Kmalu po zaprtju bolnišnice v Črni na Koroškem je v isti stavbi vrata odprl center za usposabljanje, delo in varstvo. Leta 1968 je sprejel prvih osem otrok s posebnimi potrebami in skozi pet desetletij zrasel v nepogrešljivo koroško institucijo. Po Sloveniji je center poznan in priznan kot pionir institucionalnega varstva oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki je z vpeljevanjem inovativnih idej začrtal smernice razvoja tega področja na državnem nivoju. Ob letošnji 50-letnici delovanja centra se s številnimi prireditvami spominjajo vsega dobrega, kar je ustanova prinesla kraju in regiji, ob tem pa brez premora kujejo načrte za prihodnost centra. O delovanju CUDV Črna, bogati preteklosti, pestri sedanjosti in željah ter izzivih prihodnosti smo se pogovarjali z direktorico Daljo Pečovnik.
Zavod šteje več kot 300 uporabnikov, vendar vsi ne bivajo v centru v Črni na Koroškem. Kakšno je razmerje bivanja uporabnikov po koroških občinah?
Zavod je precej velik, uporabniki so razseljeni po celotni regiji. Na lokaciji v Črni na Koroškem je 165 uporabnikov, medtem ko so preostali v sedmih stanovanjskih skupinah in dveh bivalnih enotah.
Kako se način bivanja v stanovanjskih skupinah razlikuje od življenja v centru v Črni?
V stanovanjskih skupinah so bivalni pogoji precej boljši, saj uporabniki živijo v manjših skupinah. Pri takšnih oblikah bivanja imajo večje možnosti, da sami skrbijo zase, imajo več zasebnosti in intimnosti, poleg tega pa so seveda deležni tudi 24-urne oskrbe.
Nekateri uporabniki hodijo v službo, izpod njihovih rok nastajajo najrazličnejši izdelki, tudi za nekatera koroška podjetja. Kako je videti njihov delovni dan?
Uporabniki delajo in ustvarjajo v varstveno-delovnih centrih, delavnicah pod posebnimi pogoji. Zjutraj ali popoldne gredo v službo in delajo najrazličnejše izdelke, pakirajo material ali opravljajo kakšne storitvene dejavnosti, tudi za podjetja, kot so denimo Cablex, TAB, Tovarna meril.
CUDV Črna na Koroškem je močno vpet v vsakdanjik lokalne skupnosti
Se dan uporabnika izven delovnega časa močno razlikuje od vsakdanjega življenja zdravih ljudi?
Lahko rečem, da čimbolj sledimo normalizaciji in socializaciji naših uporabnikov. Ko so prosti, imajo možnost, da ne vstanejo tako zgodaj, čez dan sodelujejo pri raznih aktivnostih, skrbijo za svoje prostore, se družijo, gredo na sprehod ali športno vadbo, včasih tudi na kakšen izlet. S tem se vključujejo tudi v sam kraj in lokalno skupnost. Vse pa je seveda odvisno od zmožnosti vsakega posameznika.
Kako pa okolje sprejema vaše uporabnike? Ali so se Črnjani skozi pet desetletij privadili sobivanja?
Občani nas zelo lepo sprejemajo, z lokalno skupnostjo, šolo in vrtcem imamo zelo dobre odnose. Vključujemo se v veliko aktivnosti, od kulturnih do športnih prireditev – v Črni skorajda ni prireditve ali projekta, kjer naši uporabniki ne bi sodelovali. Velik posluh za nas ima županja Romana Lesjak, prav tako tudi ravnateljica osnovne šole in vrtca Romana Košutnik. Tudi sami si želimo čim večjega povezovanja z lokalno skupnostjo.
Vodenje in upravljanje zavoda s tolikšnim številom uporabnikov ni enostavno. Kateri so največji izzivi, s katerimi se kot zavod in kot direktorica srečujete?
Predvsem to, da ohranjamo vse, kar se je dobrega v 50 letih naredilo za zavod. CUDV Črna je bil v Sloveniji začetnik pri delu z osebami z motnjami v duševnem razvoju, dolgoletni direktor Marjan Lačen je oral ledino na tem področju. Ko se je zavod leta 1968 odprl, ni bilo strokovnih smernic in podlag, kader se je šele usposabljal. Izziv za prihodnost pa je sledenje trendu, ki ne stremi k ohranjanju velikih institucij, pač pa manjših skupin, z namenom da se uporabnike bolj zbliža z njihovim domačim okoljem in družinami. S tem se uporabnikom omogoči več samostojnega bivanja, samoodločanja in normalizacija vsakdanjega življenja.
Otroci s posebnimi potrebami vedno bolj vključeni v družbo in okolje
Delo z ljudmi z motnjami v duševnem zdravju mora biti poleg strokovne zahtevnosti tudi stresno. Je osebje ustrezno usposobljeno? Kateri kadri sestavljajo vašo ekipo?
Populacija v centru se stara, otrok je vedno manj, posledično se spreminja tudi struktura zaposlenih. V preteklosti, ko je prevladoval program vzgoje in izobraževanja otrok do 26. leta, je bilo v centru zaposlenih veliko specialnih pedagogov. Danes je otrok 35 od skupno 311 uporabnikov, predstavljajo torej majhen delež populacije, zato so kadrovski normativi drugačni. Več imamo negovalnega kadra, kadra za varstvo in delovnih inštruktorjev.
Kje tiči razlog, da je v centru vedno manj otrok?
Po moji oceni je to posledica inkluzije, da se otroci s posebnimi potrebami v veliki meri vključujejo v vrtce in osnovne šole, šole s prilagojenim programom ter dnevne centre. Tudi osnovne šole imajo usposobljen kader z vidika specialne pedagogike. Gre za sledenje trendom, kjer so otroci pri svojih družinah, v velike institucije pa se v takšni meri ne vključujejo več kot včasih. Poleg tega imajo danes v Sloveniji več možnosti – v preteklosti je bilo samo nekaj takšnih zavodov, kot je CUDV Črna na Koroškem.
Je po vašem mnenju povečano vključevanje otrok s posebnimi potrebami v klasične osnovne šole in vrtce pozitivna sprememba? Bi bilo mogoče bolje, da bi se vendarle več vključevali v centre, kot je CUDV Črna?
Mislim, da je normalizacija sicer dobra. Zdi se mi zelo pozitivno, da je otrok vključen v svojo družino. V šoli včasih naletimo na težave in odklone, ker je treba veliko delati tudi s preostalimi otroki. Odvisno je od tega, kako strokovni delavci osnovnih šol pristopajo do otrok z motnjami v duševnem zdravju. Otroci s posebnimi potrebami se lahko počutijo osamljene in izključene, saj ne zmorejo delovati s takšnim tempom kot njihovi vrstniki. Težave so opazne predvsem v obdobju pubertete in odraščanja, ker je starševska vzgoja včasih preveč toga in preveč zaščitniška. Staršem otrok s posebnimi potrebami se v času odraščanja otroka večkrat zgodi, da se ne znajdejo več in otroka nekje po 20. letu vključijo v institucijo, kjer imajo primerno družbo in se dobro počutijo.
Soočanje s staranjem populacije
Glede na to, da starši večkrat izgubijo pravo smer pri vzgoji otrok s posebnimi potrebami, ali tudi njih izobražujete in jim pomagate, da bi se lažje spopadali s težavami njihovih otrok in ne nazadnje tudi osebno stisko?
S starši iščemo čim več vezi. Ko je njihov otrok vključen v naš center, jih vabimo na sestanke in srečanja, kjer delamo programe za njihovega otroka, da tudi oni dodajo svoj delež in spremljajo naše delo. Imajo možnost vpogleda, kako delamo z njihovim otrokom, in nasploh vključevanja v vse aktivnosti.
Kot ste omenili, je CUDV Črna oral ledino na področju institucionalnega varstva oseb s posebnimi potrebami, skozi pet desetletij je vodstvo uvedlo veliko inovativnih sprememb. Ali tudi v prihodnosti načrtujete kakšne novosti, spremembe?
V prihodnje bomo z izboljšanjem bivalnih pogojev pridobili precej novih možnosti za naprej. Sledili bomo vrsti populacije, ki bo v naši hiši. Srečujemo se torej s trendi staranja in tukaj bo treba uvesti inovativne programe za delo s starejšimi z motnjami v duševnem razvoju, ker le-teh zaenkrat še ni.
V CUDV Črna ste bili kot vodja zdravstvene službe zaposleni 24 let, vmes nekaj let v domu starejših v Topolšici, nato ste se vrnili v Črno kot direktorica CUDV. Čutite navezanost na center in domači kraj?
Že od rojstva živim v Črni na Koroškem in že vse življenje praktično živim s tem centrom. Bil je moja prva zaposlitev in zdi se mi, da je to moj drugi dom. Delo v centru in naše uporabnike nosim v srcu.
Jon Petek
