Ni treba posebej poudarjati, da je Črna na Koroškem glede števila vrhunskih športnikov svetovnega kova pravi fenomen. Črnjan Aleš Gorza, otrok črnjanskega smučišča, je bil dolga leta prvo ime moškega veleslaloma v Sloveniji. V karieri je zabeležil devet sezon tekem svetovnega pokala, dvakrat nastop na olimpijskih igrah, dvakrat pa je stal na stopničkah. Danes Aleš deluje kot trener koroškega smučarja Tilna Debelaka v zasebni ekipi. V intervjuju spregovori o minuli sezoni, o pogledih na zasebne ekipe in smučarsko zvezo ter o pogledih na svoje smučarske dosežke.
Aleš, zaključili ste še eno sezono kot trener v zasebni smučarski ekipi. Ste zadovoljni z rezultati Tilna Debelaka in ekipe?
Lahko rečem, da je bila sezona uspešna, čeprav sem na koncu pogrešal malce več. Tilen je imel kar nekaj težav, kljub bolečini v kolenu in proti koncu še bolezni pa smo sezono vendarle izpeljali v celoti. Kar se tiče evropskega pokala, je bila res dobra sezona, na svetovnem pokalu pa še nekaj zmanjka.
Priprave za sezono 2019/2020 že potekajo? Kdaj se odpravljate na treninge v tujino?
Priprave na tekmovanja potekajo praktično skozi vse leto, na treningih pa sodelujemo s slovensko smukaško ekipo, tako da izvajamo njihov program. Avgusta potujemo v Čile, novembra v Severno Ameriko, nato pa se začnejo tekmovanja. Udeležujemo se praktično vseh tekem svetovnega pokala, vmes so še tekmovanja evropskega pokala. Tekem ranga Fis se ne udeležujemo več; Tilen je le toliko dober, da se to ne izplača.
“Ko je Tina Maze še smučala, je bilo dobrih mnogo več, danes pa z izjemo Mikaele Shiffrin punce ne smučajo na nivoju izpred nekaj let.”
V zadnjih letih se zdi, da smučarji, ki se odločijo za zasebno ekipo in se odmaknejo od smučarske zveze, nizajo boljše rezultate. Če se spomnimo samo Tine Maze, ki je s samostojno ekipo doživela preporod, tudi Ilka Štuhec je pokazala boljše rezultate.
Težko je reči, kaj je boljša izbira. Če se na smučarski zvezi dela prav, če so okoli ekipe zbrani pravi ljudje, še posebno trenerji, se mi zdi ta možnost boljša. Če zveza ne funkcionira tako, kot mora, je zasebna ekipa za dobrega smučarja boljša izbira. Dejstvo pa je, da je v ženskih kategorijah konkurenca bistveno manjša kot v moških. Ko je Tina Maze še smučala, je bilo dobrih mnogo več, danes pa z izjemo Mikaele Shiffrin punce ne smučajo na nivoju izpred nekaj let. Tako se je mogoče hitro prebiti vsaj blizu svetovnega vrha, pri moških pa je zgodba povsem drugačna.
Kljub hudi konkurenci je Tilen pokazal dobre rezultate. A ob tem ne moremo mimo dejstva, da leta niso ravno njegov zaveznik, šteje jih 27. Se vam zdi, da imate do konca njegove kariere še prostora za napredek?
Zdi se mi, da še ni pokazal vsega, zato še naprej vztrajamo. Ima pa Tilen težavo, na katero sam nimam vpliva – psihično na tekmah ni na takšni ravni kot na treningih, kjer ni nobenega pritiska. Moram reči, da je bil v letošnji sezoni evropskega pokala opazen konkreten napredek; v prejšnjih sezonah se je redko uvrščal med 30 najboljših, letos pa mu je to uspelo vsako tekmo.
Bi lahko rekli, da je napredek posledica vaše dobre trenerske prakse?
V smučanje sem vpet praktično že vse življenje, nabral sem si veliko izkušenj, poleg tega poznam vse proge svetovnega in evropskega pokala, ker sem na njih tekmoval tudi sam. A težko je pripisovati zasluge, dejstvo pa je, da rezultati odslikavajo trdo delo celotne ekipe.
“Imel sem občutek, da so samo čakali na sezono, ko ne bom izpolnil pogoja, da so me lahko izločili.”
Dolga leta ste veljali za najboljšega slovenskega slalomista, tudi ob zaključku smučarske kariere 2010/2011 so vas mediji označili za »prvo violino slovenskega veleslaloma«. Ste kdaj razmišljali o tem, da ste kariero zaključili prehitro?
Do danes še niti enkrat nisem obžaloval, da sem se po tisti sezoni poslovil od kariere alpskega smučarja. Mislim, da je bil to pravi trenutek.
Kje tiči razlog za zaključek? Vaši rezultati so kazali na to, da imate pred sabo še nekaj perspektivnih let.
Do tega me je pripeljalo nestrinjanje s sistemom dela na smučarski zvezi, s trenerji in vodstvom. Zadnjo sezono prvič nisem uspel opraviti pogoja za možnost uvrstitve med najboljših 30 smučarjev na svetu, na zvezi pa so se takoj odločili, da zaradi tega ne bom več član ekipe in da se lahko pod nekimi določenimi pogoji med sezono uvrstim nazaj. Na to seveda nisem pristal. Imel sem občutek, da so samo čakali na sezono, ko ne bom izpolnil pogoja, da so me lahko izločili.
Možnosti za nadaljevanje kariere v zasebni ekipi pa takrat niste imeli?
Bilo bi možno, lahko bi se sezono ali dve financiral sam, a se mi ni zdelo vredno. Nisem imel želje po dokazovanju zvezi, da še nisem za odpis.
Devet sezon svetovnega prvenstva in dvojne stopničke ter dva nastopa na olimpijskih igrah … Česa se najraje spominjate, na kaj ste najbolj ponosni?
Stopničke na svetovnem pokalu so zame lep dosežek. V Whistlerju sem prvič zasedel tretje mesto, za zmago mi je zmanjkalo osem stotink. Presrečen sem bil zavoljo rezultata. Zmago sem očem javnosti nevidni napaki praktično poklonil, z majhno napako sem namreč v desetsekundnem odseku izgubil štiri desetinke. Tudi na olimpijske igre me vežejo lepi spomini. Sicer je bila v Torinu organizacija bolj »italijanska«, zelo povprečno. Sploh nisem imel občutka, da sem na olimpijskih igrah. Medtem ko mi je organizacija v Vancouvru dala občutek, da mi je v športu uspelo. Takrat sem računal na medaljo v superveleslalomu, kjer sem bil takrat že boljši kot v veleslalomu, a sem bil z desetim in enajstim mestom prav tako zadovoljen.
Jon Petek
