Življenje je sestavljeno iz dveh temeljnih korakov: rojstvo, ki je povezano z veseljem, in smrt, ki je povezana z žalostjo. Vmes je v življenju vrsta dogodkov, prav tako veselih in žalostnih. Danes se spominjamo žalostnih dogodkov, grobovi naših bližnjih, ki jih obiskujemo, v nas porajajo spomine, spoštovanje do pokojnih, pa tudi bolečine.
Smrt različno sprejemamo in skozi zgodovino je bil tudi različen odnos do smrti. Danes je tudi pri nas smrt s pogrebno dejavnostjo postala precej komercialna, za vse poskrbijo pogrebne službe, pogrebi postajajo rutinski, večinoma se v Sloveniji že poslužujemo žarnih pokopov, vse več je tudi različni raztrosov pepela brez kakšnega spominskega obeležja za pokojnikom.
Marija Makarovič in Ivan Modrej sta v knjigi Črna in Črnjani opisala dogajanje ob smrti v Črni v prejšnjem stoletju, posebej v prvi polovici prejšnjega stoletja. Podobni običaji so veljali tudi za celotno Mežiško dolino, pa tudi za Koroško. Tudi danes je navada, da se o smrti obvešča z zvonenjem in v Črni so v cerkvi sv. Ožbolta do konca druge svetovne vojne zvonili s tremi zvonovi. Za moškega so pričeli zvoniti najprej z velikim zvonom, nato z vsemi tremi, na koncu pa spet z velikim zvonom. Za ženske in otroke je bil drugačen vrstni red, tako da so krajani vedeli, kdo je pokojnik, po drugi vojni pa pri zvonenju umrlemu ni več razlik.
Na Koroškem so v lanskem letu umrle 704 osebe, od tega 326 moških in 378 žensk. Naravni prirast je bil minus 30, kar pomeni, da se je bilo 30 rojstev manj kot pa smrti. V Sloveniji je v lanskem letu umrlo 20.485 oseb, od tega 10.113 moških in 10.372 žensk in tudi za državo velja, da je več ljudi umrlo kot pa se jih je rodilo. Naravni prirast je znašal minus 900 oseb.
Zanimivo je, da so domači takrat, ko je človek umrl, ustavili uro, to pa zaradi tega, da so tisti, ki so prišli molit in kropit, vedeli, kdaj je nastopila ura smrti. Prvi so bili obveščeni sosedje, ko so domačim pomagali urediti prostor in« pare« za pokojnika. Takrat še ni bilo mrliških vežic. So pa tudi danes primeri, sicer precej redki, da imajo na podeželju nekateri pokojnika do pogreba še vedno doma. Makarovičeva in Modrej opisujeta, da so ob smrti okna v prostoru, kjer je ležal pokojnik, zagrnili s temnimi zavesami, pokojnika so oblekli v najlepša in praznična oblačila, za »pare« pa so imeli izdelane posebno okrašene prte. Seveda na nočni omarici ali mizici ob pokojniku ni manjkala posoda z žegnano vodo, rožmarinom ali pušpanom, ki je bil namenjen za kropenje. Prav tako je bilo napisano pokojnikovo ime, po možnosti fotografija, dan ter ura pogreba. V hiši so vse dni so ob pokojniku bedeli in molili, vsem, ki so se v hišo prišli poslovit od pokojnika, pa so ponudili žganje in kaj za pod zob.
Pokojnika so do pokopališča nosili pogrebci, velikokrat kar sosedje, med obema vojnama so bili vsi pogrebi cerkveni in zato je bil vselej prisoten tudi duhovnik. Večinoma so bile po pogrebu tudi sedmine, bolj premožni so pripravili sedmino za širše sorodstvo in sosede, nekateri le za pogrebce in bližnje sorodstvo, nekateri pa tudi čisto nič.
Takrat je bilo v Črni tudi kar nekaj gostiln, kjer so lahko pripravili večje sedmine. Danes temu ni več tako.
