Urbaana Reiterja glasba preveva že vse njegovo mlado življenje, še posebej od sedmega leta naprej, ko je začel igrati kitaro, ki ga je povsem očarala. Čeprav je še rosno mlad, so se nad njegovim igranjem navdušili največji mojstri kitare. To je njegova zgodba.
Zgodba o mladem kitaristu Urbaanu Reiterju je pravzaprav še najbolj podobna zgodbi o čudežnem dečku v pravem pomenu besede, saj ne izhaja iz glasbene družine oziroma nobeden od staršev ni glasbenik. Pa pojdimo po vrsti: Urbaan je bil rojen 30. 6. 2003 v Slovenj Gradcu, njegova glasbena pot pa se vzpenja v nizu skoraj samih prvih nagrad, čeprav je končal šele osnovno šolo. Letos je v drugem letniku gimnazije in študira glasbo na Univerzi v Gradcu. Leta 2010 se je vpisal v Glasbeno šolo Ravne na Koroškem in jo z odliko končal leta 2016. Urbaanov oče je arhitekt, ki je sinu že v rani mladosti privzgojil ljubezen do umetnosti kot take, predvsem do likovne. Malega Urbaana je v svet kompozicije popeljal prek likovnega izražanja. Umetnost je spoznaval tudi med obiski različnih galerij in muzejev. Kot ugotavlja Urbaan, prav zaradi tega očetovega pristopa glasbo bolje razume in jo vedno povezuje z različnimi zvrstmi umetnosti.
Izjemen talent
Glasba je bila pri Reiterjevih vedno del njihovega vsakdanjika, saj so jo ob vsaki priložnosti poslušali. Urbaanova sestra je nadarjena plesalka in je najprej več let trenirala standardne plese, nato pa hip-hop, zato je bil ritem vedno v zraku. Prva stvar, povezana z glasbo, ki se je Urbaan spominja iz otroštva, je nenehno zveneči očetov gramofon. Urbaan je zelo tih in miren, njegova največja ljubezen poleg kitare je bilo in je še vedno smučanje. Kitaro je začel igrati pri sedmih letih in je zelo hitro napredoval. Že tedaj je dal vedno vse od sebe in se potrudil po svojih najboljših močeh, da bi prišel do cilja, ki si ga je zadal. Le tedaj je zadovoljen sam s seboj, zato se tega vodila drži še danes.
Glasbeni talent
Že Urbaanov učitelj kitare iz ravenske glasbene šole je njegovim staršem poudarjal, da je mali Urbaan izjemno nadarjen kitarist, zaresna pot med glasbene zvezde pa se je začela, ko si je kot devetletnik z zmago na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Omišu na Hrvaškem prislužil udeležbo na poletni šoli na Braču leta 2013. Njegovi domači si niti v sanjah niso mogli predstavljati, kaj se bo izkazalo: ugledni profesor kitare Anders Miolin iz Hochschule der Künste v Zürichu ga je prepoznal kot izjemen glasbeni talent. Vzajemna ljubezen do glasbe, medsebojna osebna naklonjenost in iskrena želja, da Urbaana postavi na najboljše mogoče glasbene temelje, ju je neločljivo povezala. Profesor Anders Miolin si je zelo želel, da bi nadaljeval delo z Urbaanom v Zürichu, vendar je bil to logistično in finančno prevelik zalogaj.
Nova štipendija
Na slovenskem mednarodnem glasbenem tekmovanju Svirel leta 2014 je Urbaan dobil novo štipendijo za poletno šolo kitare pri profesorju Xhevdetu Sahatxhiji. Ta je potem fanta spremljal na njegovi glasbeni poti do srečanja z njegovim današnjim mentorjem, prof. Paolom Pegorarom, ki mu je leta 2017 ponudil možnost dodatnega izobraževanja pri njem. Urbaan se je prijavil na sprejemni izpit na Kunstuniversität Graz, ga julija 2017 opravil v konkurenci 48 vrhunskih mladih kitaristov z vsega sveta in bil pri rosnih štirinajstih letih kot eden od treh sprejet na Univerzo za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu v Avstriji v razred profesorja Paola Pegorare. Sedaj je Urbaan dijak drugega letnika evropskega oddelka Gimnazije Slovenj Gradec, hkrati pa se izobražuje na univerzi v Gradcu. Urbaan se je poleg tega še naprej udeleževal mojstrskih tečajev in poletnih šol pri najuglednejših profesorjih kitare. Njihova zasluga je, da je Urbaana potegnilo v najskrivnostnejše globine glasbenega poustvarjanja in interpretacije. Do sedaj je sodeloval na sedemindvajsetih kitarskih festivalih in tekmovanjih ter osvojil kar 21 zmag, dvakrat je zasedel drugo mesto in štirikrat tretjega. »V letošnjem letu bi morda izpostavil svoj koncert na Dunaju v avgustu v sklopu Forum guitar Wien in pa nedavno odigrani recital v Milanu v sklopu Convegno internazionale di chitarra di Milano,« nam je povedal Urbaan.
Pomen glasbe
Glasba Urbaanu ogromno pomeni, saj mu daje možnost, da se izrazi, mu pomaga, če je slabe volje, in ga vedno spremlja v življenju. Za zdaj še ni njegov poklic, saj je še gimnazijec, a čuti, da je to njegova prihodnost in poslanstvo. Največjo zaslugo, da lahko počne to, kar ima najraje, ima njegova družina, ki ga z velikimi odrekanji podpira, kolikor se le da, pravi Urbaan, ki je kljub večkratnim prošnjam za štipendijo na ministrstvu za kulturo naletel na gluha ušesa. Domneva, da mu štipendije niso podelili, ker ni ustrezal razpisu za nadarjene, ki se šolajo v tujini. Kot pripoveduje, so njegovi začetki tesno povezani z ljudmi iz slovenskega glasbenega sveta, zelo prepoznaven pa je na Hrvaškem, za kar gre zasluga med drugimi g. Simonu Perčiču in slovenskemu Svirelu, ki mu je podelil nagrado za poletno šolo na Hrvaškem, ki se je rad spominja. »V domoljubju so me vzgajali že starši, a se mi je še bolj utrdilo ob hrvaških prijateljih. Slovenci nanj morda kar prevečkrat pozabljamo,« pravi Urbaan Reiter, ki se je preko prijateljev, ki jih ima na Hrvaškem, naučil še bolj spoštovati svojo domovino. Sicer pa je Urbaan še zelo mlad in razmeroma neznan v Sloveniji morda tudi zato, ker se je že otroštvu odločil za glasbeno pot pod vodstvom tujih glasbenih mojstrov, ki so ga prepoznali in mu bili naklonjeni. Gotovo pa je, da se krog poslušalcev, ki jih razveseljuje s svojim igranjem, nenehno širi.
V dveh svetovih
Da lahko brez težav sočasno živi v dveh svetovih, glasbenem in realnem, je Urbaan zelo hvaležen Gimnaziji Slovenj Gradec, ki jo obiskuje, saj ga profesorji zelo podpirajo: »Hvala vsem, ki mi pomagajo, še posebej pa našemu ravnatelju, mag. Stanetu Berzelaku, ki me z veseljem spremlja na moji glasbeni poti tudi v svojem prostem času.« Sicer pa Urbaanov delovni dan ni čisto tak, kot bi si ga želel; po navadi si za stvar, ki se je loti, vzame preveč časa, saj ne mara polovičarstva: »Vse, česar se lotim, želim izpeljati do potankosti, in če mi ne uspe, sam s sabo nisem zadovoljen,« pravi Urbaan, ki sicer na glasbo in kitaro ne gleda kot na časovno strogo opredeljeno dolžnost. S kitaro pod prsti mu čas hitro, prehitro mineva in se od nje težko loči, v kot jo postavi večinoma le zaradi drugih obveznosti.
Napredovati v glasbi
V prostem času Urbaan počne stvari, ki jih ima rad, kar pomeni, da brez glasbe seveda ne gre: tudi v prostem času najraje igra kitaro. Pozimi je največja Urbaanova ljubezen smučanje, poleti se sprošča ob igranju namiznega tenisa, nikakor pa ni želel izpustiti še ene svoje velike ljubezni: kuhanja. »Doma se tolažijo s tem, da glede na moje kuharske sposobnosti nikoli ne bom lačen, kjerkoli bom,« se smeje Urbaan, ki si v prihodnosti želi le nečesa: se še naprej razvijati kot umetnik in razširiti znanje o glasbi in umetnosti. Največja vrlina, ki jo Urbaan vidi pri Slovencih, je, da znamo stopiti skupaj in pomagati drug drugemu, ko gre zares, kar lahko vidimo v primeru malega Krisa. Škoda je samo, pravi Urbaan, da te pozitivne energije ne zmoremo prenesti v vsakdanjik in da premalo cenimo prednosti naše majhne, a raznolike dežele. »Zadnje čase najbolj cenim to, da se doma počutim sproščeno in predvsem varno,« sklene Urbaan Reiter.
Lucija Kavčič, Demokracija
