Animatorja in motivatorja, Ravenčana Simona Javornik Ristič in Aljoša Ristič, sta v dvojezične šole na avstrijskem Koroškem prinesla nekaj, kar v šolskih sistemih po Evropi in svetu ne zasledimo. V paket zabave in učenja sta zavila ples, petje, igro, druženje in učenje slovenščine; otroci vse to izvajajo brez pisal, zvezkov in raznoraznih obveznosti, ki v veliki meri spremljajo konvencionalno poučevanje v šolah. Vilina, kot se imenuje njun projekt, uspešno izvajata na kar 35 dvojezičnih vrtcih in šolah na avstrijskem Koroškem, od vodstva šol pa prejemata zahvalna pisma, saj otroci po uri ali dveh njune animacije kar pokajo od navdušenja.
Izjemo prijazna, odprta in nasmejana Aljoša Ristič in Simona Javornik Ristič ob kavi v idilični koroški občini Železna Kapla, kjer tudi stanujeta, pojasnita, da se je pot animacije in zgodba Viline začela že v Dobji vasi. Simona je takrat delala v Koroškem pokrajinskem muzeju, vendar ji zgolj služba dneva ni zapolnila tako, kot si je želela. Polna energije, igrivosti in ljubezni do otrok se je odločila, da se poda na pot animacije in prirejanja zabav za otroke. »Kaj je v življenju lepšega, kot pa igranje z otroki?« pravi. Sprva se je s tem konjičkom ukvarjala sama, Aljoša za to še ni bil preveč zainteresiran, vendar ga je Simona s svojim zanosom kaj hitro potegnila zraven. Tako se je od leta 2009 iz njune želje in hobija razvila profesionalna, izjemno uspešna pot animatorstva, motivatorstva in poučevanja otrok. Danes se ukvarjata predvsem z animatorstvom in ob tem tudi s poučevanjem slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Sodelujeta s kar 35 od 65 dvojezičnih vrtcev in šol na avstrijskem Koroškem.
Kdo ali kaj je Vilina?
Vilina je nagajiva deklica, ki ima nasmeh do ušes. Ko Vilina ni bila pridna, sta jo oče in mati posadila na oblaček in ji dejala, da bo morala iz svojega dolgčasa nekaj ustvariti. Na oblaku se je vozila po Koroškem, na najvišji točki pa se je ustavila in gledala v dolino, kjer je videla, da se igrajo otroci. Ko je vidila, da se je en otrok udaril in poškodoval, se je odločila, da postane vila teh otrok. Vilina torej varuje vse otroke na svetu. Tudi delavnice Aljoše in Simone delujejo po tem principu – skrbita, da se otroci zabavajo in da so ob tem varni. Aljoša in Simona sta kot nekakšna varuha otrok. »Ob tem pa jih še kaj naučiva,« pravi Simona.
Otroci se skozi igro neprestano učijo. Niti se ne zavedajo, da medtem, ko se z Aljošo in Simono igrajo, prepevajo in plešejo, prejemajo koristno znanje slovenskega jezika. Kot pravi Simona, je projekt Vilina dopolnilo k pouku, oziroma je to, kar učitelji niso. »Skozi igro se vsak uči in najlažje se nauči na tak način,« pravi Simona. Predvsem sta živahna, razigrana, nimata začrtanega kurikuluma in sta zelo prilagodljiva na vsako situacijo. In to je ena njunih najbolj pozitivnih lastnosti – hitra prilagodljivost na različne situacije in okoliščine. »Če si učitelj zaželi neko temo, midva to brez problema narediva,« pove Simona.
Pot ni vedno posejana z rožicami
Največji izziv, ko sta projekt Vilina začela izvajati po dvojezičnih šolah na avstrijskem Koroškem leta 2012, je bilo okolje, kjer otroci niso znali niti besede slovensko. Aljoša in Simona pa na nobeni delavnici in v nobenem primeru ne govorita nemškega jezika. »Ko bova enkrat pokazala otrokom, da znava govoriti nemško, ne bodo več imeli motivacije in želje govoriti slovensko,« pravi Aljoša. To je izziv, ki pa ni bil vedno najbolj uspešen. »V vrtcih in šolah se dela na tem, da so otroci čim bolj tiho in mirni, midva pa sva prišla na nek način razgrajat. Zaradi tega sva imela na začetku precejšnje težave,« pojasni Simona, ob tem pa pravi, da se je iz teh težav razvil način, kako pristopati v vrtcih in osnovnih ter srednjih šolah. »Za otroke je pač tako, kot bi govorili kitajsko, ampak so uvideli, da ne gre drugače, da se bodo morali potruditi razumeti,« je še dodala.
Njun način dela je torej povsem drugačen od dela učiteljev. Aljoša ob tem poudari, da s Simono nista pedagoga, temveč animatorja in motivatorja. In tak način, da otroci usvajajo jezik skozi njihovo najljubše opravilo – igro, se je izkazal za izjemno pozitivno spremembo pridobivanja novih znanj. »Otrokom sva s tem načinom dela pokazala, da je slovenščina nekaj lepega, in tako bo v njihovem spominu naš jezik tudi zapisan. Na koncu dospejo do spoznanja, da je učenje žur. Vendar to ni bilo po godu vsem učiteljem slovenščine; namreč ko uro začneva tako, da z otroki pleševa, razgrajava, se smejiva in pojeva, lahko v petih minutah podreva red, ki ga je učitelj v razredu vzpostavljal skozi vse leto. Moram pa reči, da sva v veliki večini šol doživela pozitiven odziv. Tiste šole, ki nad najinim delom niso navdušene, jih pač ne obiskujeva več. Če gledaš, da si vedno všeč vsem, je bolje, da tega ne delaš. Nikoli ne moreš biti vsem všeč,« pojasnjuje Aljoša, medtem ko Simona brska po telefonu, da pokaže zahvalna pisma in pozitivne povratne informacije, ki sta jih prejela s strani vodstva šol.
Brez podpore politike in predstavnikov slovenskih skupnosti na avstrijskem Koroškem ne bi šlo
Prvih pet let po začetku projekta sta se Aljoša in Simona borila s problemom financiranja projekta. Vse delavnice so sprva financirali starši, kar je bilo zaradi takšnih in drugačnih razlogov včasih težavno, po približno petih letih pa so financiranje uredili tudi na drugačen način.
Z veliko hvaležnostjo povesta, da sta s podporo Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, Enotne liste in Krščanske kulturne zveze za financiranje projekt Vilina prijavila na Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter bila pri tem uspešna; projekt sta skupaj z Jankom Mallejem, tajnikom Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, Heribertom Kulmeschem, županom Občine Sele, in Gabrielom Hribarjem, podžupanom Železne Kaple, predstavila Gorazdu Žmavcu, ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vse krovne slovenske organizacije na avstrijskem Koroškem in proslovenska politična stranka Enotna lista Aljoši in Simoni pri njunem projektu stojijo ob strani.
Po dobri uri pogovora se nam ob kavi pridruži tudi podžupan Občine Železna Kapla in predsednik Enotne liste Gabriel Hribar, ki je zelo vesel, da sta Aljoša in Simona svoj dom našla v Železni Kapli. Pove, da se starši že zavedajo, kako pomemben je projekt Vilina pri tem, da otroci dobijo veselje do učenja slovenščine. Pogovor s Hribarjem je prešel tudi na tematiko položaja slovenskega jezika v Železni Kapli in na celotnem avstrijskem Koroškem. »V Železni Kapli je slovenščina načeloma dobro zapisana, njena veljava se je močno spremenila z novim, slovenskim županom leta 2009. Imamo pa hude težave v šolskem sistemu. Manjšina živi z jezikom in zaščita manjšine ni možna z enakopravnostjo manjšinskega jezika, temveč samo in zgolj s pozitivno diskriminacijo.« Predsednik Enotne liste meni, da je manjšinskemu jeziku treba nameniti veliko več pozornosti in podpore. Ob tem pa lahko rečemo, da sta Aljoša in Simona doprinesla velik kamen k mozaiku borbe za obstoj in veljavo slovenskega jezika na celotnem avstrijskem Koroškem, saj otroci z njunim delom in pozitivnimi sugestijami slovenščino spoznavajo na zabaven, zanimiv in aktiven način, ki jim bo ostal zapisan v spominu kot nekaj čudovitega.
Jon Petek
