Silvo Grdešič, 68-letni Črnomaljec, je pretekle dni s svojo ekipo dni pridno kuhal na štadionu NK Peca v Črni na Koroškem. Skupaj s svojo ekipo je pripravljal obroke za vojake, policiste, gasilce in prebivalce Črne ter okolice. Je človek, ki prepozna stisko ljudi in se nanjo tudi odzove. Tudi tokrat se je takoj odzval, prišel na Koroško, iz kratkega pogovora za naš portal pa ga lahko tudi bolje spoznate.
E-Koroška: Ali se lahko najprej na kratko predstavite?
Grdešič: Moja pot: rodil sem se v Novem mestu, šest let z mamo živel v baraki in se že takrat zavedal, kaj je stiska. Sledilo je brezskrbno obdobje osnovne šole. V srednjo-elektro šolo sem odšel v Krško in živel v internatu. Tam smo se naučili sobivanja, saj nas je bilo po 50 v spalnici. Upravnik Matko Matjan nas je podučil, da najbolj zaklepajo lopovi, zato svojih omaric nismo smeli zaklepati.
E-Koroška: Po srednji šoli ste se najprej zaposlili, nato pa ste odšli na študij v Ljubljano?
Grdešič: Po srednji šoli sem se zaposlil v Iskri tovarni kondenzatorjev v Semiču. Po treh letih sem odšel v Ljubljano študirat fiziko, ki sem jo končal 1981, ko sem odšel v vojsko. Po vojski sem se zaposlil kot učitelj v šolskem centru tehničnih šol v Novem mestu. Po štirih letih sem se v tovarni Belt zaposlil kot vodja razvoja. Nato sem ustanovil eno prvih računalniških firm. Zaposlenih je bilo tudi do 12 inženirjev in tehnikov. Po razpadu Jugoslavije in propadu kovinske industrije je propadlo tudi moje podjetje.
E-Koroška: Kasneje ste postali direktor Rudnika Kanižarica. Kaj se je z njim zgodilo?
Grdešič: Leta 1986 sem postal direktor Rudnika Kanižarica. Rudnik je kmalu zapadel v zapiranje. Obdobje zapiranja in s tem tudi delnega financiranja sem izkoristil, da smo na mehak, socialno čuteč način razrešili 178 delavcev. Najbrž sem čustveno povezan z rudarji, ker je bila moja mama železničarka, jaz pa sem mladost preživel v železničarskem bloku. Na področju Rudnika Kanižarica smo v tem času izgradili industrijsko cono, kjer je danes kakšnih 900 delovnih mest. Leta 2000 sem diplomiral še na mariborski univerzi ekonomijo. Po zaprtju Rudnika sem bil do svoje upokojitve likvidacijski upravitelj firme Rudnik Kanižarica.
E-Koroška: Ves čas svojega življenja ste dejavni tudi v športu, košarki, kjer ste bili zelo uspešni, mar ne?
Grdešič: Poleg poslovnega delovanja sem imel veliko hobijev. V mladih letih sem igral košarko, bil košarkarski sodnik, trener, 1972 sem še z nekaterimi ustanovil košarkarski klub Črnomelj in bil večkrat njegov predsednik. V poznejših veteranskih letih sem se udeležil več evropskih in svetovnih prvenstev za veterane. Dvakrat sem dobil na svetovnem prvenstvu bronasto medaljo in enkrat zlato na evropskem prvenstvu.
E-Koroška: Vaša hobija sta tudi glasba, izdelovanje stolov.
Grdešič: Rad imam glasbo, igram več inštrumentov in ko je le priložnost grem igrat na kakšen humanitarni koncert. Dobrodelnosti se vedno odzovem. Za svoje izven poslovne dejavnosti nisem nikoli hotel plačila. Še posebej, odkar sem v pokoju, sem svojo dejavnost še pojačal. Izdelujem posebne stole, ki pomagajo invalidom ugodneje sedeti.
E-Koroška: Znani ste tudi po tem, da dobrodelno kuhate, imate radi kuhanje?
Grdešič: Moram povedati, da ne kuham rad, doma še nisem kuhal v kuhinji. Večkrat pa grem kaj dobrodelno skuhat. Tako tudi te dni v Črno na Koroškem, kjer smo z ekipo kuhali obroke. V treh dneh smo skuhali kakšnih 1600 porcij. Sama akcija je v ljudeh vzbudila čustvo dobrotljivosti in odziv je bil neverjeten. Upam, da so tudi Črnjani zadovoljni.
E-Koroška: Ali lahko predstavite tudi ostale člane vaše ekipe?
Grdešič: Poleg mene so v moji ekipi so še: Zdenka Štajdohar, Vinko Adam, Andrej Kač, Marjan Kolbezen-Fazo, Vlado Kamenik in Martin Osterman.
E-Koroška: Kako so vas sprejeli Črnjani? Se boste še vrnili v Črno?
Grdešič: Črnjani so nas takoj sprejeli za svoje. Kar nekako so se odprli in nas kar vabili na dom. Na žalost nismo mogli vsepovsod. Pa tudi oni so se meni zelo priljubili. Danes sem že doma, da se spočijem in kaj odigram na kak inštrument. Absolutno pa pridemo še. Že danes gredo gor trije prikoličarji, dva naložena z balami sena, eden pa s hrano in drugim mešanim blagom. Poskušam organizirati konvoj kamionov in gradbenih strojev. Mislim, da nas lahko pričakujete naslednji vikend.
