Z iskanjem razrednega sovražnika se je, takoj po drugi svetovni vojni, v Jugoslaviji aktualiziral lov na čarovnice, ki je funkcioniral ne samo v prvih letih po vojni, temveč tudi vedno, ko je nastala kakšna resnična ali namišljena zunanja ali notranja kriza (v Jugoslaviji so bile redne: 1948, 1953−1954, 1963−1965, 1971, 1981 in 1985−1989). Zadnje krize se ni dalo več rešiti na politični način, saj bi se za ekonomski izhod iz krize moralo obračunati s korupcijo, ki se je v zadnjih letih tako resnično kot tudi v zavesti ljudi razširila po državi, za kar pa ni bilo volje v najvišjih državnih vrhovih in je vse skupaj vodilo v razpad države.
Razen strahu, ki je bil lahko tudi mehanizem za izsiljevanje koristi, v času največjih
kriz, so na korupcijsko sliko v Jugoslaviji delovali tudi drugi mehanizmi, in to
dolgoročno. Kot prvo, v drugi Jugoslaviji so, po obračunu s prejšnjo elito, vodečo
vlogo prevzeli bivši borci NOB-ja, ki so v politično pa tudi družbeno življenje pogosto
vnašali balkansko mentaliteto 9 . In ta mentaliteta je zadržala specifično pojmovanje
države in pravičnosti (kjer je hajduk, torej ropar, bil vzor ljudske morale). Hkrati pa je
potrebno tudi vedeti, da je bil vse od konca druge svetovne vojne pa vse do razpada
federacije cel prostor bivše države podvržen močni migraciji iz vasi v mesta in je
prav tako v mnogih mestih prišlo do t. i. balkanizacije velikega dela delavcev in
uradništva, uradna politika pa je tak razvoj celo podpirala zaradi svojih programov
hitre industrializacije države. Posledica tega pa je bil sistem, kjer so se privilegiji in
resursi delili po družinskih, prijateljskih, predvsem pa po partijskih vezah in kjer so
se zlorabe položaja ali pooblastil spregledale ter se samo širile. Pojem pravna
država se ni jemal resno in se sploh ni štel pomemben za napredek. V ta kontekst
sodi tudi Titova izjava, da se sodniki ne bi smeli držati zakonov kot pijanec plota.
Potrebno je dodati, da iz tega obdobja izhaja tudi pojem »etnokorupcija«, torej
favoriziranje ljudi glede na njihovo etično pripadnost (tudi za posle, kjer narodnost
sploh ne bi smela biti pomembna). Tako so vlogo beograjske čaršije, pred drugo
svetovno vojno, prevzeli Srbi (zaradi svojih »zaslug« med NOB in kar se je poznalo
predvsem v BiH in na Hrvaškem), s prevzemom moči v nekaterih pomembnih
državnih sektorjih (predvsem policiji) in v partijski strukturi.
Tako se lahko zaključi, da je Titova partija zavestno operacionalizirala korupcijo, saj
v nominalno socialistični ureditvi koristi niso formalno zasebne ali kako drugače
povezane z zasebnim lastništvom, ampak lahko pomenijo »de facto« uživanje
dobrin, ki »de iure« ostanejo v narodni ali družbeni lasti; veljaki pa se med sabo
dogovarjajo okoli delitve osebnih koristi (Heršak v Brioschi, 2003).
Ko sem začel delati kot direktor javnega podjetja, sem takoj ugotovil nekaj
nepravilnosti pri koriščenju službenih avtomobilov, ki so se koristili za osebno
uporabo, brez plačila bonite. Pri tem je zelo izstopala oseba, ki je bila v podjetju
zaposlena ravno na mestu, kjer bi morala take deviacije preprečevati. Kot vodja
službe, ki naj bi skrbela tudi za delovanje podjetja v skladu z zakoni, je izkoriščala
svoj položaj in dobesedno »sprivatizirala« manjši oseben avto za lastne potrebe. Z
njim se je vozila tako domov kot tudi na druge, popolnoma zasebne poti. In seveda
ni plačevala popolnoma nič bonitete (kar je že samo po sebi koruptivno dejanje
izkoriščanja položaja). To je trajalo že kar nekaj let, dokler ji nisem po nekaj mesecih
direktorovanja dobesedno zaplenil ključev avtomobila.
Podobno je ta oseba svoj položaj izkoriščala, ko si je prvih nekaj mesecev mojega
direktorovanja izplačevala za svoje nedelo (s svojimi mislimi pa tudi delovanjem je
bila čisto drugje) stimulacijo v višini 20 % mimo mene, ki sem bil edini, ki je lahko
stimulacijo odobril. Tako si je pridobila kar nekaj neupravičene koristi.
Vsa ta dejanja te osebe bi lahko označili za močno koruptivna, saj kažejo vzorec
njenega delovanja skozi daljši rok (verjetno kar nekaj let), in žal mi je, da takrat
(zaradi neizkušenosti, kar pa seveda ni izgovor) nisem ukrepal drugače!
