Koroški kantavtor Milan Kamnik se je nedavno vrnil z glasbenega potovanja po Združenih državah Amerike. Obiskal je Texas, Arkansas, Kentucky in Tennessee, največ časa pa se je mudil v Nashvillu, kjer je posnel nekaj skladb za prihajajoč album. Tam je nastopil tudi na radijski postaji 650 AM WSM, ki velja za eno najbolj priljubljenih kantri radijskih postaj v Ameriki. V živo je pred ameriškimi poslušalci zaigral avtorsko skladbo Tiha voda vejke grabne dieva, zapel pa jo je kot doma – v pristni koroščini. Amerika ga navdihuje, pravi, že kot najstnik, ko je na orglice preigraval skladbe Boba Dylana, si je želel videti svet čez lužo. Pred osmimi leti se mu je želja končno uresničila, letošnjega februarja pa je tja odpotoval že tretjič. V intervjuju Milan opiše izkušnje zadnjega obiska v zibelki kantri glasbe.
Milan, februarja ste odpotovali čez lužo, v ZDA, da bi posneli nekaj novih skladb za prihajajoč album. Zakaj ravno Amerika?
Že svojo celotno glasbeno kariero sem imel željo obiskati deželo, kjer domuje kantri. Pristna ameriška zvrst me je pritegnila že kot najstnika, pri 15. letih sem se po pesmi Willy of the West Boba Dylana učil igrati orglice in že takrat je v meni vzklila želja, da odpotujem čez ocean. Po dolgih letih se mi je želja le uresničila; pred osmimi leti sem tja odpotoval prvič, februarja letos pa že tretjič.
Snemali in nastopali ste v Nashvillu, zibelki kantrija. Je kantri scena tam še vedno pristna?
Še vedno je prestolnica kantri glasbe, čeprav ni več to, kar je bil pred denimo 30 leti. Danes se v Nashville zgrinjajo glasbeniki iz vseh držav ZDA in se dokazujejo ter upajo, da jih opazi kakšen tamkajšnji agent. Velik pritisk mladine je tudi kantri postavil v bolj pop vode. Sam se sicer tega ne grem, zato sem že ob prvem obisku vzpostavil stike z glasbeniki, ki igrajo na tradicionalne kantri inštrumente, kot sta stil kitara in fiddle violina.
So tovrstne spremembe dobra popotnica za prihodnost kantrija?
Moderen kantri zvok je takšen zato, da ga mladina sprejema. Če ne bi bil takšen, ga mladina ne bi poslušala in igrala, Nashville pa bi še prej izgubil svojo identiteto tradicionalnega kantrija. Tradicionalne zvoke je mogoče slišati bolj na podeželju, v zvezni državi Texas, denimo, kjer živijo pristni domačini, ki prisegajo na tradicionalne inštrumente.
Ali Amerika v vas morda vzbudi večjo ali drugačno ustvarjalnost kot koroški hribi in doline?
Sprememba okolja brez dvoma vpliva na neko drugačno ustvarjalnost in motivacijo, tam se srečam tudi s starimi prijatelji, vedno se zgodi kaj novega in hitro prileti kakšna ideja za novo skladbo. Kantri glasbeniki v Nashvillu so me toplo sprejeli, ko so spoznali mojo glasbo in vsebino besedil.
V živo ste nastopali na radijski postaji 650 AM WSM, ki velja za eno najbolj priljubljenih kantri radijskih postaj v Ameriki, zapeli ste znano Tiha voda vejke grabne dieva v pristni koroščini. Kako tamkajšnji radijci in poslušalci sprejemajo skladbe v tujem jeziku?
Kar nisem mogel verjeti, da sem dobil priložnost, da kot prvi Slovenec zaigram slovensko pesem na takšni postaji, kot je WSM. Skladbe v tujem jeziku jim niso ovira, navdušijo se že nad samo melodijo. Po tem, ko sem jim skladbo še prevedel, so bili še bolj zadovoljni. Tudi oni namreč ustvarjajo takšne zgodbe skozi besedila, pri katerih ne gre za ljubezenske tematike kot v pop kantriju, ampak za druga družbena in socialna vprašanja.
V Nashvillu ste posneli tudi nekaj skladb, ena izmed teh je priredba Koroškega swinga v angleščino.
V izdelavi je nov album, ki bo izšel predvidoma drugo leto ob moji 45. obletnici glasbenega ustvarjanja. Posneli smo eno motoristično pesem, eno v koroškem narečju z naslovom Restan krompir in angleško priredbo pesmi Koroški swing. Prevajati narečje v njihov sleng je Sizifovo delo. Z novim besedilom smo se pozabavali, ko sem v tamkajšnji zastavljalnici kupil rabljeno kitaro, zato smo pesem naslovili Beat up old guitar.
Boste nov album oziroma svojo glasbo promovirali tudi v Nashvillu?
To bo sicer težko, čeprav moji prijatelji v Nashvillu tako ali tako dobijo mojo posneto glasbo. Lažje bi bilo, če bi več skladb posnel v angleškem jeziku. Ni problem nastopiti na radijski postaji in predstaviti svoje pesmi, večja težava je oddaljenost Slovenije od Amerike. Če se ne pojavljaš v živo na sceni, je sama distribucija glasbe mnogo težja.
Pa je Amerika dežela priložnosti za vzhajajoče, globalno manj poznane glasbenike?
Sam se v sfere izven kantri scene nisem podajal, obiskal sem države, kjer je kantri na prvem mestu, torej Texas, Arkansas, Tennessee in Kentucky. Kantri zvrst Američane še vedno navdušuje, zato je preboj brez dvoma možen. V vsaki državi pa je problem, če prihajaš od drugod, saj brez založbe in dobrega marketinga danes praktično ni mogoče uspeti.
V Sloveniji je kljub založbi in dobremu marketingu težko služiti kruh, marsikateri priljubljen slovenski glasbenik mora poleg nastopanja delati še kakšne druge projekte ali hoditi v službo.
Glavna težava Slovenije je seveda majhnost. Tako majhna država ne more prebaviti velikega števila glasbenikov. Problem je tudi to, da nimamo niti ene neodvisne založbe, ki bi skrbela za določene zvrsti in njihove izvajalce. Trend popularnih pesmi, ki so hitro izbrisane iz spomina ljudi, je vedno večji, zimzelene pesmi, kot je bila nekdaj Slovenska popevka, ne nastajajo več. Sam ne ciljam na širšo publiko, saj se zavedam, da je koroško narečje težko razumljivo.
Tudi prekmursko narečje, denimo, je težko razumeti, a je v zadnjih letih postalo precej priljubljeno po vsej Sloveniji.
Prepričan sem, da bi lahko bila koroščina bolj razumljiva, če bi jo vrteli mediji, ki so prispevali k priljubljenosti primorskega in prekmurskega narečja. Koroško narečje je zapostavljeno, kot smo zapostavljeni Korošci. Prekmurje je »in«, Koroška pač ne, in to se pozna na vseh področjih.
Jon Petek
