»Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom« je verjetno ena od najbolj obsežna zbirka slovenskih bajk in pripovedk, ki jih je zbral Jakob Kelemina, prvič je bila knjiga objavljena daljnega leta 1930, ponovno pa so jo natisnili leta 1997. Na Koroškem so seveda najbolj znane Koroške pripovedke Vinka Möderndorferja, vendar se Koroška znajde tudi v obsežnem Keleminovem delu. Tako smo našli tudi eno od mitoloških zgodb o dneh okoli božiča na Lešah, ki sega kar v področje vedeževanja.
Takole gre ta zgodba, ki jo je zapisal dr. Jakob Kelemina: » Na Lešah v Mežiški dolini je živel rudar, ki ni poznal strahu. Slišal je, da je moči izvedeti, koliko ljudi bo med letom umrlo v hiši, če teče na sveti večer trikrat okrog hiše in vselej pogleda skozi okno. Tako je tudi storil. Videl je v hiši štiri ljudi na mrtvaškem odru. Šel je nato v sobo in močneje privil svetilko, potem pa je še enkrat tekel okoli hiše. Drugič je razločno videl na mrtvaškem odru štiri rudarje, ki so z njim stanovali v hiši. Še na božič se je preselil k drugemu kmetu. Tisto leto se je zgodila v rudniku nesreča – zasulo je vse štiri rudarje, ki so stanovali v hiši in jih je njihov neustrašni tovariš videl na sveti večer mrtve.«
Leška knapovška zgodovina
Seveda ta zgodba sega v leta, ko je bil na Lešah rudnik in zgodovina o rudarjenju na Lešah omenja več letnic. Leta 1808 je imel Jožef Seifert s Ptuja na Lešah tri kope svinčene rude. Leta 1816 je Blaž Mayer prejel rudosledno pravico za iskanje premoga v župniji Sv. Danijel, nekaj let pozneje pa tudi rudosledna pisma za kopanje rjavega premoga na Lešah. Kope rjavega premoga na Lešah je že leta 1822 prodal rodbini Rosthorn, ki je v naslednjih desetletjih razširila rudarsko posest na celotni kompleks leškega premogovnika, za katerega so ocenili, da ima 2,8 milijona ton zaloge premoga. Ob izkopu so našli tudi fosile rastlin.
Sredi 19. stoletja so v takrat največjem premogovniku na Slovenskem izkopali kar 78 odstotkov vsega premoga, največjo količino pa leta 1882 (70.442 ton). Z ugašanjem Železarne Prevalje je počasi usihal tudi premogovnik. 29. maja 1899 ter 3. avgusta 1900 je Avstrijska alpinska montanistična družba prodala grofom Henckel von Donnersmark premogovnike v Šentlipšu, na Lešah ter Selah in železarno na Prevaljah.
Po prvi svetovni vojni so izkopali le nekaj nad 11.000 ton premoga, leta 1929 pa samo še 1.500 ton. Leta 1930, ko je Kelemina izdal knjigo bajk in pripovedk, so ustanovili »Ilirsko rudarsko družbo«, da je pridobila in opravljala rudniško posest, a so jo že po dveh letih likvidirali in leta 1935 ustanovili »Rudarsko zajednico«. V 120-letni zgodovini rudnika so izkopali 3,5 milijona ton premoga. Celotno nahajališče premoga na Lešah danes spada med naravne geološke spomenika.
Kdo je bil dr. Jakob Kelemina?
O dr. Jakobu Kelemini, ki je ohranil to zanimiv zapis o leškem knapu-vedeževalcu, širša javnost na Koroškem ve bolj malo, bil pa je to zelo ugleden znanstvenik, ki se je rodil v Vinskem Vrhu pri Ormožu leta 1882. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, Mariboru in Pulju, kjer je opravil maturo 8. julija 1904. na Dunaju in v Gradcu je študiral germanistiko. Študij na graški univerzi je zaključil 1. maja 1909 z disertacijo Zur Quelle von Eilharts Tristan. Na dunajski univerzi je 28. januarja 1911 opravil tudi državni izpit za učitelja nemščine in klasične filologije na srednjih šolah.
Služboval je na gimnaziji v Novem mestu in klasični gimnaziji v Ljubljani. Začel je habilitacijo na Univerzi v Zagrebu, vendar je bil v februarju 1920 poklican na Univerzo v Ljubljani kot docent za germansko filologijo. Za rednega profesorja je bil imenovan 3. avgusta 1928. Germanistični seminar, ki se je po 2. sv. vojni preimenoval v Oddelek za germanske jezike in književnosti, je kot predstojnik vodil od ustanovitve l. 1920 vse do svoje smrti 1957. Velja za utemeljitelja študija germanistike in začetnika študija anglistike na Univerzi v Ljubljani. Že pred prihodom na ljubljansko univerzo si je ustvaril mednarodni ugled kot znanstvenik s študijami s področja nemške srednjeveške književnosti. Poleg tega se je posvečal raziskovanju literarne vede in teorije, angleške književnosti, germanskega in primerjalnega jezikoslovja, etimologije, toponomastike ter etnografije, ukvarjal pa se je tudi z vprašanji iz zgodovine kulturnih stikov med Slovenci in Nemci.
Bil je trikrat dekan Filozofske fakultete, odbornik Muzejskega društva in predsednik Angleškega društva. Predaval je po ljudskih univerzah in po radiu. Leta 1954 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih ved.
Foto: Arhiv KPMR
