Da imamo Korošci svojo sveto knjigo, je danes le malokomu podrobneje poznano. V izobraževalnih institucijah na različnih stopnjah nas poučujejo o množici rokopisov, ki so gradniki slovenske narodne, kulturne in družbene identitete, v sicer nadrobnih kurikulumih pa umanjka dokument, ki ni izjemnega pomena le za kulturno zgodovino Korošcev, ampak tudi za kulturno zgodovino Slovencev sploh. Nastal je pred skoraj 400 leti v Črni na Koroškem, pod obronkih mogočnih gora in hribovij, v senci bujnih gozdov in hladu deročih voda, in čeravno se ponaša z zavidljivim številom stoletij, je njegova aktualnost nadčasovna, nezamenljiva in večna. Brez dvoma pa je še posebej aktualen prav danes, ko v svetu preobilja, a izpraznjenem temeljnih vrednot, vse bolj pozabljamo, kdo smo. Bratovščinska knjiga iz Črne na Koroškem, ki jo lahko zaradi njene neprecenljive vrednosti poimenujemo kar Črnjanski rokopis, je živa pričujočnost nekega davnega časa, drobca oddaljenega 17. stoletja, hkrati pa je temeljni dokument črnjanske in koroške identitete, zato ji s skromnostjo pred njeno edinstveno veličino posvečamo tokratno nedeljsko reportažo.
Sveti Ožbalt se je odločil za Črno na Koroškem
Črnjanski rokopis, ki nosi izvirni latinski naslov Liber Fraternatis S. Osbaldi B. M. V. in Suorcenpah (Črni potok, staro ime za Črno na Koroškem) 1633, kar pomeni Bratovščinska knjiga iz Črne na Koroškem, je nastajal med letoma 1633–1707, manj kot pol stoletja po natisu Dalmatinove Biblije, torej v času protireformacije. Takrat se je začela tudi gradnja dveh cerkva, in sicer na Kronski gori pri Dravogradu ter na Uršlji gori, kamor je leta 1601 prispel škof Tomaž Hren in ključarjema Antonu Plešivčniku in Juriju Prevalniku zapovedal, naj pohitita z zidavo, in sicer z namenom narediti koroške kraje ponovno katoliške. Črna pa je dobila samostojno župnijo leta 1616, torej v času nastajanja Črnjanskega rokopisa (župnija se sicer omenja že leta 1137), in ravno njena samostojnost je bila odločilna za oblikovanje črnjanske bratovščine. Pri tem je zanimivo zgodovinsko dejstvo, namreč da je v Kotljah v 17. stoletju pogorela romanska cerkev, na temelju katere so zgradili novo, ki so jo posvetili sveti Marjeti. Kot navaja dr. Franc Sušnik, ljudska pripovedka pravi, da bi moral nad hotuljsko župnijo bdeti sveti Ožbolt, ki pa je sveti Marjeti prepustil svet pod Uršljo goro, sam pa se je namesto nje odpravil v Črno. O tem priča tudi ime črnjanske bratovščine, torej bratovščina svetega Ožbalta, ki se je pozneje, kot je razvidno iz rokopisa, preimenovala v bratovščino Blažene Device Marije.
Raba »našiga jezika«
Ena od izjemnih veličin rokopisa, v katerem se sicer prepletajo trije jeziki, je brez dvoma raba slovenskega jezika v zapisu priimkov, osebnih imen in ene od molitev. Slednje priča o enakovrednosti slovenskega jezika z latinskim in nemškim, kar kaže na ohranjanje duhovnega izročila protestantizma, ki je po Trubarju zapovedovalo rabo »našiga jezika«. Mag. Marija Irma Vačun Kolar, avtorica obsežne monografije o koroški bratovščinski knjigi, v svojem delu navaja, da je latinščina veljala za jezik, primeren za sporazumevanje župnikov o višjih duhovnih zadevah, v uradni posvetni rabi je bila uveljavljena nemščina, slovenščina pa je bila »ljudski jezik«, namenjen sporazumevanju med ljudmi o vsakdanjem življenju. V zapisih priimkov je moč prepoznati veliko jezikovnih narečnih posebnosti, ena od molitev pa je zapisana v takratni knjižni slovenščini, kar jo brez dvoma približuje takratnemu statusu nemščine in latinščine kot »višjih« jezikov.
Rokopis obsega 136 listov (272 strani), večinoma popisanih obojestransko, njegov večinski del pa sestavlja urbar, knjiga darovalcev in dajatev, v katerega so pisarji in župniki zapisovali dajatve in darove okoliških kmetov, podpornikov cerkve, ki so bile večinoma denarne, nekaj je bilo tudi naturalnih. Poleg urbarja dokument sestoji tudi iz obračunskih poročil in aniverzarija, ki ga sestavljajo seznami z imeni in priimki pokojnih, zapisanih v njihov spomin. Dokument pa, kot že rečeno, bogatita tudi dve molitvi, in sicer mašna molitev ob prazniku sv. Agate (5. februarja) v nemščini, zapisana v gotici, in molitev (priprošnja) v slovenskem jeziku, zapisana v latinici, namenjena darovalcem, podpornikom cerkve in župnikom.
Skrivnostna pota črnjanske bratovščinske knjige
Črnjanski rokopis danes hranijo v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, kje pa se je ta dragoceni dokument nahajal skozi vsa stoletja, je zavito v tančico skrivnosti. Znanih je zgolj nekaj drobnih neuradnih pričevanj, in sicer naj bi rokopisni zvezek nekaj časa hranil mariborski škofijski ordinariat, v 70. letih 20. stoletja ga je pomožni škof dr. Vekoslav Grmič izročil v varstvo in obravnavo dr. Francu Sušniku, takratnemu ravnatelju Koroške osrednje knjižnice Ravne na Koroškem, ki je za natis pripravil zgibanko z nekaj listi iz urbarja. Rokopis je kot vir v svojem delu Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici (1988, poznejša, dopolnjena različica Krajevna in domača imena v Mežiški dolini je iz leta 2001) uporabil tudi Janez Mrdavšič, naslednji ravnatelj Koroške osrednje knjižnice, mag. Marija Irma Vačun Kolar pa je po dolgih letih predanega raziskovanja 2009. prispevala obsežno monografijo s transkripcijo/prepisom molitev ter vseh osebnih imen in priimkov, ki se pojavijo v rokopisu. Rokopis je k raziskovanju navdihnil številne Korošce, še posebej zanimivo pa je dejstvo, da je dragoceni dokument romal tudi v roke Prežihovega Voranca. Namreč leta 1918 je bil v Črni kaplan Lojz Kuhar, brat Lovra Kuharja. V raznih leksikonih je sicer navedeno, da je bil takrat kaplan v Dobrli vasi, kar pa, kot nam je zaupala Vačun Kolarjeva, ne drži. Lovro je imel tako dostop do rokopisa, iz katerega si je najverjetneje izpisoval imena. Vačun Kolarjevi je po študiju Prežihovih del ostajalo neznano zgolj eno žensko osebno ime, in sicer Ajta, ki se pojavi v romanu Jamnica. Ko se je začela ukvarjati s črnjansko bratovščinsko knjigo, je v njej odkrila prav skrivnostno ime Ajta, staro obliko imena Agata, ki ga je Prežihov Voranc najverjetneje odkril prav v rokopisu.
Burni časi nastanka rokopisa: od lakote in kuge do turških vpadov in grofov Thurnov
Koroška sveta knjiga je nastajala v burnem obdobju številnih družbenih pretresov in gospodarskih sprememb. Leta 1601 je deželni knez prodal graščino v Pliberku (Bleiburgu) in njeno ozemlje grofu Valsassinu Thurnu, in tako so imeli grofje Thurni Črno v oblasti vse do leta 1782, ko je bilo odpravljeno delno kmečko podložništvo. Iz leta 1620 so znani prvi zapiski o fužinarstvu, ko se je tja naselil Melhior Puc, fužinar iz Labotske doline, ki je prodal svoje fužine in rudnike v Wölchu in St. Gertraudu ter se naselil v Črni, kamor je prenesel svoje koncesije za dve talilni peči. Marija Makarovič in Ivan Modrej v delu Črna in Črnjani zapišeta, da je razvoj fužinarstva zaustavila poplava, ki je leta 1655 uničila fužine. Dve desetletji pred tem je na Koroškem vladala silna lakota, ki je bila posledica slabih letin, povodenj in turških vpadov, 1680. leta je bila v Mežiški dolini tudi kuga. Slednje je onemogočalo hitrejši razvoj rudarstva, ki takrat ni doživel pričakovanega napredka, a kljub temu je med letoma 1620 in 1934 zaživela trgovina s svincem, zato sta rudnika Bleiberg (Plajberk pri Beljaku) in Rabelj dosegla precejšen napredek. Kmalu pa je nastopila doba inflacije in bleiberški rudarji so bili prisiljeni menjati svinec za osnovne življenjske potrebščine. Leta 1644 je upravitelj rudnika zlata v Klieningu, Matevž Ludinger, dobil rudosledne pravice v Črni na Koroškem. Obdobje uspešnega trgovanja s svincem je v 17. in 18. stoletju vzpodbudilo močno poseljevanje Črne in njene okolice, o čemer je zgovoren tudi Črnjanski rokopis. Namreč sama struktura družbe in povečana gostota prebivalstva sta botrovali k nuji po natančnejši identifikaciji ljudi, kar je bilo osnova za bogat in večplasten proces nastajanja priimkov.
Rojstvo priimkov iz plemiške ošabnosti
Razvoj priimkov je bil povsod po Evropi odvisen od gospodarskega napredka, zato so najzgodnejši zametki priimkov nastali v takrat gospodarsko najnaprednejši severni Italiji, kmalu zatem pa tudi v naših deželah ob jadranski obali; na tem področju se je namreč najprej pokazala potreba po določnejši identifikaciji posameznika, kar je med drugim omogočilo tudi lažje sporazumevanje. Tako so v Beneški republiki prvi dospeli do spoznanja, da morajo tudi dediči plačati davke za umrlimi – če je namreč ime vezano na enega človeka in izgine z njim, si je treba izmisliti ime, ki je dedno. Tako je lahko katerokoli ime postalo priimek in je prešlo denimo na sina, ki je za umrlim očetom plačeval davke. Zaradi velike množice ljudi in ponavljanja imen se je ob osebnem imenu začelo pojavljati še drugo ime, ki je bilo poklicno ime, ime očeta ali matere ali vzdevek. Prva dopolnila k imenom so si začeli dajati plemiči, ki se jih je polaščal strah, da jih slučajno ne bi zamenjevali s kom z manj plemenito krvjo. Razvoj priimkov je bil počasnejši na podeželju, saj ni bilo tolikšne koncentracije prebivalstva, poleg tega pa je tam živel nižji sloj, ki ni imel tako izrazite potrebe po določnejši identifikaciji kot plemiči. Po okrepitvi fevdalizma in cerkve s številnimi dajatvami pa je tudi med podložništvom začel izginjati enoimenski sistem poimenovanja ljudi, o čemer priča tudi Črnjanski rokopis.
Večina priimkov v rokopisu na Koroškem ohranjena še danes
Velika večina slovenskih priimkov v rokopisu je slovenskih, v nekaterih se odslikavajo tudi nemški jezikovni vplivi, sicer pa je nemških poimenovanj zelo malo. Zapisani so v pisavi latinici in črkopisu bohoričici. Nekateri zapisi pričajo, da oblikovanje priimkov še ni bilo zaključeno, saj je precej oseb poimenovanih po kraju, kjer so živeli, oziroma po lastnostih njegovih naravnih danosti, npr.: Mihael pod Peco (Michäel pod pezo), Mlinar/Milner/Mliner v Bistri (Millner in Wistra), Matija na mlaki (Matthia Na mlaki), Jakob v Topli (Jacop u’ Topli), Ulrih na vrhu (Vlrich Nauarhu), Matija v Kalu (Matthia u’ Kalu) idr. Nekatera od teh poimenovanj so se pozneje preimenovala v priimke (npr. Naveršnik/Nauerʃhnik), v rokopisu pa je zapisanih tudi nekaj samostojnih poimenovanj krajevnih imen, ki so v isti ali podobni obliki na Koroškem ohranjena še danes. To so denimo poimenovanja alpskih dolin Topla, Podpeca, Bistra, Javorje, pojavi pa se tudi poimenovanje mesta Mežica (Muus), Črna na Koroškem (Suorcenpah, Črni potok), zapisani pa sta tudi krajevni imeni Pliberk (Bleiburg) in Celovec (Klagenfurt). Najbolj osupljivo pa je brez dvoma dejstvo, da je večina priimkov, zapisanih v Črnjanskem rokopisu, na Koroškem ohranjena še danes, bodisi kot priimki bodisi hišna imena.
Črnjanski dokument priča o postopnem procesu oblikovanja enakopravnosti koroških žensk
Od leta 1671 dalje pa so zapisane tudi oblike ženskih priimkov, kar je ena izmed najpomembnejših značilnosti rokopisa, saj bistveno osvetli družbeni položaj žensk v koroških krajih v tistem času. Tudi pri oblikovanju ženskih različic priimkov lahko opazujemo kontinuiran proces – nekje v rokopisu je zapisano Gregor Permanshek cum uxore (Gregor Permanšek z ženo), drugič je zapisano Jacob Permanshek cum uxore Magdalena (Jakob Permanšek z ženo Madgaleno), pozneje pa se pojavi zapis ženske oblike priimka ob ženskem osebnem imenu: Vrsula Permanshiza (Uršula Permanšica). Ženske oblike priimkov, ki sicer niso bile vpeljane v današnjo knjižno normo, vendar še danes živijo v koroškem narečju, kažejo na postopen proces oblikovanja samostojnosti in enakopravnosti žensk.
Neusahljiva domišljija naših prednikov
Poleg osupljive množice priimkov, še danes živečih na Koroškem, je zanimiv sam proces oblikovanja priimkov, ki kaže na neizmerno domišljijo naših koroških prednikov. Priimke v rokopisu bi lahko uvrstili v devet pomenskih skupin, med katerimi je najštevilčnejša skupina priimkov, izpeljanih iz patronimikov/metronimikov (očetovega/materinega osebnega imena), na primer Ambrož/Abroʃs, Dražnik/Drashnigk, Jurič/Jurizh, Klavž/Klausch, Lukež/Lukesch, Pavlič/Paulitsh, Permanšek/Permanshek.
Tej sledi skupina priimkov, nastalih iz poimenovanj za geografsko razgibanost koroške krajine, zapolnjene z gorami, hribi, dolinami, slemeni, potoki in rekami. Ta poimenovanja torej označujejo nosilca po lastnostih pokrajine, kjer je prebival, na primer Bisternik/Wiʃternik, Burjak/Buriak, Hribernik/Hribernik, Karničnik/Karnitschnik, Kogelnik/Kogelnik.
Pogosto je bilo tudi poimenovanje ljudi po poklicih, obrteh, ki so jih opravljali, denimo Godec/Godez, Knap/Knap, Mežnar/Meshnar, Pek/Peek, Šloser/Schlosser, še posebej zgovorni in večpomenski pa so priimki, izpeljani iz vzdevkov, nastalih predvsem iz poimenovanj osebnostnih lastnosti in telesnih hib posameznika, na primer Dlopst/Delopust, Fajmut/Faimut, Kregar/Kregar, Oderlap/Oderlap, Veselko/Veʃselko, Kumprej/Kumpereÿ, Piko/Pikho, Srebre/Srebre, Šepul/Schepull.
Na omenjeno preseljevanje prebivalstva zaradi ekonomskih razlogov kažejo priimki, izpeljani iz zemljepisnih imen ter iz poimenovanj narodnosti/krajevne pripadnosti, med katerimi so Hrovat/Hrouat, Kranjc/Krainz, Nemec/Nemskula (v rokopisu je le ženska oblika priimka Nemskula, pojavi pa se tudi njegova nemška različica Tavčar/Tauzhar, iz nem. Deutscher), o večplastni družbeni ureditvi pa pričajo priimki, nastali iz poimenovanj položaja/stanja/statusa/dostojanstva njegovega nosilca. Nekateri med njimi označujejo svojega nosilca po položaju v družbi (Knez/Kness, Grauf/Grauff), po statusu/lastništvu in značilnostih kmetije/posestva (Novak/Nouak, Najemnik/Naiemnig, Gotovnik/Gottounig, Pristavnik/Pristaunikh), pri čemer pa velja poudariti, da priimki, kot sta na primer Knez in Grauf, ne označujejo nekoga, ki je bil resnično knez ali grof. Imenovanje je bilo namreč bodisi ironična oznaka za ljudi, ki so se nosili kot knezi, ali pa se je prijelo tistih, ki so bili podložniki na primer pri knezu ali grofu.
Naši koroški predniki so živeli tesno povezani z naravo in vsem dogajanjem v njej, kar je še posebej burilo njihovo domišljijo. Bogat živalski in rastlinski svet sta bila velik navdih za priimke, nastale iz poimenovanj za rastline in živali, mednje pa sodijo denimo Borovčnik/Borouzhnigk, Jesenik/Jeʃenik, Smrečnik/Smrezhnik in Jelen/Jellen, Keber/Keber, Kozel/Koʃel, Nahtigal/Nachtigal, Škorjanc/ʃkurianz.
V zadnjo, deveto skupino, spadajo priimki, ki so pomensko nedoločljivi; njihov izvor je popolnoma nejasen ali pa precej dvomljiv in negotov. Med njimi so tudi priimki, ki so pisno nejasni.
Poleg priimkov pa so zapisana tudi osebna ženska in moška imena, velika večina katerih je svetopisemska. Kot zanimivost lahko zapišemo, da je najpogostejše žensko osebno ime Marina, sledita mu Uršula/Urša in Eva, osebno ime Marija pa je po pogostnosti šele na četrtem mestu. Pojavi se tudi nekaj dvojnih ženskih imen, na primer Klara Regina.
Življenje, rod, prazemlja: neprecenljiva vrednost Črnjanskega rokopisa
Črnjanski rokopis, ena najstarejših zapisanih slovenskih besed v Mežiški dolini, je vsekakor dokument neprecenljive vrednosti za koroško in kulturno zgodovino tako Črnjanov, Korošcev kot tudi Slovencev, saj osvetljuje nekatere pomembne vidike glede rabe slovenščine kot enakovrednega jezika latinskemu in nemškemu, poleg tega pa je v njem zapisana pisana paleta slovenskih priimkov, osebnih imen in krajev, ki po skoraj štiristo letih v veliki večini živijo še danes in odslikavajo svet, življenje, rod, prazemljo, navade, delo in neuklonljivo domišljijo naših prednikov. Duh takratnega časa, ujet med vrstice dragocene bratovščine knjige, pa ni minljiva in zastarela davnina, ampak je Črnjanski rokopis duhovni dokaz o tem, kako smo ljudje v krajih pod Peco in Uršljo goro postali zgodovinski subjekt, s tem pa je dokument tudi bistveni temelj naše koroške in slovenske identitete. Koroška sveta »bukva« je tako neminljiva in vselej aktualna, zatorej bi se morali k njej vselej znova vračati.
ETIMOLOŠKI KOTIČEK
Ste se kdaj spraševali, kaj pomeni vaš priimek, pa nikakor niste našli zadovoljive razlage? V Črnjanskem rokopisu se nahaja množica priimkov, ki so na Koroškem pa tudi v Sloveniji v rabi še danes. V nadaljevanju navajamo nekaj možnih pomenskih izvorov priimkov, ki se nahajajo v rokopisu; morda med njimi najdete tudi svojega.
Hribernik/Hribernica
Zapis v rokopisu: Hribernik/Hriberniza
Priimek je najverjetneje izpeljan iz samostalnika hrib z dvojno pripono –er in –nik ter označuje človeka, ki živi v hribih.
Dlopst, Delopust
Zapis v rokopisu: Delopust, Delapust
Delopust je ime za večer pred praznikom, ko ljudje niso smeli več delati; morali so obvezno opustiti svoje obveznosti. Motivacija za nastanek priimka je lahko zelo raznolika – priimek je lahko ironična oznaka za človeka, ki ne dela, tudi kadar ni delopusta; lahko bi bil oznaka za nekoga, ki kakorkoli naznani ta dan, ali za nekoga, ki tega dneva ne spoštuje – možnosti je več.
Knez/Knezica
Zapis v rokopisu: Knes, Kness, Kneʃs, Kneʃe, Kneʃee; Knesiza, Kneʃiza, Kneʃsiza, Knöʃiza
Priimek je prvotno najverjetneje označeval kmeta na knežjem fevdalnem posestvu ali nekoga, ki se je obnašal, kot bi bil knez. Janez Mrdavšič predvideva, da gre najverjetneje za zbadljiv vzdevek.
Permanšek/Permanšica
Zapis v rokopisu: Permanscheg, Permanschegg, Permanschek, Permanshek, Permanʃhek; permanshiza, Permanʃhiza, Permansiza
Priimek je nastal iz priimka Perman (ta pa iz osebnega imena Peter oz. iz njegove skrajšane oblike Pero) s pripono –šek. Pleteršnik dodaja samostalniku perman pomen merjasec, neresec; tudi sestavljena končnica –šek dokazuje, da je hišno ime nastalo iz ledinskega, ki je označevalo kraj, kjer so se zadrževale divje svinje.
Kos/Kosinja
Zapis v rokopisu: Coss, Koss; Kossinia
Poimenovanje najverjetneje izvira iz osebnostnih ali telesnih lastnosti nosilca priimka: pretkan in zvit človek ali črnolasec, dober pevec.
Kogelnik/Kogelnica
Zapis v rokopisu: Kogelnik, Kogounik; Cogelniza, Kogelniza, Koglniza, Kogolniza
Priimek je bil najprej ledinsko ime (po značilni obliki zemljišča). Mrdavšič navaja, da je izpeljan iz nemškega samostalnika der Kogel (vrh, kopa) s pripono –nik, hišno ime pa je tudi lahko enako osnovni obliki Kogel ali pa je izpeljano iz nje s pripono –sko.
Najemnik/Najemnica
Zapis v rokopisu: Naiemnig, Naiemnigg, Naiemnigk, Naiemnik, Naiemnig, Naiemnikh, Naÿemnik, Nayemnigg; Naÿemniza
Štefan Lednik navaja priimek Najevnik in žensko obliko Najevnica ter domneva, da ime najverjetneje izvira iz besede najemnik, Mrdavšič pa priimek izpeljuje iz predložne zveze na jami s pripono -nik. Gre torej za poimenovanje, izpeljano iz statusa kmetije nosilca priimka.
Srebre/Srebrečica
Zapis v rokopisu: Srebre; Srebreciza, Srebrezhiza
Mrdavšič navaja, da je priimek izpeljan iz vzdevka za gospodarja, ki je svoje poimenovanje dobil po barvi osivelih las (izpeljava iz pridevnika srebrn). Priimek bi morda bil lahko izpeljan tudi iz samostalnika sreber, ki pomeni majhnega kmeta, soseda, člana soseske, brata, tovariša, pomočnika.
Dervodel/Drevodel(j)a
Zapis v rokopisu: Deroudela, Deruodella, Dreuodelia, Dreuodella
Leta 1524 je bilo ime zapisano kot Drebodela in 1573 kot Thomäs Dabradell, leta 1633 pa kot Derwuodela. Gre za sklop – vzdevek za človeka, ki je opravljal dobra dela ali poklicno ime za človeka, ki je svoje ime dobil po dejavnosti (izdelovalec plugov, ker je drevo star izraz za preprost plug). Torej je priimek najverjetneje nastal iz samostalnika drevo in glagola delati. Mrdavšič torej ugotavlja, da gre za različne variante enega in istega priimka, a najverjetneje gre pri priimkih Dabradell in Drebodela za dva različna priimka. Dabradel bi lahko pomenil nekoga, ki je opravljal dobra dela, priimek Dervodel/Drevodel/Drvodel pa bi lahko bil oznaka za nekoga, ki se je ukvarjal z sekanjem dreves in pripravljanjem drv, torej drvar, gozdar. Slednjo razlago potrjuje tudi Pleteršnikov slovar, v katerem lahko najdemo besedi drvodẹ̑łəc in drẹvodẹ̑łəc (nemško der Holzarbeiter), ki pomeni drvar.
Smrečnik/Smrečn(i)ca
Zapis v rokopisu: Schmrezhnig, Schmrznig, Smrietschnigg, Smrezhnigk, Smretshnik, Smrietʃhnik, Smrezhnik, Smreznik, Smrezhnikh; Shmrezniza, Smretshenza, Smretʃhniza, Smrezhniza, Smrezhiza, Smreizheza, Smrezenza, Smrezniza, Smrezhnza, Smriezniza
Priimek najverjetneje izhaja iz rastlinskega imena smreka s pripono –nik. Označuje človeka, ki živi na kraju, kjer rastejo smreke oziroma kjer je kakšen smrekov gozd.
Krajevno in domače ime, v Mežici znano še danes, se imenuje Smrečnikovo.
Burjak/Burjakovica
Zapis v rokopisu: Buriak, Wuriak, Wuriakh/Buriakouiza, Burjakouiza, Wuriacouiza, Wuriakouiza, Wurikouiza
Pridevniške oblike v rokopisu: Marinca Wuriaka(ua) roienka, Marina Wuriacoua roienca, Matthaus Wuriakau roienko, Matthaus Buriokou loco ʃeʃtra Marina.
V rokopisu se pojavi tudi poimenovanje oseb s hišnim imenom: (Marinka, Matevž) Pri Wuriak (Marinka apud Wuriak, Matthta’us apud Wuriak).
Priimek je izpeljan iz latinskega imena borea za severni veter in je enak slovenskemu imenu za severovzhodni veter. Izhaja torej iz samostalnika burja s pripono -ak in lahko kaže na lego domačije, izpostavljene vetru (a ker na Koroškem ni burje, lahko označuje priseljenca iz krajev, kjer je burja), ali osebnostno lastnost (živahen, vihrav temperament) prvotnega nosilca priimka.
Markač, Merkač/Markačica
Zapis v rokopisu: Markazh, Merkazh; Markazhiza
Feinigova navajata da priimek izhaja iz samostalnika mrkač, oven; priimek pa naj bi bil oznaka za pohotnega moškega (»pred tem mrkačem ženske nimajo miru«).
Bezlaj ob razlagi glagola mrkati se (goniti, spariti se) navaja tudi samostalnik mrkač (oven za pleme, kozel, psovka pohotnemu človeku (http://bos.zrc-sazu.si/pletersnik.html); pomen glagola je podoben pomenu albanske besede mërkosh (moški, ki namesto porodnice leži v postelji in sprejema obiske). Iz glagola mrkati se so izpeljani priimki Mrkun, Merkun, Merkač.
Dr. Nina Petek
