Ko so se frankfurtski marksisti iz Združenih držav Amerike preselili nazaj v Evropo so hitro zasedli pomembna profesorska mesta na univerzah (predvsem po Nemčiji). Adorno, Habermas, Horkheimer in ostali so uspešno zajahali val denacifikacije in uspešno zamenjali nacistične ideje z idejami marksističnega humanizma.
Velik vpliv na frankfurtsko marksistično šolo pa je imel Lukacs (pisatelj ter filozof in v svojem času vodilni predstavnik neomarksistične teorije družbe), ki jim je s svojimi grobimi napadi na nasprotnike pokazal učinkovit način njihovega bodočega delovanja. Z uvedbo novoreka (po Orwelu), je njihovo modus operrandi dobil pridih nezmotljivosti, sploh na področjih sociologije in filozofije, ki je v osnovi temeljila na Marxovi dialektiki in ostro zavračala pozitivizem. Njihova kritika kapitalizma in potrošniške kulture je temeljila na tem, da je svoboda v kapitalizmu samo navidezna in so jim oni (razsvetljenci) obljubljali pravo svobodo, ki pa je niso znali opredeliti (s tem so upravičevali duh nove revolucije). Prav tako pa niso znali povedati, kaj je ustrezna alternativa. Njihov jezik je bil poln floskul, umotvorov ter všečnih gesel, ki so bila sama po sebi nesmisel in, ki so ravno zaradi tega dobili pridih skrivnosti ter intelektualnosti. Z ostrimi napadi na nasprotnike in z norčevanjem iz njih pa so kazali svojo intelektualno premoč, ne da bi dovolili napadenemu, da se brani. Delavci naenkrat za njih niso bili več tista revolucionarna sila (saj jim gre predobro, da bi razumeli, da so izkoriščani s strani buržuazije), ki bi z revolucijo pometla s kapitalizmom. Zato so se oprli na različne družbene manjšine ter na marginalne skupine in njim začeli razlagati, kako jih sistem zatirana. Vse to pa so z novorekom počeli v imenu in na način politične korektnosti, ki se je sčasoma (preko nove levice) zasidrala tako v institucije kot tudi širše (v medije, v vsakdanje življenje…).
V imenu politične korektnosti in s pomočjo moderne levice se pometa pod preprogo dejstva, ki temeljijo na številkah. Lukacsi enaindvajsetega stoletja ne dopuščajo, da se razvije argumentirana debata. Tako kot je v Ameriki je podobno tudi pri nas. V Ameriki pozitivna diskriminacija “afroa in latino američanov” je pri nas pozitivna diskriminacija Romov in obe obliki pozitivne diskriminacije povzročata neenakost pred zakonom, številke (ropi, umori, kraje in ostala kazniva dejanja glede na število prebivalcev napram večinskemu prebivalstvu) ne štejejo, za moderne mislece levice ne obstajajo.
V Sloveniji levica s svojim novorekom in politično korektnostjo naravnost kaže, da so intelektualni stalinisti (po Scrutonu). Ob profesorjih družbenih in humanističnih ved ter samozvanimi razumniki, ki nas s svojimi »intelektualnimi biseri« razveseljujejo skoraj vsak dan, pa je med njimi tudi kar precej novinarjev, ki bi morali biti vsaj po definiciji nevtralni in se opredeljevati oziroma poročati zgolj o dejstvih. Tako pa si vzamejo vlogo razsodnika in v slogu frankfurtske marksistične šole že v osnovi z napadi zavračajo vse, kar ne ustreza njihovi predstavi. Ne razumejo, da je demokracija v osnovi zgrajena na kompromisih, izmenjavah mnenj in argumentih. Ko pa enkrat prevlada politična korektnost, le ta onemogoči izmenjavo mnenj in argumentacijo le teh, posledično pa tudi sklepanje kompromisov. Če pa nekdo noče slišati tega, kar mu je neprijetno, pa bi vseeno moral slišati in se proti temu brani z napadi ter diskvalifikacijami, ne pa z argumenti, takrat kompromisi niso več mogoči. Če pa ima ta, ki noče slišati oziroma poslušati celo moč, da onemogoči izmenjavo mnenj in argumentacijo s pomočjo uporabe politične korektnosti oziroma v njenem imenu, to vodi v rušenje osnovnih načel demokracije. In zato je politična korektnost smrtno nevarna za demokracijo.
