Moram priznati, da me je poziv zdravnikov in zobozdravnikov, ki so opozorili na vplive onesnaženega okolja na zdravje ljudi v srednji Soški dolini zaradi morebitnega povečanja sosežiga odpadkov v Salonitu Anhovo, zelo presenetil. Tako enotnega in množičnega nastopa tega ceha z izraženo zaskrbljenostjo za zdravje ljudi ne pomnim. Njihov poziv je bil med drugim naslovljen na Agencijo RS za okolje, ki bi jo bilo treba razsuti na prafaktorje tudi zaradi mnogih drugih odločitev, kar nekaj ljudi te agencije pa je godnih za zapor.
Vsa svoja leta živim v okolici Doline smrti. Kraja, ki ga ne boste našli nikjer na zemljevidu, v zavesti ljudi pa je to tisti delček Slovenije v Zgornji Mežiški dolini, ki jo je skozi stoletja zaznamoval svinec. Ko danes slišimo traktate, kako je glavna skrb kapitalizma profit, ki se ne ozira na okolje, je vendar treba dodati, da je bilo v socializmu še slabše. Le redko kje lahko naletimo na takšen razkorak med nikakršno skrbjo za okolje in zdravje ljudi na eni ter velikim pehanjem za tonami izkopane rude in staljenega svinca, kot se je dogajalo v tej dolini, kjer so več kot 300 let kopali in predelovali svinec in cink, nobenemu lastniku pa za zdravje ljudi in varovanje okolja ni bilo mar.
In zakaj me je presenetil ta poziv zdravnikov in zobozdravnikov? Ker v svojem okolju tega nisem doživel. Mogoče kakšen šepet, da se ne bi slišalo predale, ni pa bilo organiziranega glasnega poziva zdravnikov proti takšnemu ubijanju ljudi na obroke. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še v času Jugoslavije, je nastala študija, ki je bila pred javnostjo skrita, je pa razkrivala katastrofalno zdravstveno stanje ljudi v tem koncu. Kromosomske aberacije so s primerljivim okoljem v Zgornji Savinjski dolini alarmantno odstopale. Kar nekaj zdravnikov je vedelo za to raziskavo, pa so molčali, kaj šele da bi na noge spravili ljudstvo. Še kasneje, ko so rudnik v Mežici podržavili in zapirali, so opravili študije na takrat še aktivnih knapih. Zbranim knapom v jedilnici v Žerjavu je specialist medicine dela razlagal, da na takšne kromosomske aberacije ni naletel niti v literaturi. Ko smo novinarji dan za tem hoteli dobiti njegova dodatna pojasnila, je izgubil spomin. Nič ni hotel povedati. Seveda, rudnik je bil v državni lasti, in če bi knapi zahtevali odškodnino, bi državo drago stalo. V enem delu mežiške jame, ki je sedaj pod vodo, je bilo naravno sevanje radona tako visoko, da so knapi že v mladih letih umirali za rakom, zdravniki so te zgodnje smrti razlagali s kajenjem in z nezdravim življenjem. Takratno vodstvo mežiškega rudnika je za enormno sevanje nevarnega radona vseskozi vedelo. Svinčena zgodba se v Mežiški dolini z izkopavanjem in s predelavo svinčeve in cinkove rude ni končala. Sedaj predelujejo odpadne svinčeve akumulatorje, ki jih vozijo iz vse vzhodne Evrope in onesnaženi dolini dodajajo novo dimenzijo, ki pa je, kot pravijo, v zakonsko dovoljenih mejah.
Država ne reagira, imamo kup podkupljenih uradnikov, ki držijo svečo okoljskemu kriminalu, ki ga policija ne odkriva, tožilstvo pa ne preganja. S področja kaznivih dejanj zoper okolje večinoma preganjajo le kazniva dejanja zaradi mučenja živali, za uničevanje okolja pa le zanemarljivo malo. Za okoljskega ministra imamo nekega modela, ki je še pred nekaj leti pisal za Cosmopolitan nasvete, kako v jutranjih urah zadovoljiti žensko. Slaba vest uničevanja okolja lahko postanejo civilne pobude, kadar niso kakšno leglo odpisane politike ali orodje v rokah politikov. Medicinska stroka je bila doslej preveč medla. Toda kadar sto in več zdravnikov s podpisom jasno sporoči, da je nekaj nevarno za ljudi, ter z avtoriteto stroke pozove državo, naj prepreči uničevanje okolja in zdravja ljudi, potem bi se morala tudi gnila država in razpadajoča vlada vsaj zdrzniti.
In ljudstvo? Končno bi se morali zavedati, da imamo pravico živeti v čistem in zdravem okolju. Velikokrat slišimo, češ, industrija je res umazana, vendar nam daje kruh. Obrnimo razmišljanje: kruh naj nam daje čista industrija! Imamo pravico delati in živeti v čistem okolju. Čas je, da se vulgarno veliki dobički, ki se ustvarjajo tudi na račun umazane industrije in svinjanja okolja, investirajo v proizvodnjo, ki ne bo obremenjevala zaposlenih in tudi drugih zunaj tovarniškega plota. Če to ne gre, je treba na kakšno tovarno pač obesit ključavnico. Ne bo prva in ne bo zadnja.
MIRO PETEK
