V Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah si lahko do konca avgusta ogledate razstavo mag. Anje Jerčič Jakob z naslovom Iz ciklov poljske ostaline in plevel. Mag. Anja Jerčič Jakob (Slovenj Gradec, 1975) deluje na področju slikarstva, grafike in knjižne ilustracije. Leta 2000 je iz slikarstva diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (prof. Emerik Bernard). Na isti akademiji je leta 2004 končala še magistrski študij grafike (prof. Branko Suhy) in leta 2007 še iz slikarstva (prof. Metka Krašovec). Od leta 2016 je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani zaposlena kot izredna profesorica za področje slikarstva. Živi v Ljubljani, od leta 2016 ustvarja v rezidenčnem in ustvarjalnem centru MGLC Švicarija.
Milena Zlatar, kustosinja razstave:
“Motivika iz življenja rastlin, tudi tistih nezaželenih, ki jih imenujemo plevel, prinaša na slikah in risbah Anje Jerčič Jakob tisto nekaj več. Ni kot zloslutna ugotovitev nemškega slikarja in kiparja Anselma Kieferja (1945), ki je sporočal Vaša mesta bo prerasla trava; film o ustvarjanju tega »industrijskega« umetnika v zapuščenem tovarniškem kompleksu Barjaca v Franciji je posnela leta 2010 Sophie Fiennes. Tudi pozni cikel slikarja Zorana Mušiča (1909 –2005) je posvečen flori, trohnenju dreves; drevesa se zdijo kot kadavri iz njegovega pretresljivega cikla Nismo poslednji, spominov na taborišče Dachau.
Dela ANJE JERČIČ JAKOB so njuna optimistična različica vsemogočne flore; človek je prisoten kot gledalec. Njene črno-bele risbe/slike nas uvedejo v osredotočenje, potem ko nam na drugih, barvnih slikah, razpira in ponuja svoj optimistični milje: njive, travniki in gozdovi so polni drobnih detajlov, umetničinih uvidov, ki nas pomirjajo in nam prinašajo veselje. V smislu spoznanj Petra Wohllebna, da se v naravi dogajajo neverjetne stvari: drevesa se sporazumevajo med seboj, skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede. Imajo občutke, čustva in spomin …
Tako kot se človek potaplja v branje, zlasti ko premišljuje o poeziji, se potaplja tudi v njene slike, ki prinašajo vsakemu gledalcu povsem individualno doživetje. Lahko jih vidimo kot vrhunske modernistične stvaritve, kot gestualne zapise njenih razpoloženj, lahko sledimo ubrani lestvici barvnega zapisa, človeku prijaznih, umirjenih in zastrtih barv ali kot konstrukcije, tiste teksture, ki vse preraščajo in hkrati razpirajo. Tkanina mrež je zdaj preglasila njena pretekla ukvarjanja z detajli in konstrukcijami, presegla je svojstven »barok«, ki je izzvenel v manierizmu. Nastopila je introvertiranost, poglabljanje vase.
Slike zaživijo v smislu simbolistične poetike romantičnega in postromantičnega vzdušja s posebnim videnjem sveta. Čeprav gre za konkretne motive, so ti naglašeni tako, da nas popeljejo v sugestivno stvarnost, ki nam jo ponuja: radi ji sledimo in se ji prepustimo. Gozd in travnik se srečujeta na obrobjih, na polja človek intenzivno posega, jih bolj ali manj nadzoruje, še bolj v urbane prostore s parkovnimi nasadi, vendar je ta nadvlada samo navidezna … Vedno obstajajo drugi, neuklonljivi, posebni prostori, kjer rastlinje pokaže trdoživost v boju za preživetje … Pred tem smo vstopali v umetničin svet skozi »zastore« iz drevja (cikli med 2010–2018), se ustavljali ob oknih s poudarjenimi detajli, da bi odkrivali prostore, ki jih poznamo in so nam blizu; da bi začutili naravo in ji prisluhnili. Zdaj pa (v najnovejših ciklih) skozi optično mrežo trav in kot pajčevina tanko kopreno bilk, živih ali že suhih, pa tudi takšnih, ki so pravkar izruvane in v fazi prehajanja, odkrivamo drugi, prividni svet onkraj fizikalnih značilnosti. Da se mu moremo približati, potrebujemo medij, sliko, narejeno s sugestivno močjo umetnice, ki se sicer z bolj nadzorovano gesto vseeno približa učinkom psihičnega avtomatizma Jacksona Pollocka (1912–1956). Ne glede na umetniške načine in postopke, so končni vizualni učinki na telesu slike tisti, ki nas povabijo, da vstopimo … potem pa je vse prepuščeno nam, dojemanju in našim mislim.
Umetnica ne opozarja, nas ne straši pred negotovo prihodnostjo, tudi nas ne navede na misel, kako nepomemben je človek, le povabi nas, da pogledamo, vidimo, občutimo in se prepustimo nagovoru slike. Kot bi nas ob svojih stvaritvah učila, da se zavemo vsakega vdiha, vsakega giba, tiste samoumevnosti, perifernosti: vsake še tako nepomembne bilke na zapuščenem polju, travniku, sadovnjaku … V času neslutenega razvoja znanosti, v času antiutopij in transhumanizma, v času groženj, da naš svet propada, so slike Anje Jerčič kot obliž na rane prestrašenega človeka. So tista vez med realnostjo in iluzijo slike, ki jo danes zares potrebujemo.
Sprehod po veličastnem parku na planoti Ravne, obkroženem z gorami, ki v nas vzbujajo strahospoštovanje, nas popelje do hrama kulture. Tam vzamemo v roke knjigo, posedimo v zavetju trdnih sten dvorca polnega živih nagovorov preteklih in sodobnih vsebin; napotimo se v razstavišče knjižnice in vstopimo v tiho branje vizualne poezije Anjinih slik. Za vedno se nam bodo vtisnile v spomin in nas spremenile, da sprehod skozi park, pogled v krošnje dreves ali v tla, nikoli ne bo več takšen kot je bil doslej …”
