Damjan Damjanovič, naš koroški rojak, doma z Mute, je tačas gotovo najbolj vroče ime v slovenski kulturi. Trinajst let (pa ja ne bo to nesrečna številka?!) je direktor Slovenske filharmonije, napad nanj in na dirigenta Uroša Lajovica pa je tudi za slovenske razmere prav nenavaden: stavka v ansamblu, odpoved novoletnega koncerta in zahteve stavkajočih glasbenikov po odhodu obeh vodilnih mož. Temu je v zadnjih dneh sledila še seja v Državnem svetu Republike Slovenije, ko je minister za kulturo Tone Peršak na seji izrekel neresnico, da bo Damjanovič sporazumno zapustil ta položaj. Tega seveda ne bo naredil in prihodnji dnevi ter meseci bodo še zelo pestri, v parlamentu se lahko zgodi tudi kakšna interpelacija. Damjan Damjanovič pa je tudi prvi od znanih in uspešnih Korošcev, ki ga gostimo v velikem nedeljskem intervjuju, ki bodo stalnica na našem novem spletnem portalu.
Že dolgo časa ste v Ljubljani. Koliko sploh še imate stikov s Koroško, kako pogosto se vračate v naše kraje?
V Ljubljani sem že od leta 1984, ko sem začel študirati na Akademiji za glasbo in se pozneje 1988. zaposlil v SNG Opera in balet Ljubljana. Prva leta sem se celo s Koroške vsak dan vozil v Ljubljano, pozneje iz Maribora, zdaj pa že nekaj let živim v Ljubljani. Na Koroško grem, ko le lahko, saj imam na Muti mamo.
Ste po teh letih odsotnosti še ohranili kakšne pristne stike s sošolci, prijatelji iz otroštva?
Imam nekaj stikov s prijatelji, ki me obiščejo v Ljubljani, kadar imajo tam kakšne službene ali druge obveznosti.
Od glasbenika v ljubljanski operi do direktorja Slovenske filharmonije
Za akademskega glasbenika se sicer najde kakšna služba tudi na Koroškem, vendar za vrhunsko kariero tako glasbenika kot tudi kulturnega menedžerja je potrebno središče. Ste eden od direktorjev s področja kulture z najdaljšim stažem, potem ko se je upokojil direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik.
Moja želja in sanje so vedno bile, da bi igral v profesionalnem orkestru, in te so se mi uresničile, ko sem bil sprejet v opero. Pozneje me je moje delo popeljalo do povabila, da se prijavim za direktorja Slovenske filharmonije, na tem mestu pa sem res že 13 let.
O zadnjih dogajanjih v Slovenski filharmoniji bova spregovorila pozneje, sedaj pa me zanima, kakšno filharmonijo ste sprejeli ob začetku mandata in v kakšni umetniški kondiciji je danes? Sprašujem tudi zato, ker se je v teh letih vaš ansambel znašel tudi na drugačnih koncertnih odrih, denimo na turneji s slovitim rockerjem Stingom.
Slovenska filharmonija je bila ob mojem prihodu v dobri kondiciji in v ustaljenih programskih smernicah. Pešala je zgolj na poslovnem področju, saj je precej časa poslovno funkcijo opravljala vršilka dolžnosti, kar pa je precej velik hendikep. Na programskem področju smo se začeli približevati tistemu delu občinstva, ki ni tradicionalen obiskovalec klasičnih koncertov, s katerimi imam v mislih predvsem t. i. crossover koncerte, mešanico različnih slogov, koncerte na odprtem; predvsem na Kongresnem trgu smo izvajali večje simfonije in preostala glasbena dela. Poleg tega je zbor zelo povečal svojo aktivnost in prisotnost na koncertnih odrih doma in v tujini. Imeli smo veliko zelo uspešnih turnej na Japonskem, v Švici, Nemčiji, ter 11 koncertov z Ano Netrebko po največjih koncertnih dvoranah v več evropskih državah. S Stingom, ki ga omenjate, smo izvedli koncert v Ljubljani, in potem še štiri koncerte v Franciji; nazadnje smo gostovali na Kitajskem, in še bi lahko našteval.
Filharmonija je v dobrem stanju, finančno poslujemo uspešno in veliko smo naredili tudi na samem organizacijskem področju, saj so bile nekatere zadeve zastavljene zelo zastarelo. Rekel bi, da smo se času primerno modernizirali oziroma prilagodili.
Tu so mnenja sicer precej deljena, od tistih, ki pravijo, da je dober tovrsten skok na drugo glasbeno področje zaradi večje prepoznavnosti ansambla, do tistih kritikov, ki pravijo, da bi morali biti filharmoniki le ob resnih partiturah.
V življenju je pač tako, da je tisti, ki ustvarja in dela, izpostavljen različnim mnenjem ali kritikam. Vedno so najbolj kritični tisti, ki nikoli niso opravljali funkcij z odgovornostjo. Najlažje je biti v opoziciji in pametovati, medtem ko mora odgovorna oseba skrbeti za spoštovanje zakonodaje, si prizadevati za uspehe in napredek zavoda, na koncu pa je edina, ki prav za vse odgovarja. Največkrat ji pripišejo v breme še neučinkovitost tistih, za katere odgovarja.
V tem času ste imeli vrsto priznanih dirigentov: večje je ime na tem področju, dražji je ta angažma. In na drugi strani so pomembna poznanstva, prisotnost v tem svetu, da se lahko za primeren denar najamejo tako šef dirigent kakor tudi drugi solisti. To vam je precej dobro uspevalo.
Vedno, ko sem razmišljal, koga bi pripeljal za šefa dirigenta, sem se oziral na to, kakšne so njegove osebne veze oziroma poznanstva. To zelo veliko pomeni, da določenega umetnika sploh pritegneš k sodelovanju, in da se na koncu z njimi pogodiš tudi v finančnem smislu. V nasprotnem primeru lahko enostavno pokličeš agencije, ki ti pošljejo umetnika in ti zaračunajo vrtoglave vsote. Imeli smo primer, ko je agencija za nastop umetnika zahtevala 60.000 evrov, z mojimi napori in poznanstvi v tem svetu glasbe pa smo zaključili pri 15.000 evrih. Je pa trajalo precej časa, da smo prišli do te cene.
Potrebujemo v Sloveniji toliko profesionalnih orkestrov?
Pojavlja se tudi vprašanje, ali Slovenija potrebuje toliko profesionalnih orkestrov; namreč samo v Ljubljani je poleg filharmonije še Simfonični orkester RTV Slovenija, pa orkester opere in baleta, profesionalna orkestra Slovenske vojske in Slovenske policije. Avstrija, ki je precej bogatejša država, je nedavno ukinjala profesionalne vojaške orkestre po zveznih deželah.
To vprašanje je aktualno že nekaj let ali celo nekaj desetletij. Ne moremo mimo dejstva, da so se v zadnjih dvajsetih letih družbenoekonomske in druge razmere spreminjale z nadzvočno hitrostjo, in temu se moramo prilagajati, v nasprotnem primeru ne bomo zdržali oziroma preživeli. Vendar absolutno podpiram ohranjanje klasične kulture in njenih državnih institucij, saj smo zadnji, ki se na nek način borimo proti tako imenovani hitri ponudbi različnih kulturnih ali sodobnih umetniških ponudb, ki nastajajo skorajda od danes na jutri.
Ansambel Slovenske filharmonije je tekom leta velikokrat zapustil matično dvorano v Ljubljani in nastopa po Sloveniji ter v tujini. Menda ste bili na Koroškem nazadnje na Prevaljah, pred kakim letom ali več. Seveda sledi vprašanje, kdaj vas bomo spet lahko poslušali kje na Koroškem?
Tako je, nazadnje smo imeli koncert na Prevaljah, ko je bila obletnica rojstva Lojzeta Lebiča. Pred tem smo koncerte večkrat izvedli v Slovenj Gradcu, žal pa je vse povezano s finančnimi sredstvi in upam, da bomo ponovno kmalu na Koroškem.
Škandali peljejo na naslovnice, ne dobro delo
V zadnjih dneh ste medijsko spet zelo prisotni, skoraj tako kot takrat, ko ste bili v žiriji priljubljenih oddaj Slovenija ima talent in X Factor. Tokrat gre za stavko ansambla Slovenske filharmonije. Običajno imajo stavke v javnosti simpatije, tokratna pa le-teh ravno ne uživa. Spominja na slabo izdajo samoupravljanja in s svojimi zahtevami na nerazumevanje delovanja javne uprave, ki se nanaša na to, kdo postavlja direktorje v javni upravi, kdo in kako se jih razrešuje, kdo je za kaj odgovoren …
Žal to drži. Ko sem se pred leti eni od novinark pritožil, da ni prav, da smo filharmoniki tako malo prisotni v medijih s svojimi dobrimi rezultati dela, mi je z nasmehom odgovorila: začni delati škandale, pa boš na naslovnicah časopisov in revij, s svojim zavodom vred. No, in zdaj smo tam.
Žal si nekateri zaposleni vse preveč po domače predstavljajo, kako naj bi stvari potekale, seveda predvsem po njihovih predstavah in željah. Smo v državni oziroma javni lasti in za nas pač veljajo ta pravila in predpisi. Če bi ne bil zahteven in strikten direktor, bi bil lahko »mirno v sedlu« še sto let. Tako pa imam težave, ki so posledica pritiska, na eni strani s strani delavcev, na drugi pa politike.
Sedaj so se stavkajočim glasbenikom pridružili profesionalni in dobro plačani sindikalisti z jasnim političnim pečatom, tu mislimo na Branimirja Štruklja, in tako stavka dobiva tudi politične dimenzije. To ni dobro.
No ja, ko se s svojimi medijskimi nasprotniki pogovarjam v živo, je situacija mnogo lepša in na nivoju. Ko se nataknejo maske in pripravi nastop, je pač druga pesem. Vsak po svoji vesti in na svoj račun, pa bo.
Jon Petek
