Pisatelj Florjan Lipuš je v začetku julija postal prvi Slovenec, ki je prejel najvišjo avstrijsko državno nagrado, avstrijska deželna vlada v Celovcu pa je pridobila del njegovega pisanega gradiva. Lipuš je dokaz, da je slovenščina pomemben del avstrijske jezikovne kulture.
Florjan Lipuš se v svojih delih dotika tematike vojne in nacizma v slovenskem jeziku. Velja za najpomembnejšega slovenskega pripovednika onstran meje. Skozi prizmo lastnih izkušenj predstavi trpkost in bedo vojnih in povojnih časov na Koroškem.
Avstrijska zvezna vlada v Celovcu, kjer danes Lipuš tudi živi, je pridobila dela zadnjih dveh desetletij. Kakor poroča avstrijska tiskovna agencija APA, gre za tisoče strani rokopisov, osnutkov in tipkopisov. Gradivo bodo predali v znanstvene namene.
Mati mu je umrla pri šestih letih v nemškem taborišču. To je v marsičem zaznamovalo njegovo življenjsko pot in ustvarjanje. Z devetimi leti je začel hoditi v osnovno šolo v Lepeni. 1949 je vstopil v škofijski internat na Plešivcu, kjer je 1958 tudi maturiral. Tu je bil urednik internatskega glasila Kres. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in začel urejati literarno revijo Mladje, ki jo je potem urejal več kot dvajset let. Po izstopu iz bogoslovja 1962 se je preživljal z različnimi poklici. Bil je pisar, poštni uradnik, zavarovalničar. 1966 ga je dr. Valentin Inzko s ceste spravil na učiteljišče. Po končanem učiteljišču je bil učitelj v Lepeni pri Železni Kapli. (Vir: Društvo slovenskih pisateljev)
Poleg avstrijske državne nagrade je Lipuš za svoja dela prejel tudi druge pomembne nagrade. Med drugim je leta 1995 prejel kulturno nagrado dežele Koroške, leta 2004 Prešernovo nagrado, leto pozneje pa častno nagrado za literaturo Republike Avstrije.
JP
