Koroške migracije – po slabi cesti do Ljubljane

Konec leta 2018 je vsaka druga delovno aktivna oseba odhajala na delo v drugo občino in na slovenski ravni lahko rečemo, da vse poti vodijo v Ljubljano. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije delovne migracije potekajo  v smeri proti Ljubljani in iz Koroške je bilo v tem obdobju okoli 1700 delovnih migrantov, ki v regiji niso dobili ustreznega dela in so se dnevno podali na pot proti prestolnici.

Koroške migracijske poti se stekajo proti Ljubljani.

Koroška kot celota ima manj delovnih mest kot pa je delovno aktivnega prebivalstva. V zadnjih desetih letih indeks delovne migracije nikoli ni dosegel 90 odstotkov, v lanskem letu je bil 87,6 odstotka, kar pomeni, da je 12,4 odstotka delovno aktivnih Korošcev bilo zaposlenih zunaj Koroške regije. Zadnjih pet let je delovno aktivnih prebivalcev precej pod 30 tisoč, bilo pa je obdobje pred desetimi leti, ko jih je bilo preko 30 tisoč.

V koroški regiji se število prebivalcev in število aktivnega prebivalstva v zadnjih letih zmanjšuje.

Korošci se ne vozijo samo izven regije, temveč poteka intenzivna delovna migracija znotraj dvanajstih občin. Pri čemer je treba dodati, da je mestna občina Slovenj Gradec edina na Koroškem, ki sodi med tako imenovane  izrazito delovne občine. Sem statistiki  uvrščajo tiste, v katerih je število delovnih mest vsaj za 16 odstotkov višje od števila delovno aktivnih prebivalcev in  poleg Slovenj Gradca v to kategorijo kajpak sodi Ljubljana ter še 14 drugih slovenskih občin, to so Trzin, Šempeter – Vrtojba, Nazarje,  Murska Sobota, Kidričevo, Odranci, Gornja Radgona, Zreče, Novo mesto, Maribor, Celje, Ptuj, Lenart in Velenje. Tu je posebej zanimiva občina Trzin, ki je imela konec lanskega leta trikrat več delovnih mest kot pa je bilo v občini aktivnih prebivalcev.

Občina Slovenj Gradec ima precej regijskih institucij in veliko več delovnih mest kot pa je v občini delovno aktivnega prebivalstva.

Če se vrnemo na Koroško: Slovenj Gradec si je v zadnjih desetletjih po tihem priboril neformalno mesto središča Koroške, edini je tudi s statusom mestne občine in v tem mestu in občini se koncentrirajo regijske institucije in delovna mesta. Tu so sodišče, tožilstvo, policija, splošna bolnišnica, sedeži regijskih zavarovalnic, banke, velik šolski center, nakupovalna središča itd., zato glede delovnih mest tudi odstopa od ostalih občin v regiji. V lanskem letu je mestna občina Slovenj Gradec imela 20 odstotkov več delovnih mest kot pa so imeli delovno aktivnega prebivalstva, leta 2000 in 2008 pa je bil indeks že 30.

Tudi občina Ravne na Koroškem sodi v kategorijo občin, kjer je več delovnih mest, kot pa je delovno aktivnega prebivalstva. V lanskem letu je bilo 10 odstotkov več delovnih  mest kot pa je v občini živelo delovno aktivnega prebivalstva, leta 2011 jih je bilo že 15 odstotkov več, so pa bila tudi leta 2004 in 2005, ko je bilo to razmerje izravnano. Ravne je seveda industrijsko središče Koroške in na lokaciji nekdanje železarne Ravne je v več deset podjetjih še vedno zaposlenih nekaj tisoč ljudi. Prav tako se je v zadnjem času izredno razširila obrtno-podjetniška cona v Dobji vasi.

Občina Ravne je industrijsko najbolj razvita koroška občina in nudi precej delovnih mest.

 

Povsem druga pa je zgodba, denimo, v Ribnici na Pohorju: leta 2000 je v domači občini  še imelo delo dobrih 35 odstotkov prebivalstva, v lanskem letu le še 25 odstotkov. Ostali se morajo voziti proti dolini v smeri Radelj ob Dravi ali proti Mariboru.

Občina Ribnica na Pohorju ne nudi veliko možnosti za zaposlitev in krajani iščejo delo v dolini, proti Radljam ob Dravi in Mariboru.

Z delovnimi migracijami je najbolj obremenjena občina Ljubljana, saj vanjo dnevno prihaja na delo nekaj več kot 127.600 oseb iz drugih občin. Če nas je v celotni Koroški dobrih 70 tisoč prebivalcev, potem vidimo zaskrbljujoč podatek, da se dnevno preseli v Ljubljano za skoraj dve Koroški Slovencev. In to je še en kazalec, da bo potrebno narediti konec pretirani centralizaciji države.