Kazimira Lužnik, ustanoviteljica dveh pevskih zborov Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in velika športna navdušenka je v 84. letu starosti še vedno neumorna. Lahko bi rekli, da je še danes aktivna bolj kot marsikateri človek v mladosti. Po 30 letih od ustanovitve pevskega zbora ga še vedno, z vso vnemo in gorečnostjo, vodi naprej, tudi na prihajajoči Ljubljanski maraton konec oktobra, kjer bo pretekla 21 kilometrov, je že prijavljena. S takšnim entuziazmom, kot zajema življenje, o njem tudi govori. Kazimira in njen mož Miloš, ki je letos dopolnil 94 let, sta dokaz, da sta šport in veliko aktivnosti tudi v poznem življenjskem obdobju ključ do zdravega življenja. Ob vseh teh aktivnostih sploh ne pomisli na leta. »Zakaj bi?«
S piščalko in pesmijo je Kazimira v pevski zbor privabljala prve pevce
Kazimira, ste ustanoviteljica Mešanega in Ženskega pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Kako je prišlo do tega, da je Primorka na Koroškem ustanovila pevski zbor, ki deluje že tri desetletja?
Res je, prihajam s Primorske, natančneje iz Kanala pri Soči. Na Koroško sem se preselila leta 1958, ker sem v Ljubljani spoznala moža, ki je sicer Ravenčan. Letos bomo obhajali okroglo obletnico zbora, ki sem ga sestavila na precej zanimiv način. Po bolnišnici, kjer sem delala kot rentgenski tehnik, sem hodila s piščalko; piskala in pela sem ter ob tem spraševala sodelavce, ali se bodo pridružili pevskemu zboru. Nekateri so bili veseli, drugi so me naganjali. Na koncu pa smo le zapeli skupaj.
Včeraj pa ste vaše dolgoletno delovanje tudi obeležili.
Tako je, v dvorani Elizabetinega doma v Slovenj Gradcu smo naše delovanje obeležili s kulturnim programom in predstavitvijo Ženskega pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec od začetka delovanja pa do danes. Povabili smo še dva druga pevska zbora, in sicer s Ptuja in iz Mislinje. Štiri pesmi smo odpeli mi, štiri pesmi pevke s Ptuja in štiri pesmi pevci iz Mislinje. Na koncu pa smo zapeli vsi skupaj.
Pevskih zborov je na Koroškem veliko, tudi v Sloveniji, malodane ima vsak kraj svojo pevsko skupino. Kakšne pesmi prepevate vi in po čem menite, da se vaš pevski zbor razlikuje od drugih?
Pevskih zborov je res ogromno in to je pohvalno, Slovenci očitno zelo radi pojemo. Naš repertoar je sestavljen predvsem iz koroških ljudskih in umetnih pesmi ter nasploh takšnih, ki gredo v uho. Izdali smo tudi dve zgoščenki, eno z mešanim in eno z ženskim pevskim zborom. Niti ne vem, po čem bi se naš pevski zbor razlikoval od drugih, lahko pa rečem, da naše pevke zelo rade prepevajo, zelo rade hodijo na pevske vaje, še raje pa nastopajo. Mislim, da je tudi pri preostalih pevskih zborih tako, sicer ne bi prepevali. Tukaj je v največji meri pomembno druženje.
Petje se lahko z vajo vedno izboljša
Vaš pevski zbor je precej številčen – 20 pevk verjetno ni lahko uskladiti in se dodobra pripraviti na nastope.
Sicer vadimo vsak ponedeljek, pred nastopi pa vajam posvetimo še kakšen dodaten dan v tednu. Najbolj pomembno je to, da se dobro naučimo pesmi, za kar je potrebnih veliko vaj. Petje je takšna stvar, da jo lahko z vajo vedno izboljšamo.
Ste se pred ustanovitvijo pevskega zbora že ukvarjali z glasbo?
Končala sem srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, dve leti sem celo učila klavir na glasbeni šoli v Slovenj Gradcu. Ker je bil mož v službi v bolnišnici, sem službo v glasbeni šoli opustila in se raje odločila za poklic višjega rentgenskega tehnika. Z možem sva šla v pokoj na isti dan pred 25 leti. Seveda pa sem še vedno aktivna, tudi moža vsak dan priganjam, da mora biti. Aktivnost je treba vzdrževati, ob tem pa sploh ne mislim na starost. Zakaj bi?
Vaša vsakodnevna aktivnost se kaže tudi v športu – od kod izvira ta ljubezen?
Najbrž je to v meni. Že iz otroških let se spomnim, da smo tekmovali v plavanju z enega brega Soče na drugega. Pognali smo se v vodo in že takrat se je v meni naselila neka tekmovalnost, in tako še danes rada tekmujem, čeprav sem stara 84 let.
Prejemnica na stotine medalj in pokalov
Ste to tekmovalnost prenesli tudi v vaše maratonske uspehe? Imate namreč ogromno medalj in pokalov s številnih maratonov.
Seveda, tekla sem za prva mesta in večkrat sem kot absolutno prva tudi končala. V moji kategoriji sem bila velikokrat prva, če ne pa vsaj druga ali tretja.
Očitno je, da imate borbeno in zmagovalno mentaliteto. Kako se pripravljate na takšna tekmovanja, kot so maratoni? Ste vsak dan športno aktivni?
Če bi se bolj pripravljala, mislim, da bi imela še boljše čase. Nekako sem se sama s seboj dogovorila, da kakor koli bom odtekla, bom zadovoljna. Pomembno je, da lepo pridem v cilj in da me nič ne boli. To je najbolj važno. Čeprav seveda vseeno poskusim sem in tja malo pohiteti, da ne bi predolgo hodila.
Pa vam je tek na tako dolge razdalje v užitek, ali to počnete zaradi zdravega načina življenja?
To mi je v veselje, ker tako vidim, kaj zmorem. Mislim si, da če lahko pretečem 10 kilometrov in potem še ves dan doma delam, naslednji dan pa ponovno tečem, sem zdrava. Če človek zmore toliko, mora biti zdrav.
Kazimira svojih let ne šteje, to jo polni z energijo in voljo
Zanimivo je, da pri 84 letih še vedno najdete toliko energije in volje. Redkokdo pri teh letih zmore toliko aktivnosti in naporov kot vi, prekašate tudi marsikaterega mladega človeka.
Mislim, da je najbolj pomembno to, da ne štejem let, da se dobro počutim in da se nekako kontroliram, da je vse v redu – in seveda da ne pretiravam.
Ste tudi redna tekmovalka na Ljubljanskem maratonu.
Ta maraton pa obvezno tečem vsako leto. Na naslednjega sem že prijavljena, odtekla bom 21 kilometrov. Bom namreč najstarejša Slovenka na maratonu. Prej je bila Helena Žigon, ki zdaj ne teče več; če se ne motim, je tekmovala še pri 86 letih. Jaz bi jo rada ujela po letih in po času.
Tekli ste tudi na maratonu v New Yorku. Kakšna je bila tam vaša izkušnja?
Tam se od začetka do konca teče v reki tekačev, zelo sem bila vesela, ko sem pritekla v cilj. Vendar je kljub veliki gneči mogoče normalno odteči. Skupno sem v New Yorku tekla desetkrat, ob tem pa sem obiskala še sestro, ki tam živi. Na nekaterih maratonih so bile precej hude vremenske razmere, od peklenske vročine pa do hudega mraza, dežja in snega.
Z maratoni ste očitno prepotovali dobršen kos sveta. Kje vse ste že bili?
Bila sem na maratonu v Južni Afriki, tudi v Avstraliji, Ameriki, na Irskem … Tekla sem veliko maratonov v okviru evropskih veteranskih prvenstev, na katerih sem bila precej uspešna, enkrat sem pritekla celo na drugo mesto v moji kategoriji.
Vas mož spremlja na kakšnem tekmovanju?
Možu Milošu sem lahko izjemno hvaležna. Vedno me je podpiral in vozil na tekmovanja, skoraj vsako soboto in nedeljo sem nekje tekla. Zadnja leta pa se priključujem drugim tekačem, mož raje ostane doma.
Jon Petek
