Predstavljajte si Gotham city, zakotno, slabo osvetljeno ulico. Redke delujoče ulične svetilke mečejo pošastne sence, vam pa se mudi. Naenkrat se pred vami pojavi mož v dolgem, črnem plašču, ki se mu v rokah lesketa ostro rezilo. Od vas zahteva denar, nakit, uro… Batmana ni od nikoder, da bi vam pomagal, zato vi poskusite z preizkušeno mirovniško držo in mu začnete predavati, da to kar on počne ni etično, ni moralno, ni zakonito … skratka, ni lepo, ni v redu in ni prav. Predlagate mu, da bi se pogajala, lepo pogovorila o njegovih namerah in nekako našla kompromis, da bi vam ostal denar, ura in nakit, on pa bi bil ravno tako zadovoljen. Pa mislite, da bi to delovalo. On ima močnejše argumente v rokah in dvomim, da bo sprejel vašo ponudbo. Argument moči proti moči argumenta. V tem primeru boste lahko samo srečni, če boste odnesli celo kožo.
Če se hočete s tem roparjem ali nasilnežem enakopravno pogovarjati, vam ostane samo, da na argument moči odgovorite z enakim ali še močnejšim argumentom in kakor Mick Dunde (Paul Hogan) v Krokodil Dundee potegnete izza pasu daljši nož od njegovega. Takrat lahko začnete z dialogom in lahko pričakujete, da boste uspešni v svojem prepričevanju o nemoralnosti in nezakonitosti njegovega dejanja. No, podobno je pri agresiji Rusije v Ukrajini. Naši kvazimirovniki niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da se ne da postaviti za pogajalsko mizo Ukrajine in Rusije, dokler so imeli Rusi vojaško premoč tako v opremi kot v ljudeh. Sedaj pa, ko je Ukrajina dobila dobro, celo boljšo vojaško opremo kot Rusija in je na bojišču prevzela pobudo, je šele možno začeti z pogajanji.
Samo spomnite se, kako je sedanja zunanja ministrica obsojala pot Janeza Janše v Kijev, ko je skupaj z višegrajci obiskal Kijev in s tem dal močno moralno podporo ukrajinskemu narodu. Očitno je popolnoma narobe ocenila situacijo in s svojimi pozivi k pogajanji izpadla prav nekompetenta oseba za zunanjo politiko. No, sedaj pa je prav ona postala zunanja ministrica. O Sancta simplicitas.
Ali pa celega kupa drugih slovenskih »mirovnikov«, ki so ravno tako zahtevali pogajanja o miru, pogajanja v katera bi prisilili Ukrajino in to na način, da ji ne bi dobavljali orožja (predlog enega od bivših predsednikov države in nekaterih bivših poslancev…). V pogajanja bi prisilili šibkejšo stran, kot da je ona izzvala agresijo. Seveda bi se taka pogajanja lahko končala samo na prej opisan način. Šibkejša stran bi ostala brez denarja, brez ure in brez nakita (beri: brez ozemlja)
Pri vsem tem se lahko samo vprašaš ali so ti ljudje nepopravljivo romantični pacifisti, ali so neumni ali so naivni ali pa so zgolj slabo prikriti rusofili, ki bi radi vplivali na širše javno mnenje in ga usmerili v prid agresorja. Nikakor ne priznajo, da tu ne gre za konflikt (kot to večinoma poskušajo prikazati naši vodeči mediji) med dvema enakopravnima tekmecema, ki bi se lahko rešil z nekim dogovarjanjem, pač pa gre za navadno agresijo, napad na drugo državo. Ali pa gre mogoče celo za namerno potvarjanje dejstev in navijaško poskušajo relativizirati agresijo Rusije? Glede na njihovo dosedanje delovanje me ne bi čudilo,
saj težko verjamem, da bi tak izkušen politik kot je eden od bivših predsednikov ali pa sedanja zunanja ministrica, ki ima tako ali drugače kilometrino v evropski politiki, delovala tako naivno, da ne rečem neumno. Torej gre zgolj za »žlehtnobo«, nagajanje, slabo prikrito navijaštvo in rusofilstvo z namenom pomagati agresorju, na način, da bi bilo ja čim manj vidno in bi vsaj navzven izgledalo navidezno nepristransko.
Ja, pogovor, dogovor ali karkoli že, lahko poteka le med dvema enakopravnima stranema, kjer ima vsaka stran svoje argumente. In v tem primeru gre za argument moči, ne za moč argumentov. Dokler je bila ena stran številčnejša in bolje oborožena, dogovor ni bil mogoč. Z novim orožjem, ki se ga je dobavilo Ukrajini, pa je mir vedno bližje, mogoče bo v kratkem Rusija celo pripravljena na neke sporazume, ki ne bodo v škodo Ukrajine.
