Kot vedno nasmejan in dobre volje je Primož Suhodolčan prišel tudi na pogovor za spletni portal e-Koroška. Koroški pisatelj je eden izmed najbolj priljubljenih mladinskih avtorjev v Sloveniji, njegove zgodbe pa berejo tudi v tujini. Ravno v teh dneh nastaja film po njegovi največji uspešnici »Košarkar naj bo!«, v katerem se bodo v Primoževe knjižne junake prelevili eni od najbolj priljubljenih slovenskih igralcev. Primož nam v intervjuju med drugim prizna, da so zgodbe o Petru Nosu nastale po njegovih nezgodah, spregovori o življenju pisatelja, za konec pa pokomentira še odnos države do kulture in pisateljev.
Primož, tudi vaš oče je bil mladinski pisatelj, pravzaprav je bila vsa družina usmerjena v literaturo, branje in pisanje. Torej to, da ste mladinski pisatelj, najverjetneje izhaja prav iz tega?
Doma smo veliko brali, ker so bile knjige edino okno v svet. Takrat nismo imeli interneta in toliko tehnologije, enostavno nam je knjiga odpirala svet. Rad sem prebiral razne leksikone in podatkovnike, prebral sem jih od prvega do zadnjega. To pa zato, ker sem si želel pridobiti znanje. Ampak takrat znanje ni bilo tako dostopno, kot je danes. Poglavitno vodilo, ki sta mi ga dala oče in mati, je to, da ti znanje in védenje ostaneta, in to je v življenju najbolj pomembno. Res sem hotel vedeti vse, ker sem radoveden človek in rad rečem: »Radovednost je lepa čednost.«
Ko sva že ravno pri vaših frazah, je bila zanimiva tudi tista »sredi fantastičnega ničesar«, ki je postala ime nagrajenega turističnega projekta, uporabljena pa je bila brez vašega dovoljenja.
Da, ampak se je vse lepo izteklo, vse smo se dogovorili in jaz sem odstopil od avtorskih pravic. Sedaj so frazo spremenili v »sredi lepega ničesar«. Ampak to so ideje, za katere sam ne veš, od kod pridejo – pač pridejo. In če ti jo prevzamejo, pač pogruntaš novo, mogoče še boljšo. V tem primeru je pač bilo tako, da bi lahko celotno situacijo rešili na povsem drugačen način. Samo telefon bi mi moral zazvoniti, pa bi bilo vse urejeno. Namesto tega pa se je nekaj časa obračalo drugače.
Kako pa ste začeli sodelovati s Tino Maze?
Res sem bil vesel in počaščen, da sem lahko sodeloval s Tino. Tina je prav posebna punca – če ne bi bila nekaj posebnega, ne bi dosegla takšnih rezultatov. Jaz jo poskušam na določeni točki tudi posnemati, ampak ker sem drugačen človek, to ne deluje prav pogosto. Ampak ko se enkrat začneš ozirati na to, kaj bo kdo rekel, kaj si bodo drugi mislili, kaj se bo zgodilo, če bom jaz naredil to ali ono – potem je konec. Potem ne bo nič. Potrebna je odločnost, treba je narediti tako, kot sam hočeš. Na koncu si tako ali tako kriv sam. Tinina pot je zame ena najlepših zgodb, tudi pravljica je lepo izpadla. V spletni trgovini Amazon.de je dobila tudi naziv »Kinders Buch des Tages« – najbolj prodajana otroška knjiga dneva.
»V življenju moraš narediti vse po najboljših močeh.«
Vaša najbolj prodajana knjiga pa je »Košarkar naj bo!«.
Da, med drugim. Moram reči, da se moje knjige dobro prodajajo. Sem tudi nekje med prvimi petimi najbolj izposojanimi slovenskimi avtorji. Če pa me premagajo avtorji, kot sta denimo Svetlana Makarovič in Desa Muck, pa jima lahko samo čestitam – boljši me vedno lahko premaga.
Scenarij za film je bil napisan že pred časom, zdaj pa se zadeva razvija naprej.
Da, scenarij je bil napisan že pred 17 leti. »Košarkar naj bo!« je bil že v osnovi napisan tako, da je brezčasen. Ni ujet v času in prostoru. Scenarij se tako po 17 letih ni spreminjal. Da pa se zadeva šele po tolikih letih razvija dalje, so težave glede financiranja. Sedaj pa so nekako prepoznali, da bi pa to mogoče bil dober film, in so se odločili za snemanje. Tudi igralska zasedba je dobra, glavnega negativca igra Lado Bizovičar, mamo Ana Maria Mitić, očeta Matjaž Javšnik in še bi lahko našteval. Posebno mesto ima tudi naš gimnazijski profesor Medved, ki ga je v nulo zadel Gojc. Režiser je Boris Petkovič, film pa je narejen v hollywoodskem slogu. Predstavitev bo septembra v Portorožu, pogajamo pa se tudi že za drugi del. Skratka – film bo vrhunski, kaj naj drugega rečem! Mogoče lahko pričakujemo tudi kakšno nagrado.
Seveda, ciljati je treba visoko.
Tako je. Jaz sem se v življenju naučil, da je vedno treba vse narediti po najboljših močeh. Jaz vedno delam tako, da je vse narejeno le najboljše, kolikor zmorem. Dokler si radoveden in nisi zadovoljen ter hočeš narediti nekaj več, takrat bo končni izdelek dober. Takoj, ko začneš enkrat delati v slogu »pa že bo«, je konec. Ključ do uspeha je, da delaš stvari po najboljših močeh. In s srcem. Sam bi še vedno rad imel to energijo, ki sem jo imel takrat, ko sem pisal knjigo »Košarkar naj bo!«. No, res pa je, da je od takrat še nisem izgubil prav veliko.
»Vse, kar pišem, je resnica, samo resnica, in nič kaj drugega kot resnica. Nič ni izmišljeno, vse je res.«
Koliko pa vam trenutno uspe pisati?
Še vedno veliko pišem. Moj cilj je, da naredim dve, tri knjige na leto, in to je to. Dve je sicer minimalno, lahko pa nastane tudi še tretja ali četrta. Zdaj, ko sem že tako star (smeh) in zjutraj ne morem spati, se zbudim in delam. Namreč vsaka minuta, vsaka sekunda, ki je neizkoriščena, je izgubljena. Mogoče se sliši črnogledo, vendar ni. Jaz to dojemam pozitivno. V vsakem trenutku se moramo torej zavedati, da je tudi naju prav v tej sekundi, ko se pogovarjava, že spet manj. Tisti, ki me poznajo, vedo, da enostavno ne morem biti pri miru. Kar se tiče ustvarjanja, ni problem to, da nekega izdelka ne morem več tako hitro narediti, kot sem ga lahko včasih, ampak gre za to, da sem z leti postal bolj pozoren in pazljiv. Nečesa ne naredim tako hitro, ker vsako stvar večkrat premislim in pretehtam.
Znano je, da je vaš oče dobil navdih za zgodbe Petra Nosa po vaših nezgodah. Tudi vi jemljete navdih iz vaše nerodnosti?
Vse, kar pišem, je resnica, samo resnica, in nič kaj drugega kot resnica. Nič ni izmišljeno, vse je res. Pravzaprav sem moral resnici malo odvzeti, zato da ne bi mislili, da pišem znanstveno fantastiko. Kot otrok nikoli nisem bil miren, vedno sem kaj ušpičil. To je ena izmed anekdot, katerih je sicer ogromno: kot otrok sem na morju poskusil, ali lahko potisnem glavo skozi rešetke na postelji. Skozi je šla, nazaj pa ne. Moral je priti hišnik in razstaviti celo posteljo, da so mojo glavo dobili iz rešetk. Veliko je tudi anekdot z mojega nastopanja. Zelo rad nastopam, ker to je tisti stik z bralci, ki je pristen. Največja potrditev, da je zgodba dobra, je zame v tem, ko dobim odlično povratno informacijo od občinstva.
Da jih ne pozabi, si Primož sproti zapisuje anekdote
Nam lahko zaupate kakšno anektodo?
Ena z vrha glave bi bila, recimo, ko me je neka deklica na nastopu vprašala: »Gospod pisatelj, kdaj ste umrli?« Ko jo učiteljica popravi, da sem vendarle še živ, deklica popravi vprašanje: »Gospod pisatelj, kdaj boste umrli?« Ali pa: ko pridem v knjižnico, kjer sem pozneje nastopal, pride za mano še en otrok ter reče knjižničarki: »Dober dan, a danes pa Prežihov Voranc pride?« Knjižničarka mu odgovori: »Ne, Primož bo nastopal naslednjo uro.« Otrok pa ji odvrne: »Saj res, Primož Trubar.« Teh anekdot je res ogromno, zato si jih sproti zapisujem, da jih ne pozabim.
Zakaj pa ste se odločili, da boste nadaljevali tradicijo Petra Nosa?
To zame ni tradicija, to jaz živim. To čutim in to imam v sebi. Občutka ne znam razložiti, je pa to nekaj, kar mi daje zagon. Zelo rad sem si izmišljal zgodbe in jih pripovedoval. Te zgodbe pa sem si pozneje začel zapisovati, in to delam še danes. Če, ko se na primer vozim, dobim idejo za kakšno zgodbo, jo posnamem na telefon. Ideje pa prihajajo neprestano.
Dejali ste, da radi nastopate. Koroške šole imajo edinstveno priložnost, da imajo v svojem okolju vrhunskega mladinskega pisatelja. Ali izkoristijo vašo »bližino«?
Veliko nastopam, tako na Koroškem kot tudi po vsej Sloveniji. Tudi v Italijo ali Avstrijo me zanese pot. Zelo sem vesel, da imam za letošnje šolsko leto nastope zasedene. Ker pa sem zaposlen, si lahko samo ob določenih dnevih vzamem dopust in grem nastopat. Mi je pa v največje veselje to, da je v dvorani 500 ljudi in lahko pred njimi nastopam. To mi daje poseben adrenalin.
Medtem ko se s Primožem pogovarjava, ga deklica, ki se igra v bližini, z žogo zadene naravnost v glavo. Primož vstane in deklici čestita za dober zadetek.
Vidiš, nekatere stvari je treba dojemati drugače. Marsikdo bi deklico okaral, še njene starše povrhu, češ da ne pazijo na to, kaj dela njihov otrok. Ona si bo verjetno za vse življenje zapomnila, da mi je nabila žogo v glavo. Če pa bi jo okaral, bi bilo seveda popolnoma drugače. Jaz bi se z njo še fotografiral. Vse je odvisno od tega, kakšen pogled imaš na življenje. Mislim, da je moj pogled na življenje res drugačen, drugače vpliva na moje mišljenje in na moj način življenja.
Način razmišljanja v Sloveniji je ostal v času Nove revije
Kakšen pa je danes posel pisanja knjig v Sloveniji?
Časi so se drastično spremenili in se spreminjajo iz dneva v dan, sistemi pa ostajajo v preteklosti. Nekatere organizacije in način razmišljanja so ostali v starih časih. Danes pa se mora to spreminjati. Če se jaz, na moja že prej omenjena stara leta, lahko prilagodim in naučim uporabljati pametni telefon in preostalo tehnologijo, se lahko tudi te organizacije prilagodijo modernemu času in modernemu, drugačnemu načinu razmišljanja. Ampak tega ni. Na žalost v današnjem času ne moremo več ostati na istih tirnicah razmišljanja kot v preteklosti, saj se svet spreminja iz sekunde v sekundo. Vsi načini kulturnega, umetniškega ustvarjanja se spreminjajo iz sekunde v sekundo.
Torej se mora vsak pisatelj, ki hoče preživeti s pisanjem, prilagajati trgu?
Jaz zelo spoštujem avtorje, ki delajo za svoje veselje in svojo dušo. Ker vem, da imajo neko notranjo željo, da morajo ustvarjati. To imam tudi jaz. Sistem pa se temu ne prilagaja. Denimo nagrada Moja najljubša knjiga je bila ena izmed najbolj demokratičnih nagrad, kar jih je bilo v Sloveniji, ampak so jo ukinili, ker sta bila samo trije zmagovalci – Bogdan Novak, Desa Muck in jaz. Vsi preostali pisatelji žal niso prišli zraven. Ampak to je bila najbolj demokratična nagrada, saj so glasovali mladi bralci sami. Sam sem nagrado dobil osemkrat, potem pa so jo ukinili. Ves svet ima »My favourite book award« ali »Reader’s choice«, mi pa ne. Zaradi tega, ker Desa in jaz v resnici nisva »čisto prava pisatelja«.
To, kaj je prava knjiga in kaj ne, so opredelili že v pravilniku o knjižničnem nadomestilu, in sicer s tem, da avtorji knjig, krajših od 47 strani, po novem dobijo pol manj knjižničnega nadomestila.
Čisto odkrito, brez heca – ilustratorju sem rekel, da naj postavi tako velike črke, naj bo arial 32, da bo imela ena zgodba o Petru Nosu od 8 do 9 strani. Da bodo lahko otroci lažje brali. Če bo v knjigi 10 zgodb, bo to 80 strani. Čisto enostavno. Kaj smo s tem naredili? Nič. To je čista neumnost. To ne doprinese popolnoma nič k slovenski kulturi in njenemu dvigu. To je bilo spremenjeno samo zato, ker so si določeni ljudje izmislili,da mi poneumljamo slovensko mladino. To je skoraj tako, kot je bilo zapisano v leksikonu iz leta 1975, da sta strip in risba totalni »šund« in da poneumljata otroke. To je zgrešena ideja že v osnovi. Zakaj pa ni omejitve na 52 strani? Sam sem šel zaradi tega tudi na UNESCO, kjer so se sklicevali na leto 1969. Sklicevali so se na 50 let staro resolucijo, v kateri je pisalo, da je delo do 49 strani brošura, nad 49 strani pa publikacija. Sprašujem se, kako je možno, da nekateri intelektualci in ustvarjalci razmišljajo na tak način.
Ni pomembno, ali je knjiga elektronska ali tiskana. Pomembno je to, da je zgodba dobra.
Kakšno je vaše mnenje o elektronski knjigi, glede na to, da ta počasi izpodriva tiskano knjigo?
Elektronska knjiga ne izpodriva tiskane. Pred leti je bilo res videti tako, da bo tiskano knjigo zamenjala elektronska. A kar je bistvo, je to, da mora biti dobra zgodba. In v kakšni obliki je dobra zgodba, ni pomembno, delovala bo v eni, drugi ali tretji obliki. Če pa zgodbe ni, pa je vseeno, ali je tiskana ali elektronska. Vsi smo predvidevali, tudi največji strokovnjaki, da se bliža konec tiskani knjigi. Realnost pa je daleč od tega. Elektronski medij je samo dodatni kanal, prek katerega se lahko literatura bere. To je odlično za ljudi, ki ne hodijo v knjižnico ali knjigarno in knjige v tiskani obliki sicer ne bi prebrali.
Primož, še eno vprašanje za konec. Ko se človek odloči postati pisatelj, mora še vedno plačevati račune in preživeti mesec. Ali je v Sloveniji mogoče preživeti samo s pisanjem?
Če bi se odločil samo za to, ne bi dobro živel, bi pa preživel. Torej – možno je, ni pa to blesteče. Gre za to, da stvari sistemsko ne delujejo tako, kot bi morale. Tako kot obstajajo različni športniki, obstajajo tudi različni pisatelji – to bi bilo treba ločiti. Če pisatelj piše kratke zgodbe, ne more biti opredeljen za slabšega od tistega, ki piše dolge zgodbe. S tem se ne smemo ukvarjati, morali bi razmišljati o tem, kaj to prinese bralcu, kaj to pomeni za bralca, na kakšen način dostopa do njega in kaj to pomeni za bralno zavest.
Jon Petek
