Legenda slovenske zabavne glasbe, Korošec Franc Šegovc, je s svojim ustvarjanjem osvojil srca ljubiteljev polk in valčkov. Ansambel Štirje kovači, ki deluje že več kot 60 let, se bo zapisal v zgodovino slovenske glasbe kot eden najuspešnejših slovenskih narodno-zabavnih ansamblov. Poznajo ga tudi po Evropi in po svetu, njihove skladbe postavljajo ob bok Avsenikovim. Skromni Franc za glasbo živi, ustvarja jo predano, za nagrade mu ni mar. Zanj je pomembno, da njegovo glasbo začuti publika. Prav ta predanost in ljubezen do ustvarjanja sta Franca Šegovca in Štiri kovače ponesli do vrhunskih glasbenih dosežkov. Franc bo čez dober teden, natančneje 16. maja, praznoval 80. rojstni dan.
Franc, na glasbeni sceni nastopate že več desetletij. Kako se je začela vaša glasbena pot?
Moji starši so bili odlični pevci. Oče je bil tudi dober trobentar, znal je igrati in peti po notah. Igral je tudi pri godbi v Šentjanžu. Najverjetneje sem to muzikalnost prevzel od staršev. To je nekaj, kar človek podeduje. Pri sedmih letih sem za darilo od tete prejel ustno harmoniko, ker je videla, da imam veliko veselje do glasbe. In ko so starši spoznali, da me glasba resnično veseli, so mi kupili klavirsko harmoniko. Tista harmonika je bila zelo razdrapana – na zapiralkah ni bilo pokrova, meh je bil celo prerezan. Le-tega je oče sam popravil, improviziral je z vrečo za cement. Ker je bil kmet, je bil spreten pri ročnih delih. Mizar, denimo, je mizar, zna delati iz lesa. Kmet pa mora znati vse, od ročnega dela, košnje, do skrbi za živali in podobno.
Pa ste že kot otrok nastopali s harmoniko?
Nastopati sem začel že pri sedmih letih. Kakršen koli zaključek, dogodek je bil na vasi, sem igral. Zanimivo je bilo, da nisem potreboval pavze. Fantje so imeli takrat navado, so mečkali denar in mi ga tlačili v žepe, medtem ko sem igral. Ko sta bila oba žepa že povsem polna in je denar padal po tleh, sem si moral vzeti pavzo, da sem ga pospravil. Še danes se mi zdi, da ne bi potreboval pavze, vendar mi hrbtenica tega več ne dopušča, ampak se vseeno ne dam. Tako je, če imaš nekaj rad, če imaš ljubezen do nečesa.
Ste že od malih nog vedeli, da boste življenje posvetili glasbenemu ustvarjanju?
Pričakovano je bilo, da bom kmet. Še danes sem hvaležen očetu, da je razumel, ko sem mu povedal, da kmet ne morem biti, ker me ni veselilo. Čeprav sem na kmetiji znal postoriti prav vse, že pri sedmih letih sem kosil in molzel krave, veselja do tega nisem imel. In res sem vesel, da me je pustil iti svojo pot.
»Žal mi je samo to, da vse skupaj prehitro mine.«
Ste tudi avtor nekaj knjig.
Ko pogledam v preteklost, je bilo moje življenje z glasbo zelo zanimivo. Vse, kar sem delal, sem delal z dušo, žal mi je samo to, da je prehitro minilo. Napisal sem knjigo o dogodivščinah Štirih kovačev, ki je sprva sicer nisem imel namena pisati. Zadeva se je rodila tako, da kjer koli smo igrali, se je našel nekdo, ki nas je med pavzo spraševal, kako vadimo, kako nastajajo pesmi in podobno. Pavze smo imeli zato, da smo si odpočili glasilke. Ko so do nas prihajali ljudje, pa je bilo treba neprestano govoriti. Vloga izvajalca zabavne glasbe je pač taka, da mora biti vedno nasmejan in prijazen. Ženi sem dejal, da bom na nekaj listov spisal najbolj pogosta vprašanja, ki jih ljudje sprašujejo, in dodal odgovore, pa mi ne bo več treba govoriti. In takoj, ko sem začel pisati, se je začelo odpirati, leteli so spomini in ideje. To je dokaz ljubezni človeka do svojega dela. Vse se je odvijalo tako daleč, da je nastalo 273 zgodb na 350 straneh. Pa še več bi jih lahko bilo. Izdal sem tudi pesmarico, v kateri je okoli 400 besedil, za katera sem napisal melodijo. Tudi notni zvezek je izšel pred dvema letoma, v njem pa je kar 762 skladb. Tako bo naše delo nekje zapisano, ko naju z ženo več ne bo.
Kakšno je bilo vaše sodelovanje z Avseniki?
Vilko Avsenik je bil dolga leta naš producent. Zapomnil sem si njegove besede, ko je dejal: »Kar Šegovc napiše, Avsenik ne more. Kar pa Avsenik napiše, pa Šegovc ne more.« S tem je jasno povedal, da imava z Avsenikom vsak svojo linijo, svoj slog. Žal mi je, da se nisem imel priložnosti dosti pogovarjati s Slavkom Avsenikom. Avseniki so večinoma igrali po Nemčiji, kadar pa smo le prišli skupaj, je bil vedno nekako zadržan. Nikoli ni bil pripravljen veliko govoriti. Njegov oče pa je bil naš velik oboževalec. Zelo sem vesel, da so nas takšni strokovnjaki gledali v dobri luči.
Rad bi omenil tudi to, da so mi v Avstriji, Nemčiji in tudi Italiji vzeli veliko skladb. Praktično ukradli. Takrat so oni začeli posnemati način igranja, ki jim je bil všeč. Tiste pesmi, ki so jih ukradli, imam tudi shranjene. Ampak jaz nisem naveden kot avtor, oni so to vzeli za svoje. Tega niti nisem vedel, dokler tega ni ugotovil naš prejšnji trobentar. Pred 40 leti je v Avstriji poslušal ansambel, ki je igral polko z naslovom »Sateliten polka«. Pristopil je do ansambla in vprašal, kako to, da igrajo skladbe od Šegovca. Odgovora pa ni dobil. Nato sem začel bolj podrobno slediti in sem na vsaki plošči opazil po dve svoji skladbi. Ko smo igrali v Dolomitih, mi je Lanzinger, ki izdeluje harmonike, predvajal kaseto, na kateri je od skupno 11 skladb kar 7 mojih.
Kako pa so prišli do vaših skladb?
Skladbe so posneli in se jih naučili. Razmišljal sem, kako so to naredili, namreč da so začeli skladbo z drugim delom, in šele nato dodali prvega in tretjega. Verjetno je bilo tako, da jim ni uspelo vklopiti snemalnika in so zamudili prvi del skladbe.
Je bilo že od začetka mogoče preživeti z glasbo?
Takrat, ko so mi fantje v žepe tlačili denar, so bili zelo slabi časi. Bilo je strašno slabo življenje, ni bilo denarja ne za šolo ne za inštrumente. Jaz sem imel zaradi igranja več denarja kot oče. Če primerjamo z današnjo valuto – če je imel oče denimo 1000 evrov, sem jih jaz imel 2000. Ampak glasbe nikoli nisem delal zato, da bi se s tem preživljal. Takšna mentaliteta je zgrešena, to je že materializem. Mene je gnalo samo veselje do glasbe in do tega, da sem lahko kaj lepega in dobrega ustvaril. Za tiste čase smo imeli veliko nastopov. Posneli smo tudi veliko skladb za oddajo Naša vas na Radiu Ljubljana. Javnost nas je res cenila.
»Človek ne sme biti sebičen in misliti samo na denar.«
Vaša skladba »Kam le čas beži« je postala že prava slovenska klasika, proglašena tudi za »vižo stoletja«.
Marsikdo me je že vprašal, kako sem ustvaril to skladbo, da je tako prepoznavna. Kako sem sam opredelil to skladbo, raje ne bom komentiral, odgovor pa bi bil, da je to mešanica več slogov. Pravilo je, da se besedilo nikjer ne sme zatikati, poleg tega mora biti spevna tudi melodija. Najboljša melodija namreč steče od začetka do konca. Elementi uspešne skladbe so štirje: melodija, besedilo, aranžma in izvedba. Če samo ena stvar od teh štirih ni takšna, kot bi morala biti, potem ni uspeha.
Prejeli ste tudi veliko drugih priznanj, koliko jih je vseh skupaj?
Precej, ampak nagradam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti. Največja nagrada zame je to, da me poslušalci sprejmejo. To je najbolj pomembno. Proglasili so me tudi za častnega občana Mestne občine Slovenj Gradec. Nagrado je podelil župan, izbirali pa so ljudje. To pomeni, da ljudje vidijo, da sem v življenju nekaj ustvaril, česar se sam včasih sploh ne zavedam. Človek ne sme biti sebičen in misliti samo na denar.
»Zelo cenim to, kar smo kot narod dosegli, da smo danes na takšni stopnji, da imamo izbiro in možnost.«
Da delate to, kar govorite, se kaže tudi v velikem številu dobrodelnih koncertov.
Če se spomnim starih časov, smo denimo jedli samo repno juho. Prvi dan na ocvirkih, drugi dan podmeteno, tretji dan s smetano. Bili so težki časi, ni bilo izbire, nismo mogli vsak dan jesti pečenke. Zelo cenim vse to, kar smo kot narod dosegli, da smo na takšni stopnji, kot smo danes, ko imamo izbiro in možnost. Mi je pa zelo hudo, ko pomislim na ljudi, ki tega nimajo. Gledati bi bilo treba tudi na druge, ljudje so ljudje. Vsi se klanjamo tistemu, ki je na visokem položaju, ko pa položaj izgubi, ga nihče več ne pozna. Ampak je še vedno isti človek. Res mi je žal, da ljudje ne dospejo do tega spoznanja. Ne samo pri nas, po celem svetu je tako. Štirje kovači smo imeli veliko dobrodelnih koncertov in še tisti denar, ki smo ga dobili od sponzorjev, smo razdelili. V Slovenj Gradcu smo denimo prispevali donacijo za izgradnjo otroškega oddelka v bolnišnici, tudi za rentgen. In še mnogo je teh stvari.
Vaš podpis je mogoče zaslediti tudi pod skladbami drugih uspešnih ansamblov.
Mislim, da sem pisal za okoli 25 različnih ansamblov, zadnje čase sicer ne več toliko. To se sedaj mogoče sliši samohvalno, ampak ni tako; sem pač tak človek, da ne delam površno. Raztrgalo bi me, če bi ustvaril nekaj, kar na koncu ne bi bilo takšno, kot bi moralo biti. Upoštevati je treba tiste štiri stvari, o katerih sem govoril prej, torej melodijo, besedilo, aranžma in izvedbo. Delal sem tudi za Modrijane, in sicer takrat, ko so začeli. Na primer skladbe »Srce je hotelo drugega«, »Tvoje solze me bolijo«, »Mojca iz Vitanja« – vse te so moje. Tudi »Nikotinska kriza«, denimo, ki sem jo napisal takrat, ko je država tako omejevala kajenje. »Franc, veš, ko zaigramo ‘Tvoje solze me bolijo’, ljudje klečijo od navdušenja,« mi je dejal Rok Švab iz ansambla Modrijani.
Franc je Herminin pevski talent odkril povsem po naključju
Ste veliko igrali v tujini?
Sam se nisem želel vezati na neke turneje in nastope po tujini, saj smo vsi hodili v službo. Na evropski turneji smo bili trikrat. Tudi v Kanadi smo bili dva meseca, kjer smo naredili turnejo od Toronta navzdol do Vancouvra; zelo dobro so nas sprejeli, vinilne plošče z našimi skladbami pa so šle za med.
Ste svojo ženo Hermino v ansambel povabili vi?
Na začetku sva prepevala samo trobentač in jaz. Pozneje sem razmišljal, da bi morda bilo dobro, če bi peli trije ali štirje z ženskim glasom. Ampak ne ženska s sopranom, pač pa kot moški tenor. Organiziral sem avdicijo in našel punco, ki je imela lepo barvo glasu. Ampak te punce ni bilo na vaje, jaz pa sem komaj čakal, da slišim, kako bo zvenela nova skladba »Čakal sem deklico ob potoku«. V tistem afektu, ko sem bil tako željan, da slišim, kako bo skladba zvenela, sem dejal Hermini, naj zapoje. In ko je zapela, sem ugotovil, da ima točno tak glas, kakršnega iščem. To so pač takšni popolnoma naključni trenutki.
Jon Petek
