Nedaleč nad Mežico, v zaselku Breg, hiše rezbarja Rudija Novaka ne moremo zgrešiti. Obdana je z lesenimi stvaritvami, ki upodabljajo različne koroške teme in krasijo sosesko. Ko nas Rudi povabi v hišo na pogovor, hitro opazimo, da je polna najrazličnejših podob tudi notranjost. A Rudi je vsestranski oblikovalec lesa, včasih namesto mogočnega kipa ustvari tudi kakšno mizo, omaro ali stensko uro. Njegove stvaritve srečamo v številnih slovenskih krajih, ne samo v Mežici, nekaj pa jih je celo v tujini. Z Rudijem smo med drugim spregovorili o njegovih motivih in idejah, sodelovanju na kolonijah in sami izdelavi skulptur.
Gospod Novak, okoli vaše hiše in v njej ne manjka skulptur najrazličnejših motivov. Imate trenutno kakšno temo, ki prevladuje?
Zadnja leta so moj glavni motiv zgodbe Vinka Möderndorferja. Vse skulpture, ki jih vidimo pred hišo, so narejene po njegovih pripovedkah. Upodobil sem zgodbe Turki v Mežici, Žal žene, Divja jaga. Sicer pa prevladujejo koroški motivi.
Pa koroške teme prevladujejo skozi celotno pot vašega rezbarstva?
Teme so zelo različne, saj rezbarim že od malih nog. Ko sem pasel koze, sem za krajšanje časa z navadnim nožem rezbaril najrazličnejše reči iz lesa, aktiven pa sem ostal vse življenje.
Nedavno smo vas imeli priložnost opazovati pri ustvarjanju skulpture na slikarsko-kiparskem taboru ArtKarinta na Poljani. Se večkrat udeležujete kolonij?
Poleg tabora ArtKarinta sem bil še na koloniji na Rogli, udeležujem se kolonije v Trbonjah, na Ojstrici, v Mislinji, v Slivnici in še kje. Tudi v Črenšovce redno hodim, vse od leta 2005. Sprva sem pomagal likovnemu pedagogu Tiborju Frančiču, v času počitnic smo ustvarjali z učenci. Nato sem prišel na idejo, da bi šli korak naprej in organizirali kolonijo. Tibor je bil takoj za to. Tako smo priredili tri kolonije na temo pesmi Franceta Prešerna, ker je tamkajšnja šola poimenovana po pesniku. Iz kolonije pa se je razvil festival Jenamena. Ustvarjal pa sem tudi v tujini – v Romuniji, Avstriji, na Slovaškem, Madžarskem, v Avstriji. Tam sem ustvarjal skuplture, ki merijo v višino od dva do tri metre.
Za tako veliko skulpturo verjetno potrebujete oder ali lestev.
Raje kot na lestvi, les oblikujem na tleh. Nekaterim je težje videti končni izdelek, če ta med izdelavo leži, a mene to ne ovira.
Ste tudi v tujini ustvarjali motive iz naših krajev?
Na Slovaškem sem izdelal motiv Desetega brata in Svetega Štefana, na Madžarskem pa kurenta. Oni k nam prinašajo njihovo kulturo, jaz pa svojo nosim k njim.
Koliko časa porabite za izdelavo tako velike skulpture?
Če je visoka denimo 1,8 metra in delam hitro, porabim en teden. Če si vzamem čas, pa to traja dva tedna ali več. Če želiš nekaj narediti dobro in vsakič drugačen motiv, si moraš vmes vzeti premor, spočiti oči in premisliti. Na koloniji je vse ena velika ihta. Organizatorji pač gledajo, da umetniki izdelke čim prej izdelamo, da čim manj pojemo in popijemo. Finance organizatorjev so pač omejene. Sicer pa nas povsod res lepo pogostijo, tega ne morem zanikati.
Pa se kdaj zgodi, da skulpture ne uspete dokončati? Kakšne kolonije trajajo le tri ali štiri dni.
V tem primeru pač delam bolj površno, druge možnosti ni. Kolikor ti dajo časa, tako pač narediš.
Na kak način si priskrbite les za izdelavo?
Kar se tiče lesa na kolonijah, so zelo dobrodošli donatorji. Do danes jih hvala bogu ne manjka. Za druge izdelke pa od časa do časa les kupim sam ali pa mi ga kdo podari v zameno za skulpturo. Drug drugemu pač delamo usluge.
Kateri les pa je najbolj primeren za skulpture?
Odvisno, kam želimo izdelek postaviti. Za zaprte prostore je najbolj primeren les sadnih dreves. Zunaj pa, če se les dobro zaščiti, so primerni hrast, macesen, jesen, oreh in še kaj. Samo iz bukve načeloma ne rezbarim, ker hitro gnije.
Na Koroškem imamo veliko umetnikov, ki izdelujejo iz lesa. Ali med sabo sodelujete? Si izmenjujete ideje, se družite, se drug od drugega učite?
Rezbarje poznam iz društev Karinta, umetniškega društva iz Dravograda, društva z Raven na Koroškem ter tu in tam še kakšnega. Rezbarji smo bolj stara generacija, pri tem pa je zanimivo, da bolj star je rezbar, vedno manjše skulpture izdeluje. Delo je namreč tudi fizično naporno, še posebno pri delu z motorko.
Se mlajše generacije ne zanimajo več toliko za rezbarjenje?
Situacija je precej slaba. Mladi umetniki se raje podajajo v risarske in slikarske vode, kot pa v kiparstvo in rezbarstvo. Rezbarjenje je izpit iz potrpežljivosti, pri risanju so umetniki bolj svobodni.
Je rezbarjenje ali kiparstvo preveč zahtevno?
Rezbar mora znati risati in oblikovati. Pomembna sta načrt in iskanje oblike. Težavnost oblikovanja kamna in lesa sta približno enaki – fizično je kamen težje obdelovati, pri lesu pa moramo biti bolj pozorni pri finemu oblikovanju. Najlažje je izdelovati iz gline, ker lahko dodajamo in odvzemamo. To je tudi prednost risanja ali slikanja. Ko lesu ali kamnu enkrat odvzameš košček, ga ne moreš več vrniti nazaj.
Jon Petek
