Ljubiteljska slikarka, profesionalno profesorica specialne pedagogike, višja predavateljica na PF Koper in dolgoletna svetovalka na Zavodu za šolstvo RS Mirjam Senica slikarska platna polni z nežnimi ženskimi obrazi, ki jih je poimenovala Milinke. Milinke so mir in dobro, pravi, z njimi želi opozoriti in opomniti na vrednote, na katere marsikdaj pozabimo, a jih ne bi smeli. V intervjuju predstavi poglede in razmišljanja ob nastajanju Milink, spregovori o svoji slikarski in profesionalni poti ter predstavi knjigo Dan za objem.
Gospa Senica, skupaj z avtorico Manjo Miklavc ste nedavno izdali kratko literarno zgodbo Dan za objem z močno sporočilnostjo, ki kar kliče po razmisleku o samemu sebi in po prevrednotenju prioritet v življenju. Kakšen je namen knjige? Katera čustva ste pri bralcu želeli izzvati?
Hvala za povabilo, vesela sem priložnosti in tudi tega, da se vas je sporočilo knjige dotaknilo. Dan za objem je knjiga, ki pripoveduje o nas, o naših otrocih, o naših vlogah v življenju, o tem, kako veličastne so preproste stvari, kot je objem. Ko se slišimo in ko nam ni vseeno! Ob vašem vprašanju o prioritetah sem takoj pomislila na princip dvojnosti v naših življenjih in ob tem na priložnosti, ki jih imamo, da se kaj naučimo, izboljšamo, da izberemo uspeh namesto neuspeha, da se odločimo za resnico in ne laž, da si poiščemo okolje, ki nas osrečuje in ne zatira. In prioritete sledijo tem osebnim odločitvam. Res je tudi, da prioritete niso vedno odvisne od nas samih in da niso enake v vseh življenjskih obdobjih. A z vsemi prioritetami, ki jih v nekem obdobju imamo, si ne moremo kaj dosti pomagati, če ob njih ne čutimo iskrenosti, spoštljivosti in če niso usklajene z nami samimi.
Vrednota je tisto, česar se ne da kupiti.
Se vam zdi, da se ljudje premalo posvečamo temeljnim vrednotam – ljubezni, sočutju, hvaležnosti? So se po vašem mnenju z družbenim razvojem vrednote spremenile?
Ljubezen in sočutje sta gradnika etike. Zdi se preprosto, a očitno ni, skozi zgodovino človeštva se še nismo dovolj naučili. Preprosto je tudi to, da lahko besedo vrednota razčlenimo na VREDNO–TE, kar zame pomeni, da ima vsaka vrednota cilj, ki te je kot človeka vreden. V SSKJ je zapisano, da so vrednote cilji, ki jih cenimo, oziroma mišljenje o tem, kaj je dobro ali prav. Velikokrat beremo, da so se danes vrednote izgubile. Žalosti me tako razmišljanje. Globoko sem prepričana, da se vrednote niso izgubile, ker potem kot narod ne bi več obstajali. Je pa res, tako pravi J. Musek, da ljudje živimo svoje vrednote, nekateri bolj tiste, ki so vezane na užitke, drugi na tiste, ki so vezane na uspehe, dosežke, ali tiste, ki so vezane na dolžnosti in odgovornosti. Za mnoge je vrednota samoaktivacija, ki pomeni duhovno rast. Kje smo kot posamezniki, pa vsak zase najbolje ve. Nekje sem prebrala, da je vrednota tisto, česar se ne da kupiti.
Ali kot socialna pedagoginja opažate, da nad vrednotami vedno bolj prevladujejo materialne dobrine, predvsem pri mlajših in otrocih?
Otroci sledijo vzorcem, ki jih živimo odrasli. Materialni svet nam je poleg blagostanja prinesel tudi pasti, v katere se kaj hitro lahko zapletemo in vanje potegnemo tudi otroke. Ena od velikih prednosti in obenem pasti je tehnologija, ki je preplavila svet. Danes se otroci rojevajo v medijski svet. Temu se ne da ubežati. Pomembno je le to, da ohranjamo svoje človeške potenciale, ki nam jih je darovala narava v obilju. Da se znamo pogovarjati, poslušati, da si znamo reči »rad te imam«, da se znamo v naravi prepustiti barvam, zvokom, da smo sočutni drug do drugega. In predvsem, da vso tehnologijo, ki jo imamo na voljo, uporabimo kot vir informacij, kot krajšanje komunikacijskih poti, ko je to potrebno, ne pa kot mašilo in nadomestilo pri otrokovi igri in za pristen, neposredni stikom z okoljem. Starši in učitelji smo tisti, ki uravnavamo materialni svet otroka ter uporabo računalniške tehnologije, in ne otroci.
Ste ljubiteljska slikarka, pred leti so se izpod vašega čopiča rodile Milinke, podobe žensk, ki izražajo tiste vrednote, o katerih sva prej govorila. Kako so Milinke prvič nastale? Lahko tudi slika prenaša sporočila tako učinkovito, kot besedilo?
Milinke so moja avtorska zgodba. Ni naključje, da so se rodile. V mojem DNK-ju so zapisani rodovi klenih, milih ljudi, ki so gradili mojo podobo. Na svoji poklicni poti sem se kot svetovalka za predšolsko vzgojo na Zavodu RS za šolstvo srečavala večinoma z ženskami. Poslušala sem njihove zgodbe, bila empatična. V času, ko sem se upokojila in ko sem začutila svobodo, so se te ženske podobe prenesle iz mojega notranjega sveta na platno. Milinke smo vse; jaz, ti ona … Milinke so mir in so dobro v nas, je njihovo sporočilo.
“Tako zelo me boli, ko vidim nemoč človeka.”
Naj si dovolim zastaviti nekoliko provokativno vprašanje. Ljubezen in sočutje na vaših slikah izražajo samo ženske. Kaj pa moški? Ali podoba ženske že v osnovi oddaja občutke nežnosti, topline, ljubezni? Se vam zdi, da je ženska bolj dovzetna za ta čustva?
(smeh) Slutila sem, da me bo nekoč nekdo to vprašal. Mislim, da ne. Imam tri sinove, krasne fante, ki so zdaj že možje. Ko jih opazujem pri delu, v odnosih, v trenutkih, ko se morajo odločati, jim vedno privre na dan njihova neverjetna vera v dobro. V vsakem od nas se, ne glede na spol, prepletata libidna – ženska energija in agresivna – moška energija. Ženska daje otroku naročje, da si ustvari obroč zaupanja, moški pa mora poskrbeti za to, da otroka povabi v akcijo, da si upa in da se opogumi. Potrebujemo oboje in drug drugega.
Milinke so prvič nastale pred štirimi leti. Katere teme so na platnih prevladovale pred tem?
Res je, prvo razstavo Milink sem postavila decembra 2014 v Koroški hiši pri Lipi na Muti in od tistega dne imajo slike svoj dom tudi v Štiblcu Koroške hiše. Hvaležna sem Heleni Kresnik Pažek, ki me je, takrat še zelo negotovo, sprejela v svoje srce. Pred tem sem se preizkušala v iskanju motivov, ki bi me prevzeli. Breze so bile nekaj časa moja navdušujoča slikarska zgodba. A zanimivo, da me je vedno znova vleklo v slikanje portretov.
Ste se vselej zatekali k podobam, ki vzbujajo občutke topline, nežnosti? Nemalo umetnikov se namreč zateka tudi k upodabljanju žalosti, grozot.
To sem se tudi sama velikokrat vprašala. Zakaj ta moja velika potreba po blaženju trpljenja in žalosti. Tako zelo me boli, ko vidim nemoč človeka. Tukaj je verjetno izvir, iz katerega črpam to hrepenenje po biti dober. Dober do sebe in dober do drugih. Ko začutim, da je slika v drugem sprožila radost, zadovoljstvo, blagost, se mi zdi, kot, da si podajamo roke in delamo svet lepši.
Kako dolgo že slikate?
Slikam, odkar pomnim. Že kot otrok sem imela vse šolske zvezke pobarvane, v srednji šoli pa sem dobila prva slikarska znanja akademske slikarke Ide Brišnik Remec. Spomnim se, da sem, ko nisem imela platna, barvala stene in pohištvo. Ko sem se upokojila, se je ta moja slikarska strast z vso močjo razbohotila. Vključila sem se v skupino, ki deluje pod okriljem Univerze za tretje življenjsko obdobje – Smeri, d.o.o. Vrhunska mentorja, akademska slikarja Štefan Marflak in žal že pokojni Benjamin Kumprej, sta močno vplivala na mojo osebno slikarsko rast.
“Umetnost se rodi v srcu in se poveže z možgani.”
S koliko razstavami se lahko pohvalite?
Ves čas svojega intenzivnega slikarskega ustvarjanja imam veliko podporo in spodbudo okolja, kar ima za posledico to, da pogosto razstavljam svoja dela v različnih krajih Slovenije. V letošnjem letu sem imela veliko razstavo pod naslovom »Ljubezen rdeče žari« v Šmihelu na Avstrijskem Koroškem. V sedmih letih sem imela deset samostojnih razstav.
Vaše življenje je razpeto med Koroško in Primorsko. Kolikšen del leta vam predstavlja bivanje na Koroškem?
Sem Primorka, rojena v Kopru. Hvaležna sem življenju, da me je ob rojstvu obsijalo s soncem. To primorsko strast do življenja in do vsega lepega sem prinesla tudi na Koroško. Zelo rada imam to svojo Koroško. Tukajšnji ljudje so me naučili vztrajnosti, trdoživosti, tukaj sem našla svoje največje ljubezni, moža in otroke. S Koroško v srcu pa sem v tem obdobju vedno več na obali.
So Milinke še vedno vaš glavni motiv in navdih? Že mogoče snujete ideje o kakšnih drugih podobah?
Milinke bodo vedno ostale moje najljubše ustvarjanje. V njih je toliko zgodb, da lahko še ustvarjam in ustvarjam. Naj zaključim svojo pripoved z besedami, ki so se mi porodile letos ob odprtju razstave v Šmihelu: umetnost se rodi v srcu in se poveže z možgani. Je pripovedovanje nekega trenutka, doživetja, čutenja! Je zgodba, ki ima lahko najprej barve in nato besede. Ali ima besede in potem barve. Lahko ima samo barve. In lahko ima samo besede. A vedno ima sled. Ko skozi svoj vidni ali nevidni svet zatrepeta kri v meni, ko se izklopim in samo sem. Tukaj in zdaj. V sebi. Ko zaprem oči. Čutim utrip srca. Valovanje tekočin v mišicah. In nekaj, kar nima besede, nekaj, kar ima barvo, celo paleto barv.
Jon Petek
