Pogovarjali smo se s kandidatko za županjo Raven na Koroškem Mojco Erjavec, ki je svoje dolgoletne izkušnje v politiki pilila v Bruslju, v različnih institucijah Evropske unije na različnih delovnih mestih. Pridobila si je znanje, veščine, veze in poznanstva, ki lahko prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu razvoju kraja. V intervjuju nam kandidatka predstavi poglede na pereče probleme občine, na aktualno stanje v občini ter svoje načrte za razvoj.
Gospa Erjavec, kljub službi v Bruslju se podajate v boj za županjo Občine Ravne na Koroškem. Zakaj bi raje službovali na Ravnah na Koroškem kot pa v srcu Evrope?
V Bruselj sem odšla takoj po diplomi, ko je Slovenija komaj postala članica EU. Gnali sta me mladostna radovednost in zagnanost. V štirinajstih letih sem zamenjala več služb in delala na več področjih. Službovanje v Evropski uniji mi je dalo neprecenljiva znanja, izkušnje, poznanstva in možnost osebnostne rasti, kar bom vedno nosila s seboj. A moj dom je in je vedno bila Koroška, Bruselj pa tujina. Kljub desetletju bivanja v prestolnici EU so bile Ravne na Koroškem vedno moj dom in tu si želim nekoč tudi ustvariti družino. Ker mi ni vseeno, sem se pred nekaj leti začela vse bolj vključevati v tukajšnjo skupnost, najprej prek prostovoljnih projektov, letos tudi politično. Vidim veliko možnosti za izboljšave in nadaljnji razvoj občine in regije. Skrbi pa me tudi trend odseljevanja mladih, zato bi rada prispevala k boljšim razmeram zanje, za nas, kajti prihodnost je lahko tudi zelo svetla. Verjamem, da lahko k temu prispevam s svojimi pridobljenimi znanji in izkušnjami, ki jih sicer ne bi imela.
V različnih institucijah Evropske unije ste zaposleni že več kot desetletje. Verjetno ste v tem času spletli številne vezi in poznanstva. Vam lahko to pri vodenju občine koristi?
Dejansko v tem vidim eno svojih največjih prednosti. V Bruslju sem skozi leta spletla mrežo stikov na mednarodni ravni in v slovenski skupnosti. Osebno poznam denimo uradnike, ki spremljajo regionalno politiko v Sloveniji, in grajenje infrastrukture, pa uradnike, ki spremljajo okoljske kršitve v Sloveniji ali pripravljajo pravna mnenja za evropske institucije. Pri tem delu je najpomembnejše poznavanje tematike, konkreten naslov, na katerega se obrneš po informacije, ter to, da imaš uvid v dogajanje. Informacije in dostop do njih pa v današnjem času štejejo največ, saj je, kot vemo, zlasti obveščenost, poleg znanja glede prijavljanja na razpise, ključna pri pridobivanju dodatnih sredstev. Občina ima omejen proračun in vsa sredstva, ki jih uspejo občine počrpati dodatno, so lahko dragocen vir za nove projekte. Pri tem ne gre le za ceste, govorimo o socialnih in izobraževalnih programih, oživljanju turizma, spodbujanju podjetništva in raziskav ter še o veliko drugem.
Župani slovenskih občin ter občinske uprave se preveč osredotočajo samo na sredstva, ki jih razpisujejo slovenska ministrstva, premalo pa se zavedajo, da se ogromen del sredstev namenja za financiranje programov neposredno iz Bruslja.
Večina občinskih projektov se realizira s pomočjo evropskih sredstev. Menite, da je Občina Ravne na Koroškem v aktualnem mandatu in minulih dosledno črpala kohezijska sredstva? Ali je možno evropski proračun še bolje izkoristiti?
Po podatkih na spletni strani Občine Ravne na Koroškem občina trenutno sodeluje pri izvajanju 5 projektov v okviru ESRR (Evropski sklad za regionalni razvoj) ter 5 projektov v okviru evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Občina v prejšnjem mandatu ni bila med najboljšimi in ne med najslabšimi občinami v Sloveniji. Vsekakor pa je tu še veliko rezerve, ocenjujem, da bi na račun EU sredstev lahko povečali občinski proračun za 10 % letno, kar v praksi pomeni skoraj eno dvorano v Kotljah, ali pa dvakrat več, kot je bila prodajna vrednost Rimskega vrelca. Glede na moje poznavanje te tematike menim, da je to dosegljiv plan, saj precej občin v Sloveniji črpa trikrat več sredstev na prebivalca. Tudi vsebinsko je evropska sredstva mogoče zelo raznoliko porabiti. Večina črpanih sredstev je bila v preteklosti namenjena izgradnji cestne in komunalne infrastrukture, zelo majhen delež teh sredstev pa je bil počrpan za namene socialnih programov, ki pa imajo lahko zelo velik vpliv na kakovost življenja občanov.
Na kakšen način pa lahko občina pride do več evropskih sredstev? Lahko navedete kakšen primer projekta, ki bi ga občina lahko izkoristila?
Župani slovenskih občin ter občinske uprave se preveč osredotočajo samo na sredstva, ki jih razpisujejo slovenska ministrstva, premalo pa se zavedajo, da se ogromen del sredstev namenja za financiranje programov neposredno iz Bruslja, torej mimo države, in teh sredstev je res ogromno. Samo za program Obzorje2020 je v trenutni finančni perspektivi namenjenih 80 milijard EUR, vsebina programa je osredotočena predvsem na znanost in razvoj, prijavitelji pa s sodelovanjem v projektih v svoje okolje pritegnejo ogromno novega znanja, ki ga lahko koristijo še dolgo v prihodnosti. V trenutni perspektivi je veliko sredstev namenjenih razvoju novih tehnologij s področja reciklaže odpadkov in krožnega gospodarstva, in to sta področji, kjer bi tudi občina s svojimi javnimi podjetji lahko odlično sodelovala, s tem pa prispevala tudi k razvoju novih tehnologij, regiji pa bi s tem ponudila tudi visokotehnološka delovna mesta. Za Koroško zelo zanimiv program je tudi Life, ki je namenjen projektom s področja zaščite in ohranjanja naravnega okolja in zaradi ohranjene narave bi se morali posluževati projektov na takšnih programih predvsem zato, da bi našo naravo zaščitili in ohranili tudi za prihodnje rodove. Na področju sociale pa bi se občina vsekakor morala povezati v različne mreže znotraj programa URBACT, ki je namenjen izvajanju programov na področju kakovosti bivanja in v okviru katerega bi lahko občina poiskala sofinanciranje za veliko različnih društev, ki že delujejo v občini, obenem pa omogočila tudi izvajanje projektov, ki so se v tujini že izkazali za uspešne. Kot primere takšnih projektov lahko navedem projekt revitalizacije mestnega jedra, kjer občina v obliki nekakšnega podjetniškega inkubatorja mladim podjetnikom ponuja lokale v mestnem jedru za poskusno obdobje 2 mesecev, v tem času pa lahko podjetniki brez pretiranega tveganja ugotovijo, ali bi lahko bila njihova dejavnost tudi komercialno uspešna. Zanimiv projekt je tudi mobilna občinska enota, ki omogoča prebivalcem oddaljenih zaselkov, da storitve opravijo tako, da se mobilna enota oglasi pri njih in storitve opravijo kar doma. Teh dobrih praks je res ogromno in zelo velika škoda je, da se podobni projekti ne izvajajo tudi pri nas.
Žalostno je, da Občina Ravne na Koroškem nima doma za starejše občane, prav tako je obžalovanja vredno, da sta vrtec v Kotljah in na Čečovju že popolnoma zastarela in že na meji uporabnosti.
Ena najbolj perečih tem in vročih debat iztekajočega se mandata je bila razprava glede Rimskega vrelca. Se vam zdi, da je občina k reševanju problematike konkretno pristopila?
Verjamem, da se je župan trudil in poskušal najti najboljšo rešitev. Vprašanje pa je, ali je bilo iskanje rešitve v tej smeri pravo in ali so bile preučene prednosti in slabosti vseh možnih rešitev. Morda je ravno tu srž problema in je predlagana rešitev popolnoma napačna. Ivarčko jezero in Rimski vrelec sta kompleksni vprašanji, in to se je v preteklosti vedno izkoriščalo za pridobivanje političnih točk na način, da so se ponujale nerealne rešitve. Rimski vrelec je del koroške kulturne dediščine in če ga želimo ohraniti kot takšnega, ga moramo vrniti Korošcem. Za turistične namene objekt trenutno ni zanimiv, saj ima Koroška v tem trenutku premalo celovite turistične ponudbe. Prav tako pa vzpostaviti okolje, kjer bodo tujci pobirali naše bisere, hkrati pa ne poskrbeti za svoje občane z nujno potrebno infrastrukturo, je malce skregano z logiko. Glede na moje informacije s terena si ljudje niti ne želijo obnove in turističnega kompleksa, ampak kaj bolj uporabnega, denimo prostor, kjer bodo lahko spet preživljali prosti čas s svojimi bližnjimi. Po mojem mnenju bi morali Rimski vrelec vrniti ljudem tako, da bi ga preuredili v dom za upokojence z možnostjo dnevnega bivanja in varstva starejših ter vzpostavitvijo centrov za dolgotrajno oskrbo in demenco za občane. Vemo, kakšni so demografski trendi in tako imamo dolžnost ter pravico poskrbeti za starejše z dostojnim in trajnostnim bivanjem in nego.
Kaj pa menite o Ivarčkem jezeru? Zanemarjeno jezero in propadla okolica sta sicer v rokah zasebnika, a številne domačine boli pogled na nekoč priljubljeno destinacijo za sprehod in oddih.
Okolica jezera je v zasebni lasti, jezero samo pa je po zakonu javno dobro, zato potem pride do navkrižja interesov, ko zasebnik ne more izvajati svoje poslovne strategije, občina in država pa tudi ne poskrbita za svoje javno dobro. Občina bi morala po potrebi odkupiti potrebna zemljišča za neoviran dostop do javnega dobrega in poskrbeti za ureditev okolice, nato pa tudi v prihodnje skrbeti za urejenost. Občani so upravičeni do urejenih javnih površin in Ivarčko jezero bi moralo dobiti nazaj enak sijaj, kot ga je imelo že nekoč. Območje bi lahko preuredili po vzoru motorično-senzoričnih parkov za otroke po svetu. Ne nazadnje se je izkazalo, da so atrakcije za otroke velik magnet za obiskovalce.
Kako pa nasploh ocenjujete mandat 2014-2018?
Vsak župan se trudi po svojih najboljših močeh in verjamem, da se je tudi sedanji. Precej projektov je bilo narejenih, veliko pa je še za postoriti. Menim, da se je premalo naredilo za najranljivejše skupine, to so starejši, otroci, mladi in socialno najšibkejši; najprej bi morali starejšim zagotoviti zadostne površine za preživljanje starosti. Žalostno je, da Občina Ravne na Koroškem nima doma za starejše občane, prav tako je obžalovanja vredno, da sta vrtec v Kotljah in na Čečovju že popolnoma zastarela in že na meji uporabnosti. Izjemno pomembno je, da se omeji trend izseljevanja ali se le-ta obrne, zato bi morali poiskati rešitve za stanovanjsko problematiko mladih in socialno ogroženih družin. Ponavljam – veliko se je gradilo, premalo pa se je osredotočalo na osnovno poslanstvo občine: poskrbeti za občane. Morda bi lahko rekli, da je na občini manjkal duh ženske preudarnosti in skrbi za najšibkejše.
Kaj so vaše programske prioritete oziroma česa bi se najprej lotili, če vam uspe zasesti županski stolček?
Kot že omenjeno v razpravi o priložnostih, bi se gotovo lotila kompleksnih vprašanj Rimskega vrelca, Ivarčkega jezera in Javorniškega gradu, skupaj z reševanjem socialnih problematik starejših, mladih družin in ranljivih skupin. Prioritetne so pravzaprav vse naloge, ki smo jih z ekipo povezali v celovit program, pri čemer poudarjamo tudi pomen medobčinskega povezovanja za reševanje gospodarskih in okoljskih vprašanj. Težko se je opredeliti, lahko pa vam obljubim, da bom zastavljeni program v celoti izpeljala do konca.
Rešitev turizma vidim predvsem v združitvi vseh turističnih ponudnikov na Koroškem pod eno organizacijo. Nato pa je treba izdelati celovito strategijo, pri čemer je treba skupaj z vsemi deležniki določiti vizijo in smernice nadaljnjega razvoja turizma.
Na Koroškem je veliko govora o razvoju turizma, ki je zaenkrat še nekako v povojih. Na Ravnah na Koroškem je rast turističnih nočitev opazna, a številke so še kljub temu majhne. Kje vi vidite potenciale, da postavite Ravne na Koroškem na turistični zemljevid Slovenije, morebiti tudi Evrope?
Vedno, ko sem s seboj na počitnice pripeljala goste iz tujine, niso mogli verjeti, kakšne lepote skriva ta dolina. Koroška je v preteklosti na področju turizma nekoliko zaspala in zamudila odlično priložnost, da bi postala turistično prepoznavna regija. Težavo vidim predvsem v dejstvu, da včasih posamezni akterji med seboj ne znajo sodelovati in se povezati, posledično pa turistom ne morejo ponuditi celovite izkušnje, ki jo ti lahko doživijo denimo čez mejo, v Avstriji. Zato rešitev za turizem vidim predvsem v združitvi vseh turističnih ponudnikov na Koroškem pod eno organizacijo. Nato pa je treba izdelati celovito strategijo, pri čemer je treba skupaj z vsemi deležniki določiti vizijo in smernice nadaljnjega razvoja turizma. Ko bo strategija tako celovito »izglasovana«, pa je potem treba vse moči usmeriti v njeno izvajanje in jo navzven predstavljati kot enovito ponudbo, saj lahko le na ta način regija v prihodnosti postane prepoznavna in se postavi ob bok znanim avstrijskim regijam na področju turizma. Tudi tukaj velja geslo, da je v slogi moč, in verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo.
Nam lahko predstavite nekaj ključnih točk vašega programa?
S sodelavci smo pripravili osnutek programa, ki ga bom predstavljala na srečanjih z občani, na družabnih medijih in različnim organizacijam. Področja smo razdelili na upravljanje, infrastrukturo, bivanje in trajnostni razvoj. Vsako od teh je nato še razdeljeno, v grobem pa lahko rečem, da si prizadevamo za veliko večjo vključenost občanov v delitev sredstev in določanje projektov, za občino, ki bo bliže ljudem, in za krepitev trajnostnega razvoja, vključno z gradnjo stanovanj in doma starostnikov. Več o programu pa so oglejte na moji Facebook strani @mojcaezupanjazavse.
Kako dolgo ste članica stranke NSi in zakaj?
Članica stranke sem od februarja letos, simpatizerka pa že več let, saj sem se v Bruslju navdušila nad tradicijo evropske ljudske stranke, kamor spada tudi Nova Slovenija – Krščanski demokrati. Stranka najbolje predstavlja vrednote, v katere verjamem in ki sem jih vedno živela, ne da bi bila politično opredeljena. Ko sem se odločila, da bom postala politično dejavna, sem pri stranki dobila brezpogojno podporo in svobodo delovanja, kar neizmerno cenim. Tudi vodstvo z Matejem Toninom na čelu je izjemno odprto in mladim pušča veliko možnosti za uveljavljanje ter nove ideje. Verjamem, da se bosta moč in vloga stranke še krepili, s svojim zgledom pa bi rada tudi spodbudila vse mlade in tudi druge, ki vam ni vseeno za našo regijo in državo, da postanete družbeno dejavni na vam najbližji način.
Marsikdo goji prepričanje, da delo v institucijah Evropske unije ni naporno in zahtevno. Je res tako? Nam lahko opišete vaš povprečni delovni dan?
Temu bi vsekakor oporekala, saj mi je še sam aktualni ravenski župan, ki se v Bruslju udeležuje zasedanj Odbora regij, nekoč dejal, da smo v Bruslju sami »zagreti«. Sama sem se od začetka kariere v EU najprej posvečala pripravi na uradniške izpite, nato pa študiju jezikov in dodatnim izobraževanjem, npr. v projektnem vodenju, komunikaciji ali reševanju konfliktov. Povprečen delovnik traja okoli 8 do 9 ur in zajema urnik med 8:30 in 17:30, k čemur je treba prišteti še pot na delo. Tako od dneva ostane bolj malo, ampak takšen je ritem dela. Velikokrat se dogodki in mreženja odvijajo tudi po službi, ali pa pred njo in ob njej, denimo ob kosilih. Veliko energije se vlaga v negovanje odnosov in stikov, t.i. lobiranje oziroma zagovorništvo je v Bruslju vsakdanje – in več ljudi poznaš, več veljaš.
Mogoče še misel, nagovor volivcem, zakaj naj 18. novembra obkrožijo ravno vas.
Vse volivce bi spodbudila, naj me spremljajo na družabnih medijih, ali se mi oglasijo na enem od dogodkov, ki jih bo veliko, saj rada grem med ljudi. S svojo osebnostjo, ki je odprta in vključujoča, bi jih rada prepričala, da se v župansko kandidaturo nisem podala zaradi materialnih koristi (saj bi delala za pol manjšo plačo kot doslej), ampak ker mi ni vseeno za naš kraj. Upam, da mi bodo verjeli, da s sodelavci resnično imamo vizijo in znanje za bolj vključujoče Ravne. Pozvala bi vse, naj mi posreduje predloge in tudi kritike, saj bomo le z dialogom prišli do ukrepov, ki jih bodo ljudje vzeli za svoje in zaradi katerih bodo radi živeli na Ravnah. Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, da si resnično prizadevam za vključevanje vseh in da mi je mar za šibkejše. Sama sem prehitro izgubila očeta, po katerem sem prevzela veliko dobrih lastnosti. Lani sem pokopala obe babici. Privzgojili so mi ljubezen do domačih hribov in ravenskega »lufta«. Želela bi si, da bi bili ponosni na to, kako s spoštovanjem in skrbjo razvijamo ter plemenitimo dolino in mesto, saj nam je dalo življenje, ki ga bomo – upam – z veliko srčnosti in poguma prenesli na nove rodove.
JP
