Za vprašanje učinkovite sanacije s težkimi kovinami onesnažene Zgornje Mežiške doline vlada še vedno ni našla pravega odgovora. Nedosledno financiranje ukrepov iz sanacijskega odloka onemogoča Mežici, Črni na Koroškem in ravenskemu Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje Ravne na Koroškem izvajanje le-teh, rešitev problema financiranja vidijo v zakonu.
Pretekla okoljska bremena rudnika svinca in cinka v Mežici ter topilnice svinca v Žerjavu, skupaj z današnjimi bremeni proizvodnih obratov podjetij družbe Tovarne akumulatorskih baterij (TAB), še vedno zastrupljajo prebivalstvo Mežice in Črne na Koroškem. Preverjanja vsebnosti svinca v krvi triletnikov Zgornje Mežiške doline so v minulem letu pokazala zastrašujoče rezultate: vsak peti preverjani otrok ima v krvi več kot 100 mikrogramov svinca na liter krvi. Z drugimi besedami, vsak peti otrok v Mežici in Črni na Koroškem je zastrupljen s svincem.
Problem sanacije zastrupljene doline tiči v Ljubljani. Vlada zaradi nedoslednega financiranja sanacijskih ukrepov, sprejetih v Odloku o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini, onemogoča občinama Mežica in Črna na Koroškem ter Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje Ravne na Koroškem učinkovito izvajanje le-teh. Niti v enem letu od začetka trajanja sanacijskega odloka, to je od leta 2007, te tri institucije niso prejele sredstev, ki jih odlok določa, posledice pa so vidne v krvi najmlajših prebivalcev doline.
Odlok bi spremenili v zakon
Financiranje ukrepov odloka je bila glavna tema včerajšnjega sestanka v Črni na Koroškem, ki sta se ga poleg črnjanske županje Romane Lesjak in mežiškega župana Dušana Krebla udeležila tudi poslanec Danilo Anton Ranc in predstavnik NIJZ Ravne Matej Ivartnik. »V Občini Črna na Koroškem smo dali pobudo, da bi odlok spremenili v zakon, saj menimo, da sam odlok ni stabilna oblika financiranja ukrepov,« je na novinarski konferenci po sestanku dejala Lesjakova, začela pa jo je z mislijo, da je »sanacija Zgornje Mežiške doline tako pomembna, da o tem nikoli ni povedanih preveč besed«.
Mnenje občine je, da vse tri institucije potrebujejo več sredstev za uspešno izvajanje ukrepov, ob tem pa mislijo na vračilo manjkajočih sredstev, ki bi jih vlada z odlokom tako ali tako morala nameniti občinama in NIJZ, ter dodelitev dodatnih. Obe občini bi potrebovali okoli 8 milijonov dodatnih sredstev, da bi lahko sanacija učinkovito stekla. »Zakon bi bil mogoče večja zaveza, da nam država sredstva dejansko nameni, saj smo bili v preteklosti priča tudi celoletnim izpadom le-teh,« še dodaja Lesjakova. Naj ob tem spomnimo, da je bil leta 2011 zakon o sanaciji Zgornje Mežiške doline v parlamentu že predlagan, a ga takratna koalicija z Borutom Pahorjem (SD) na čelu ni sprejela.
Celovito ne morejo izvajati niti enega ukrepa
Tako kot Romana Lesjak je tudi prvi mož Mežice Dušan Krebel enakega mnenja glede dinamike financiranja sanacijskih ukrepov. »V desetih letih izvajanja ukrepov nam država ni namenila zadostnih sredstev, posledično projektov nismo mogli v celoti izvajati,« pravi Krebel. Občina Mežica je v preteklem letu prejela 240 tisoč evrov, po besedah Krebla pa s tolikšno letno vsoto sanacijskih sredstev ne morejo celovito izvajati niti enega ukrepa.
Kljub poslanemu pismu premierju Miru Cerarju v letošnjem proračunu za občini in NIJZ Ravne na Koroškem ni dodatnih sanacijskih sredstev. Očitno je na vladi še vedno aktualno »strokovno« mnenje okoljske ministrice Irene Majcen, s katerim je presenetila javnost na dan tiskovne konference, 27. julija 2017, po katastrofi v Kemisu: »Narava po določenem času zna sanirati vse. Če pogledamo samo Mežiško dolino, v preteklosti pravzaprav gozdov v tej dolini pri rudniku svinca ni bilo, če se pa sedaj peljemo skozi Mežiško dolino, pa so se ti gozdovi že obrasli.«
JP
