Predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša je na današnjem shodu v poklon očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku, ki je umrl pred dvajseti leti, povedal, da Pučnik sodi v samo središče Slovenije, simbolno in dobesedno. “Ko je dr. Pučnik formalno vstopil v slovensko politiko v tistih prelomnih časih, je Drago Jančar o njem zapisal besede, ki jih danes že vsi poznamo in so praktično ponarodele. Dr. Pučnika poznamo po njegovem stavku: Jugoslavije ni več, za Slovenijo gre! Stavek, ki je najbolj znan in najbolj neposredno opisuje lik in osebnost Pučnika pa je stavek Jančarja: Njemu gre za stvar. Jožetu Pučniku gre za stvar,” je spomnil Janša. V nadaljevanju objavljamo zapis, ki ga je predsednik SDS napisal ob prvi obletnici smrti dr.Pučnika, ki pa je po njegovih besedah enako aktualen tudi danes.
Jože, Slovenija te pogreša!
Mineva leto dni od smrti dr. Jožeta Pučnika, disidenta, demokrata, velikega Slovenca in humanista. Njegovemu pogumu in pronicljivi sposobnosti zgodovinske analize se imamo Slovenci v največji meri za zahvaliti, da imamo svojo državo, ki se bo tako lahko letos svobodno povezala v EU in NATO. Njegov pogum je bil večkrat večji od tega, kar je bilo slovensko povprečje sposobno sprejeti. Najbolj žalostno se je to pokazalo na predsedniških volitvah leta 1990, toda Jože je svoj volilni program na čelu Demosa kljub temu izpeljal in tisti, ki je s strašenjem pred potrebnimi spremembami dobil večinsko podporo slovenskega povprečja, je moral potem, ko mu ni uspelo ustaviti osamosvojitvenega procesa, še sam s solzami v očeh skočiti na vlak, ki je peljal s političnega Balkana.
V zadnjem času, ko opazujem, kako se vladajoča elita neusmiljeno polašča še zadnjih možnih vzvodov oblasti, se mi misli pogosteje kot prej vračajo k najinim pogovorom v zadnjem letu, ki so dvakrat potekali med dolgo vožnjo na posveta SDS in enkrat ob njegovem zadnjem obisku v Trenti. Skušal mi je razložiti svoje spoznanje, do katerega je prišel konec stoletja in ki je bilo precej pesimistično, hkrati pa se je trudil, da ta razlaga ne bi zvenela preveč črnogledo, zato jo je skušal na koncu, pred neizbežnim logičnim zaključkom, vedno nekako spremeniti.
Prišel je do zaključka, da se tudi v formalno demokratični ureditvi lahko vzpostavi stanje, ki omogoča popolno obvladovanje vsega, takorekoč totalno oblast. Totalitarizem. Videl je, kar smo videli vsi, da so v Sloveniji postkomunisti na podlagi iz enopartijskega sistema prenešenih družbenih in finančnih privilegijev, spretnih predvolilnih in javnomnenjskih manevrov ter z obvladovanjem medijev totalno oblast po desetletju življenja samostojne slovenske države spet dosegli. Pri tem jim niti procedure ni bilo treba preveč kršiti, saj so imeli v rokah vse instrumente, da jo spremenijo in ukrojijo po svoji meri. Ko so ljudje na referendumu zavrnili investicijo v TET 3, so praktično isti načrt izpeljali z novim zakonom o TET 2. Ko so imeli na svoji poti do totalne oblasti kot oviro rezultat referenduma o večinskem volilnem sistemu ter odločbo ustavnega sodišča, ki ga je potrdila, so najprej štirikrat glasovali proti uresničitvi odločbe sodišča, nato pa s pomočjo SLS spremenili celo ustavo.
Dejal mi je, da je šele v času, ko je kot predsednik preiskovalne komisije o povojnih pobojih podrobneje proučil krvavo genezo oblikovanja totalitarne komunistične oblasti na slovenskem, zapopadel vso brezobzirnost ljudi njihovega kova, ki se nikoli zares ne upokojijo. In kot da bi se ta vrsta oblastnikov klonirala, lahko danes najdemo iste formule delovanja in isto tehnologijo oblasti, le da jim danes ni treba odkrito uporabljati neposrednega fizičnega nasilja. Namesto tega uporabljajo medijski linč, vrsto let trajajoče sodne procese, lustracijo demokratov pri zaposlovanju v državni upravi, diplomaciji, v državnem sektorju gospodarstva in povsod tam, kjer se karkoli pomembnega odloča. Bil je prepričan, da postkomunisti pri nas tako trdno obvladujejo vse tiste vzvode, ki na koncu odločajo tudi o rezultatu na volitvah, da v kratkem času sprememb ni za pričakovati.
Skušal sem mu ugovarjati, češ, totalna oblast je najbolj nevarna sama sebi, saj za ohranjanje nujno potrebuje sovražnike in ko zunanje odstrani, začne požirati lastne otroke. Ali s prepričevanjem, kako bo EU vendarle počasi razredčila monopole celo v Sloveniji in kako bo potem vendarle nekoliko lažje. S tem se je vsaj delno strinjal, rekoč, da preko 400 skritih množičnih grobišč v Sloveniji, ki pričajo o velikem genocidu, ki so ga nad lastnimi ljudmi izvedli slovenski komunisti, po vstopu v EU ne bo več dolgo tako zamolčana zgodba. Kadarkoli bo spet odkrito kako množično grobišče v Sloveniji, se bodo ljudje po Evropi spomnili Srebrenice ter takoj nato dejstva, da pa je Slovenija vendarle sedaj v EU, nič več nekje na divjem Balkanu in da mora biti nekaj hudo narobe, če oblast v državi, članici EU, na vsak način beži od osnovne človeške dolžnosti, ki nalaga vsaj dostojen pokop mrtvih.
Kot da bi ga oblastniki slišali, so pohiteli s farso v obliki zakona o vojnih grobiščih, ki naj bi izbrisal revolucijo in genocid iz zavesti Slovencev in ga skril pred Evropo. S preglasovanjem sprejeto zakonsko skropucalo seveda ni doseglo svojega namena in Slovenija letos nese v EU tudi najbolj žalostno popotnico med vsemi kandidatkami: slabo zagrebeno genocidno travmo, ki bo narodovo in državljansko tkivo razjedala tudi v novi politični zvezi.
Ko sva se tretjič pogovarjala o isti temi, torej o vprašanju smisla boja proti totalni oblasti, ki je pripravljena svoj status braniti z vsemi sredstvi, sva vendarle skupaj prišla do bolj optimističnega zaključka. Ta se je glasil: »Važno je vztrajati!« Še nobena totalitarna ali totalna oblast ni trajala večno in do sprememb je ponavadi prišlo takrat, ko so jih ljudje najmanj pričakovali. Jože je takoj v šali dodal, da pa spremembe vsekakor ne bodo prišle tako nepričakovano hitro, da bi jih sam lako dočakal. Rekel sem mu, da jih zagotovo bo. Da ga tako kot doslej potrebujemo, da mora biti del teh sprememb. Na to se je le otožno nasmehnil.
Danes Jožeta ni več med nami, mi pa bi ga tako potrebovali. Kljub temu, da pri mnogih dilemah vemo, kako bi se sam v svoji veliki načelnosti opredelil. In nam tudi tako velikokrat pomaga.
Bolj kot kdorkoli drug je zaslužil, da bi maja letos, ko bo poleg slovenske zaplapolala tudi evropska zastava, stal na častni tribuni in se spominjal naporov, ki so bili potrebni, da so te sanje postale resničnost. In zaslužil je, da bi mu predsednik te države, katere brez Jožeta ne bi bilo, podeli Zlati znak svobode. Pravzaprav je zaslužil, da bi ob tej priložnosti sam odkril spomenik in simbolno podelil Znak Svobode Neznanemu junaku, temu kolektivnemu pogumu naroda, ki pa ga v novejši zgodovini najbolje pooseblja prav Jože Pučnik.
Janez Janša
