Kaj pa dejansko so sploh davki in prispevki? Približno bi jih lahko definirali kot prihodke v blagajno javnega financiranja za kritje skupnih izdatkov javne uprave. Toda za večino zaposlenih je to le neka fiktivna kategorija o kateri se veliko govori. DDV ti obračunajo in ga plačaš že ob nakupu izdelka, naveden je samo na papirju, dohodnino in prispevke pa večini že odvede delodajalec… ni nekih otipljivih dejstev.
Številke so samo številke, za večino ljudi nepomembne. Pomembneje jim je to, kar dajo iz denarnice ven oziroma kaj dobijo na svoj račun. Tu pa je zmeraj nejevolja, iz denarnice dajo preveč, na svoj račun pa dobijo premalo. Sicer večina benti, kakšna krivica se jim dogaja, ker so slabo plačani in kako je vse drago, toda veliko jih niti pomisli ne, da k temu pripomorejo tudi davki in prispevki, ki so fiktivne številke prikazane samo na papirju. Le podjetniki so tisti moteč faktor, ki godrnja nad visokim stroškom države.
Ko poslušam levičarje in sindikate, ki nasprotujejo znižanju davkov ter prispevkov …. norost. Sicer razumem, da levica iz svoje sebičnosti vedno rabi reveže, saj s tem opravičujejo svoj obstoj. Me pa moti njihova sebičnost, njihova nagnjenost k uravnilovki, ki vodi samo v eno smer – vsi enaki, vsi revni. Torej, če revežev ni, jih je pa potrebno narediti (četudi z visokimi davki in prispevki), saj več revežev pomeni tudi več volilnih glasov!
Kaj pa, če bi država naredila neke vrste sociološki test? Kako bi se ravnali oziroma se obnašali ljudje, če bi prav vsi postali podjetniki? Izvedba bi bila enostavna. Vsakemu posamezniku bi podjetje, kjer je zaposlen, nakazalo samo pol leta bruto bruto plačo, država pa bi mu domov pošiljala račune – račun za dohodnino, račun za zdravstveno zavarovanje, račun za socialno zavarovanje… V trgovinah pa bi bile na policah pol leta neto cene , ko pa bi prišel do blagajne, bi ti posebej pri eni blagajni zaračunali neto ceno izdelka in nato še posebej davek pri drugi. Dohodnina pa bi se razbila na dva dela, 85% bi šlo državi, 15% (kolikor gre približno na letni ravni NVO-jem od vse zbrane dohodnine), pa naj bi ljudje po lastni presoji razdelili med NVO-je ali pa zadržali zase delno ali v celoti. Kaj mislite kako dolgo bi to funkcioniralo? Kako dolgo bi ljudje sploh plačevali račune? Katere račune bi prvo nehali plačevati? Verjetno bi se hitro začeli spraševati ali za ta dejanski denar, ki ga tudi dejansko plačajo (tokrat iz svojega žepa) državi dobijo za to tudi ustrezno nadomestilo od države? Hitro bi se hitro odzvali: Učitelj slabo predava, čakalne vrste pri zdravniku so predolge, sodni postopki se preveč vlečejo… in še, zakaj sploh rabimo nekatere nevladne organizacije, ki so same sebi namen. Našel bi se tisoč in en vzrok za nezadovoljstvo s ceno storitev, ki jih nudi država in veliko jih bi hitro nehalo plačevati ali pa bi se začeli pritoževati nad višino računov (davkov in prispevkov). Kar nekaj NVO-jev pa bi v par mesecih doživelo finančni kolaps. Ja, v takem primeru bi se hitro izkristaliziralo, kako pogoltne so leve vlade in kam nepotrebno mečejo denar.
Razprava o davčni razbremenitvi je pokazala tudi levičarsko nepoznavanje delovanja ekonomije in njihovo zavistno naravo. Nasprotovali so, da se dohodki nad milijon obdavčijo le z nizko dohodnino (okoli 10%), češ, da je to odpustek najbogatejšim. Koliko ljudi v Sloveniji pa ima dohodninsko osnovo višjo od milijona? Oglejmo si primer kolesarja Pogačarja, s pogodbo za 5 mio evrov, ki je postal rezident Monaca. V Sloveniji bi plačal redno dohodnino in še cca.400.000 evrov dodatno iz prihodka nad milijonom. Tako pa zaradi visoke dohodnine ni v Sloveniji ne Pogačarja, ne 400.000 evrov, ne polne dohodnine do milijona. Naš je, ko zmaguje. Ko pa zasluži preveč, takrat pa ni več toliko naš (ja, zavist je huda stvar).
