Korupcija za telebane, 4.del

Zanimiv je tudi razvoj korupcije na Balkanu oziroma na območju bivše Jugoslavije, ko se je to območje razdelilo na dva diametralno nasprotna sistema: strog uradniški sistem Avstro-Ogrske, ki je slovel po svoji lojalnosti do države in cesarja, pa tudi po izredno nizki stopnji korupcije, in močno koruptivni sistem, ki je do sredine 19. stoletja temeljil na turški nadvladi.

 

K močni rasti korupcije na področju, ki ga je obvladovala Turčija, je od 16. stoletja dalje pripomogla ekonomska kriza, katere vzrok je bil konec turške ekspanzije (ni bilo več denarja od ropanja, sam gospodarski razvoj pa je glede na ostalo Evropo zelo zaostal), visoka inflacija in seveda šeriatsko pravo, po katerem sprejemanje daril (ne glede na namen dajanja oziroma prejemanja darila) ni kaznivo. Takrat je prišlo na tem območju tudi do t. i. »balkanizacije« družbe; fenomena, ki se nanaša na nastanek posebne vrste družbe
s specifičnimi moralnimi vrednotami.

Če se vrnemo samo malo v zgodovino, je potrebno opozoriti na akumulacijo kapitala
Srbiji, ki se v ekonomski zgodovini označuje kot nabiranje denarja na Milošev način
(po Milošu Obrenoviću). Že iz časov turške oblasti so nekateri lahko kopičili denar
preko podkupnin in tudi Miloš Obrenović je s tem nadaljeval. Urzupiral si je vso
oblast, vse gospodarstvo, najboljša kmetijska zemljišča in vso trgovino z živino ter s
tem postal neomejen gospodar Srbije in eden od najbogatejših ljudi na Balkanu.
Tako je akumulacija kapitala s pomočjo političnih položajev postala modus operandi
ekonomskega razvoja Srbije in kasneje tudi obeh delov Jugoslavije.

Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije in z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev se je ekonomski razvoj v veliki meri ustvarjal s pomočjo korupcije, torej z
izkoriščanjem političnega vpliva in vez. Seveda, povezava med politiko in korupcijo
ni nič nenavadnega, vendar pa so bile tu razmere specifične, kot tudi dominantna
vloga, ki so jo pri tem imeli srbski krogi in kraljevski dvor (od tod tudi izraz
beogradska čaršija). Tudi prvi ukrepi nove vlade, kot npr. konfiskacija lastnine tujih
državljanov, prirejen tečaj zamenjave avstro-ogrske krone in srbskega dinarja za
novi dinar ipd., so ustvarjali priložnost za korupcijo (Heršak v Brioschi, 2004).

Akumuliran kapital, ki se je prej ustvaril predvsem z ropanjem, se je začel trošiti
povsem neproduktivno im medtem ko so se ostale države Evrope vsaj delno
industrializirale, je na tem območju ostalo predvsem oziroma samo poljedelstvo in
živinoreja. In kot zanimivost, ropanje je bilo v tistih časi način dvigovanja bruto
domačega proizvod.

Kot specifične vrednote bi se lahko navedlo slavljenje roparjev in razbojnikov (npr.
hajdukov) kot borcev za svobodo in vero. Slavila in odobravala se je roparska in
koruptivna mentaliteta ter pohlep. Kot tak izrazit primer je Obrenovič, ki je po
drugem srbskem uporu dosegel, da je Turčija priznala Srbijo kot vazalno kneževino
pod njegovim vodstvom, sam pa je, ko je prevzel oblast, postal eden od
najbogatejših ljudi na Balkanu tudi s pomočjo korupcije. Ta model se je nadaljeval
tudi po razpadu Avstro-Ogrske ob ustanovitvi države Srbov, Hrvatov in Slovencev,
glavno besedo pri tem pa so imeli visoki srbski krogi in kraljev dvor, torej
izkoriščanje političnega vpliva in moči, vez in poznanstev.

In ravno tu se zatika, KORUPCIJA je izrecno moralni problem! Kako naj nekdo, ki
korupcijo pozna zgolj iz medijev (lahko pa je tudi sam nevede vpleten v neko
korupcijsko dejanje), in ki je prepričan, da je edina oblika korupcije zgolj
podkupovanje, prepozna tudi ostale oblike korupcije, če pa jih tudi osebe, ki bi vse
njene ali vsaj večino njenih pojavnih oblik morale poznati že po službeni dolžnosti,
pogosto same prakticirajo ter v tem ne vidijo ničesar narobe, ali pa do korupcije
nimajo ničelne stopnje tolerance, torej, da bi reagirale že na vsak najmanjši sum
(npr. vsaj preverile navedbe iz anonimke brez oglašanja na velik zvon, zahtevale
taka ali drugačna pojasnila od »vpletenih« v dejanja, za katera bi menile, da so
koruptivna in so jih sami opazili, ali pa vsaj ne bi delovale selektivno, glede na
politične ali druge preference), ne glede na to, ali so še zaposlene ali že upokojene.

In zakaj to pišem? Ker sem tudi sam naletel na tako osebo, ki sebe prodaja kot
visoko moralno, hkrati pa se zapleta v dejanja, ki se sicer lahko smatrajo kot drobna
(t. i. petty korupcija), ne reagira na očitne znake korupcije, ki jih ima pred nosom,
svoje, eventualno prihodnje politične nasprotnike pa poskuša onesposobiti z nizkimi
udarci. Tako je ta oseba enkrat, ko sem bil še direktor komunale, zahtevala koristi za
klub, kjer je bila takrat funkcionar (hkrati pa tako kot jaz tudi občinski svetnik), ter
dvakrat korist zase (sicer prijazno, kar je sama imenovala prijateljsko lobiranje in ni
šlo za visoke zneske). Vendar taka dejanja, tudi drobna, kažejo vzorec obnašanja,
nek modus operandi v ravnanju človeka, ko je na položaju. In zagotovo tudi nisem
bil edini, pri katerem je iskal koristi, ki je ali bi lahko izhajale iz njegovega položaja ali
pooblastil!

Podobno se je zgodilo, ko sem bil še občinski svetnik. Nekaj svetnikov nas je dobilo
anonimno pismo o veliki korupciji in ker sem bil zanj prepričan, da je prava,
strokovna oseba, sem se obrnil nanj. Povedal je, da je tudi on dobil enako pismo,
vendar pa ga je, ker je bilo anonimno, vrgel v koš. In naj se jaz s tem ne ukvarjam,
ker ni vredno besed. Pa vendar očitno le ni bilo vse tako nedolžno, o čemer pa več v
naslednji knjigi!