V prejšnji reportaži smo zašli tja, kjer je bilo nekdaj na avstrijskem Koroškem središče Krške škofije – v Krko. In če se že nahajamo v Krki, nikakor ne morem mimo impozantne zgodovinske vloge Eme Krške. Ema Krška ali tudi Hema Krška (nemško Hemma von Gurk), (rojena med letom 995 in 1000; umrla 29. junija, verjetno leta 1045, v Krki na Koroškem) je bila koroška plemkinja in ustanoviteljica cerkva in številnih samostanov. V Rimskokatoliški cerkvi jo častijo kot svetnico. Je zavetnica Koroške, ki jo prosijo za srečen porod in za ozdravitev očesnih bolezni. Ema je od leta 1174 pokopana v kripti katedrale v Krki. Za blaženo so jo razglasili 21. novembra 1287, za svetnico pa šele 5. januarja 1938. Njen god je 27. junija.
Življenje Eme Krške
Zgodovinsko preverljivih informacij o Emi je malo. Leta 975 je Imma (verjetno Emina
babica) od cesarja Otona II. prejela pravico do gradnje trga in kovnice v Liedingu ter do
pobiranja tržnih davkov. Ta pravica je bila prenesena na samostan, ki pa zaradi odpora
salzburških nadškofov nikoli ni bila realizirana. Tržne pravice in pravice do kovanja so
bile pozneje prenesene v Krko in nazadnje so jih salzburški nadškofje uporabili za Breže.
Emin rojstni kraj in starši niso znani. Čas rojstva naj bi bil med 995 in 1000, pogosto pa
se omenja tudi okoli 980. Poročila se je z Viljemom II. Breže-Selškim, grofom v Brežah,
ki je bil prvič omenjen v listini leta 1016. Kot svojega zagovornika ga je povišal kralj
Konrad II. kot protiutež koroškemu vojvodi Adalberu Eppensteinskemu, ki je, ko ga je
kralj odstavil, leta 1036 Viljema lastnoročno ubil.
V času prizadevanj salzburških škofov v Krki za neodvisnost je kaplan Konrad v 12.
stoletju izvedel številne ponaredke dokumentov, kar je lahko povzročilo tudi uničenje
ohranjenih originalnih dokumentov, povezanih z Emo. V teh ponaredkih je bil Viljem I.
imenovan kot Emin mož, Viljem II pa kot Emin sin, kar na podlagi letnic sploh ni možno.
Za Emine sinove ni nobenih sodobnih virov. Vendar viri iz 12. stoletja in imeni Viljem in
Hartwig, ki sta znani iz Emine družine in družine njenega moža, potrjujejo domnevo o
dveh Eminih sinovih kot verodostojno.
Po smrti moža in njenih dveh sinov je bila Ema ena najbogatejših žensk svojega časa.
Dediščina babice in moža so bile velike posesti v dolinah Krke in Metnitz, okoli Brež in
Velikovca na Koroškem, v Furlaniji, na Zgornjem Štajerskem v dolinah Enns, Palten,
Liesing in na prelazu Pyhrn, pa v Sloveniji na Savinjskem od Celja in Vitanj, nato med
Savinjo, Savo in Sotlo ter na Dolenjskem med Savo in Krko.
Proaktivna in dejavna Ema Krška
Ema je želela ustanoviti dva samostana. Salzburškemu nadškofu Baldvinu je pogodbeno
izročila zemljišča za ustanovitev samostana v Ennstalu. Vendar je nadškof Gebhard leta
1074 ustanovil Admontsko opatijo, šele trideset let pozneje pa tudi samostan v
Salzburgu. Glede na dokument iz leta 1043 pa je Ema kar sama ustanovila ženski
samostan v Krki, ki je bil plemiški ženski samostan, brez ustaljenih redovnih pravil. Njena
cerkev je stala zahodno od današnje stolnice in so jo v 19. stoletju podrli, ker je bila v
propadanju. Ni dokazov, da je Ema vstopila v samostan kot laična sestra, a vseeno ni neverjetno. Dan Emine smrti je 29. junij in je omenjen v knjigah mrtvih Admonta, Osoj in
Krke. Leto smrti ni gotovo in se domneva okoli leta 1045, zagotovo pa po letu 1043.
Živela je svoje aktivno življenje, dolgo maksimalno 50 let.
Poleg samostana Krka je Ema ustanovila tudi številne cerkve. Gotova je gradnja
naslednjih devetih (!) cerkva: Krka, Kneža pri Brežah, Lieding, Glödnitz, St. Radegund
am Hohenfeld, Lorenzenberg pri Micheldorfu, St. Georgen am Weinberg, Šmarjeta/St.
Margarethen ob Töllerberg in St. Lambert/Lamprecht pri Važenberku. Pripisujejo ji tudi
cerkve v Piswegu, St. Georgen bei Straßbourg, Kraßnitz, Sv. Peter in Pavel v doline
Gline in v Wietingu. Številka je osupljiva, saj je bilo pred Emo na Koroškem
dokumentiranih le okoli 20 cerkva.
Za vedno skrivnostne legende o Emi Krški
Po legendi se je Ema rodila v Pilštanju (Peilenstein) kot hči Engelberta in Tute, izhajala je
iz visokega plemstva in bila v sorodu s cesarjem Heinrichom II., na čigar dvoru se je
šolala. Poročila se je z Viljemom II. Breže-Selškim, grofom. Njena dva sinova, Viljem in
Hartwig, so v uporu ubili rudarji. Oče Viljem je upornike strogo kaznoval, nato pa je odšel
na romanje v Rim. Ob povratku je umrl na Koroškem. Njegov grob naj bi bil v kraju
Gräbern. Ema je nato ustanovila stolnico in samostan v Krki in po legendi je bila lokacija
za cerkev določena z božjo odredbo. Vprega volov, ki so prevažali gradbeni material za
katedralo, se je pognala navzgor po dolini Krke in ustavili so se na mestu današnje
katedrale in tako nakazali mesto, kjer mora cerkev stati. Ta legenda je opisana v 1.
Samuelovi knjigi 6, 7-12.
Tudi Slovenci smo tesno povezani z Emo Krško
Na območjih današnje Slovenije, ki so spadale pod Emino posest, se je čaščenje Sv.
Eme ohranilo skozi stoletja. Na Kozjanskem, pri Rogatcu, stoji župnijska cerkev Svete
Eme. Cerkev, zgrajena v 18. stoletju, je nadomestila kapelo, zgrajeno med letoma 1463
in 1466. Sveta Ema je od leta 1784 samostojna župnija. Po legendi je Pilštanj (nem.
Peilenstein) na Kozjanskem Emin rojstni kraj, v cerkvi svetega Mihaela je baročna
stropna freska Eme kot mlade deklice z gradom Pilštanj v ozadju. V zadnjih letih so
ponovno oživela domača romanja na Pilštanj.
Na Dolenjskem je v šentrupertski župnijski cerkvi v oboku zaključni kamen, ki prikazuje
Emo v nunskem habitu in s šopom ključev, verigo in knjigo. Ema je čaščena tudi kot
pomočnica nesvobodnih. Na gradu Mokronog (nem. Nassenfuß) so dolgo časa hranili in
častili »Emin čeveljc«. Od lanskega leta naprej je razstavljena replika čevlja v župniški
cerkvi sv. Egidija v Mokronogu. Dolenjski muzej je izdal o tem tudi knjižico.
Čeprav Ema na Gorenjskem ni imela nobene posesti, je bila tu vendarle čaščena.
Območja Bleda (nem. Veldes), Bohinja (nem. Wochein) in Žirov (nem. Sairach) so bila
središča Eminih romanj v Krko. V Bohinju je čaščenje Eme verjetno prišlo preko nemško
govorečih priseljencev, Emo tu častijo tudi kot rudarsko zavetnico. V romarski cerkvi Sv.
Ane na Ledinici pri Žireh stoji kip Eme iz leta 1770, ki v rokah drži križ in verige, saj
govorijo o Emi tudi kot zavetnici kmetov in jetnikov.
V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru pa imajo od leta 2005 Emin kip.
Da se vrnemo na začetek in naslov o samostojnih in emancipiranih ženskah: vse to je
zmogla Ema, saj je ostala sama; brez moža, sinov, torej brez potomcev in »moških sil«.
Ženska zmore – če mora, tudi že pred 1000 leti! In še kako bi današnja avstrijska
Koroška potrebovala za ženski vzgled tako Emo Krško!
