Avstrijska Koroška je bila konec marca v znamenju finala hokejskega državnega prvenstva, kjer sta se na zadnjih treh finalnih tekmah mlajših kategorij, natančneje U16, pomerila rivala VSV Villach in KAC. Koroški derbi, kot pravijo naši severni sosedi, kadar se na ledu srečata ti dve ekipi, je po prvi tekmi dobil celovški KAC. Več kot pričakovano je bilo, da bo pokal državnih prvakov romal v Celovec, v prestolnici avstrijske Koroške so se že pripravljali na slavje. A zgodil se je preobrat. VSV Villach je vzel stvari v svoje roke, v naslednjih dveh tekmah so ugnali KAC s 4:1 in 10:2 ter si priigrali laskavi naslov avstrijskih državnih prvakov. Pod zadnji zadetek za VSV Villach na zadnji tekmi pa se je podpisal Mežičan Jakob Blatnik. Mladi Jakob, ki letos končuje deveti razred osnovne šole, je že pri rosnih šestih letih začel trenirati v avstrijskem Velikovcu. Danes je pri VSV Villach zelo zadovoljen, o katerem drugem klubu trenutno ne razmišlja. Ambiciozni Mežičan si želi, da bi nekega dne stopil v čevlje velikega Anžeta Kopitarja in dvignil Stanleyev pokal.
Jakob, iskrene čestitke za izjemen dosežek. Je bila pot do zmage težavna, ali ste z levo roko pometli s konkurenco?
Hvala. Pot do zmage je bila vse prej kot lahka. V prvih tednih in mesecih sezone nismo bili preveč uspešni, veliko tekem smo izgubili. Sčasoma smo se začeli prebijati po lestvici navzgor, do »play-offov«, kjer smo izgubili samo eno od treh finalnih tekem. Proti koncu je bilo precej lažje.
Je vaša ekipa v primerjavi z drugimi boljša, ali ste z dobro igro in s slabšo ekipo ugnali boljše nasprotnike?
Imamo zelo veliko ekipo, ki je razdeljena na dva dela – ekipo A in B. Proti koncu sezone so se nam pridružili še starejši, tako da smo lažje ugnali nasprotnike.
Zakaj si se odločil za avstrijski klub? Do Beljaka je iz Mežice precej vožnje. So slovenski klubi primerljive kakovosti s tvojim klubom VSV Villach?
Nad hokejem me je navdušil oče in odločil sem se, da bom poskusil trenirati. Odšla sva v Velikovec, začel sem trenirati in ostal sem v Avstriji. VSV Villach je trenutno stopničko višje od najboljših slovenskih klubov, člani igrajo v ligi EBEL, medtem ko sta Olimpija in Jesenice izpadli v alpsko ligo. Kar se pa vožnje tiče – res je daleč, a če bi se vozil denimo do Jesenic, bi porabil še več časa.
“V Avstriji sem zato, da igram hokej, za žaljivke se ne zmenim preveč.”
Kako si bil zadovoljen s svojo igro v letošnji sezoni?
Zelo zadovoljen. Tudi sam nisem pričakoval, da bomo prišli tako daleč. Še nikoli nisem osvojil kakšne medalje na državnem prvenstvu in mislim, da sem za sabo pustil dobro sezono.
So večje možnosti za preboj v elitne klube, če treniraš v Avstriji, kot pa če treniraš v Sloveniji?
Nisem še igral v Sloveniji, tako da ne morem reči. Večje možnosti mogoče so, saj ima Avstrija več lig, Slovenija pa samo eno. Posledično je v Avstriji tudi več klubov in s tem več možnosti.
V ekipi U16 si edini Slovenec. Kako si se kot tujec asimiliral med Avstrijce? Te kolegi zaradi narodnosti obravnavajo drugače?
Na začetku so me imeli za manjvrednega Jugoslovana. Na račun narodnosti so večkrat letele kakšne opazke, žaljivke. V zadnjih nekaj letih so me že sprejeli za svojega. V Avstriji sem zato, da igram hokej, za žaljivke se ne zmenim preveč.
Na finalni tekmi proti celovškemu KAC-u smo videli tudi pretep, ki ga sodniki niso takoj prekinili. Se to pogosto dogaja? Ali sodniki vedno tolerirajo pretepe, glede na to da ste vsi mladoletni?
Med sezono pretepi niso bili preveč pogosti, na zadnjih, finalnih tekmah pa se jih je razvilo kar nekaj, ki so tudi ujeti na posnetku, a sam nisem bil udeležen v kakšnem. Pravila so takšna, da se igralci za ograjo ne smejo vključiti v pretep, ki se odvija na ledu. Zaradi atraktivnosti same tekme sodniki pretepe večkrat pustijo. Pri nas, U16, sodniki res ne tolerirajo pretepov, ker smo mladoletni. Na zadnji tekmi so pretep pustili, ker je bil derbi, poleg tega pa tudi neposreden televizijski prenos in več kot 1000 gledalcev na tribunah.
Kolikokrat na teden treniraš? Kako usklajuješ treninge s šolo?
Na teden imamo en dan počitka, to je po navadi ob sredah. Za vikende imamo vsak dan tekme. Ko pridem domov ali ko imam kakšen dan prost, se učim. Če naslednji dan pišemo test, se pač učim po avtu tja in nazaj, saj sem veliko na poti.
Razmišljaš o vpisu v kakšno avstrijsko srednjo šolo?
Ne, vpisal se bom v navadno gimnazijo. Imam status športnika, a v športni oddelek se ne morem vpisati, saj bi moral biti registriran v krovno zvezo v Sloveniji.
Verjetno brez podpore staršev tako daleč ne bi prišel?
Že od samega začetka sta me oba podpirala, tako moralno kot finančno. Vozita me na treninge v Beljak, ne nazadnje sta zaslužna tudi za to, da sem sploh začel igrati hokej. Vsekakor gre staršem velika zahvala.
Se tvoji sošolci, vrstniki navdušujejo nad hokejem? Bi ga igrali, če bi imeli to možnost na Koroškem?
Zdaj, ko smo postali prvaki, mi je marsikdo dejal, da bi poskusil igrati, če bi imel možnost, prej pa niti ni bilo zanimanja za hokej, na Koroškem je to povsem tuj šport. Večina jih pač trenira nogomet in odbojko.
Na ledu s Kopitarjem
Ali že pri U16 prejemate kakšno plačilo za treninge ali tekme?
Ne še, U16 je kot neka meja, starejše generacije pa že dobijo finančne nagrade. Dobimo dele opreme, hlače in čelade, palice in drsalke si moramo kupiti sami.
Kdo so tvoji vzorniki? Verjetno Anže Kopitar?
Seveda. Praktično eden in edini vzornik. Se tudi osebno poznava, saj se vsako leto udeležim njegovega hokejskega poletnega kampa na Bledu. Na kampu je Kopitar prisoten na skoraj vseh treningih in veliko sodeluje z nami.
Slovenska ali avstrijska reprezentanca? Katero bi izbral, če bi te želeli oboji?
Slovensko, seveda. A za slovensko niti nimam pogojev za nabor, saj bi moral vsaj dve leti igrati v Sloveniji.
Tvoja življenjska želja je?
Da bi se mi uspelo prebiti v ligo NHL. Če bi mi to uspelo, je pa naslednja želja seveda osvojiti Stanleyev pokal. Želim si, da bi se mi uspelo vpisati na kakšno fakulteto v Ameriko in da bi začel igrati v kakšni univerzitetni ligi.
Jon Petek
