Koroška glasbena zvezda Fredi Miler je eden prvih Slovencev, ki mu je uspel preboj na glasbeno sceno s pomočjo interneta. Tako imenovani prvi slovenski viralni zvezdnik je leta 2003 zaslovel s skladbo Vedno si sanjala njega, ki je bila sicer posneta že osem let pred velikim prodorom na sceno. Seveda Fredijeva glasba ni bila všeč vsakomur, na svoji glasbeni poti je bil poleg navdušenja množic, ki so ga spremljale po celotni državi, deležen tudi marsikatere žalbesede in kritike. Danes je še vedno glasbeno aktiven. Izjemno iskren in neposreden Žerjavčan nam je v intervjuju zaupal občutke ob svojih glasbenih začetkih, borbe z medijskim pritiskom in mnogo lepih pa tudi težkih trenutkov, ki jih je v zadnjih 14 letih moral preživeti.
Zvezd v Sloveniji ni
Fredi, letos mineva že 14 let od vašega velikega in nenadnega preboja na slovensko glasbeno sceno. Ste ena prvih slovenskih zvezd, ki je zaslovela z internetom. Ste si kdaj mislili, da bo skladba Vedno si sanjala njega postala takšna uspešnica?
Najprej moram reči, da nisem zvezda. Zvezd v Sloveniji ni. Nikoli si nisem predstavljal, da bo kakšna moja skladba žela takšne uspehe. Pesem Vedno si sanjala njega je bila sicer posneta že kakšnih osem let pred tem, ko je postala uspešnica, videospot se je že pred tem vrtel na televizijskemu programu TV3. Uspela pa je praktično tako, da sta se dva metalca norčevala iz skladbe, ker je bila včasih, ko smo to posneli, pač drugačna moda: bele nogavice, telovnik, srajca ni bila zatlačena za hlače … Tudi moje obrvi so bile nek magnet za javnost in pa seveda izgovorjava besede njéga. Vse to skupaj je privedlo do nekakšnega medijskega poka.
Zeleni telovnik je postal vaš prepoznavni in zaščitni znak.
Na začetku sem ga moral obvezno nositi. Prva štiri leta je vsak, ko me je poklical za nastop, zahteval še nošnjo zelenega telovnika. Danes imam še to navado, da na nastopih nosim srajco, telovnik pa pustim doma, če si ga izrecno ne zaželijo.
Ko ste »udarili« na glasbeno sceno, ste imeli ogromno nastopov po celotni Sloveniji. Koliko jih imate še danes, v primerjavi z vašimi tako imenovanimi zlatimi časi?
Da, tako kot vsak vroč in svež material na glasbeni sceni tudi jaz nisem imel časa za spanje. Šest let sem nosil podočnjake, spal sem po dve do tri ure na dan, pa sem že moral na nastop, radio, televizijo … Vendar sem povsod dobil samo drobiž, ker si nisem znal postaviti cene, nisem vedel, koliko zaračunavajo drugi, z mano primerljivi glasbeniki. Hvala bogu, da sem zaslužil toliko, kot sem, imel sem res ogromno nastopov, tudi po sedem na teden. Rekord je bil, da sem v eni noči odpel štiri nastope. Nikdar se nisem hvalil, tudi danes se ne, vendar to, kako daleč sem prišel, je pa res neverjetno. Po celotni Sloveniji so viseli plakati, veliki tri, štiri metre, z napisi »Fredimanija«, »Fredi car« in podobno. Moram reči, da prvih pet let sploh nisem dojel, kako daleč mi je uspelo priti. Pomembno mi je bilo, da imam denar za hrano, položnice in življenje, službe tako ali tako nisem utegnil imeti. Po petih letih je počasi začelo pojenjati, vendar imam še danes ogromno nastopov.
»Nisem vedel, zakaj ploskajo meni, saj sem vendar navaden delavec.«
Ob prihodu na sceno je bil medijski pritisk precej hud. Kako ste se spopadali z medijskim nadzorom in izpostavljenostjo?
Zaradi medijev sem celo razmišljal, da bi vse skupaj opustil in se vrnil v normalno življenje. V časopisu so me z naslovom »Iščemo Fredija Milerja« praktično iskali, kot da bi iskali največjega lopova. Takrat sem obiskal tisto medijsko hišo, ki me je iskala, in se srečal z uredniki. Ko sem prišel tja, so imeli na stenah več televizorjev, na ekranih pa se je vrtel videospot skladbe Vedno si sanjala njega. Ob vstopu so mi ploskali, kot da bi jih obiskal kralj. Nisem vedel, zakaj ploskajo meni, saj sem le navaden delavec. Že takrat so mi novinarji in uredniki dejali, da je posel pač tak, da bodo nekateri prijazni in ustrežljivi, drugi pa bodo žalili mene in mojo celotno družino. To je pač tak pokvarjen posel. Po pogovoru z ženo sem se vseeno odločil, da poskusim na glasbeni sceni, nisem imel kaj izgubiti. Nato pa se je začel hud medijski pritisk; z nastopov sem se vračal ob šestih zjutraj, ob sedmih sem na vratih že imel prve novinarje. Če bi vedel, kaj vse me čaka, se v to verjetno ne bi spuščal.
Ob vsem tem medijskem pompu je tudi veliko negativizma in verjetno tudi hudega psihičnega napora?
Ogromno. Verjameš ali ne, večkrat sem se jokal, kot pa smejal. Ko izveš, da še sosed pljuva po tebi, to res boli. A vpisal sem se v to medijsko sceno, bil sem notri, poti nazaj praktično ni bilo – če si se napačno izrazil ali povedal, si že bil na televiziji.
Od spominov ne moreš živeti
Nastopali pa niste samo v Sloveniji, temveč tudi drugod. Kje vse na svetu so imeli možnost slišati vaše skladbe?
Štirikrat sem nastopal v Angliji, dvakrat v Italiji, tudi v Moskvi in seveda po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Veliko sem nastopal doma in v tujini, ampak od tega nisem postal bogat. Imam pa spomine. Vendar, na žalost, od spominov ne moreš živeti. Delamo zato, da nekaj zaslužimo in si kaj privoščimo.
Sloveli ste tudi po vašem plesu »breakdance«. Ali danes na nastopih še vedno tako plešete kot včasih?
Danes ne plešem več tako kot včasih, še vedno uporabljam »breakdance« gibe, po glavi pa se ne morem več vrteti.
Glasba in ples sta vam očitno prirojena. Kdaj ste se prvič spoznali z glasbo, plesom in začeli nastopati?
Ko sem hodil v osnovno šolo, sem doma gledal brata, kako igra kitaro. In vsakič, ko je brat odšel, sem vzel njegovo kitaro ter brenkal. Vedno sem mu razglasil vse strune, in ko je to opazil, je bil vselej jezen name. Igral sem tudi očetovo harmoniko; spomnim se dneva, ko sem neumorno igral pesem Za vasjo je čredo pasla. Starši so me sicer vpisali v glasbeno šolo, vendar sem hodil samo dva meseca – učitelj me je zaradi nepravilnega igranja harmonike, ki sem se ga naučil sam na očetovi harmoniki, udarjal po prstih, tega pa nisem želel prenašati.
Pred tem, da ste stopili na pot solo pevca oziroma »one man banda«, ste igrali v skupini Koroški trio. Kakšno glasbo ste igrali takrat?
Marko Srebotnik, Krivec Zvonko in jaz smo skupaj kot Koroški trio igrali približno 20 let. Avtorske pesmi sem ustvarjal jaz, preostale smo igrali pač takšne, kot so jih igrali drugi ansambli – za zabavo. Vsi smo igrali po dva ali tri inštrumente in si jih med nastopom menjavali; imeli smo tri vrste klaviatur, tri kitare, saksofon, bendžo, bas kitaro in frajtonarico.
Marsikdo v Sloveniji nima pojma, kaj pomeni glasbena scena
Tematike vaših besedil segajo od ljubezenskih do kritike družbe, vsega po malem. Od kod črpate navdih?
Večinoma sem dobil naključen navdih, ko sem se igral z ritmi. Navdih za besedilo Naredi da mi pride sem dobil iz resničnostnega šov Bar. Prijateljici sem naložil nalogo, da na refren »Naredi da mi pride, majkemi« napiše še preostanek besedila, ki bo dvoumen. Tudi besedilo pesmi Daj porini, porini je dvoumno, v videospotu pa je jasno razvidno, da nekje pod Peco po cesti potiskamo avto. Podobno je pri pesmi Nategnem še tvojo, ki govori o frači.
Pa pri glasbenem ustvarjanju sodelujete tudi s sinom Sandijem?
Ne, sva sicer že hotela narediti skupen projekt, vendar jaz ne morem delati takšne zvrsti glasbe, kot jo dela on. Sandi dela samo angleške skladbe. Dobi pevca iz Kalifornije, ta mu posname vokale, on pa naredi melodijo in postavi celotno skladbo. Ima povsem drug slog, meni to ne ustreza. Če imaš »hecna« besedila, moraš imeti tudi »hecne« zvoke inštrumentov.
Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski in koroški glasbeni sceni?
Marsikdo v Sloveniji nima pojma, kaj pomeni glasbena scena. Nekateri se s tem ukvarjajo samo zato, da popivajo in hodijo po zabavah. Ko imaš doma družino in moraš zanjo poskrbeti, pa na to gledaš popolnoma drugače. Glede koroške glasbene scene bom povsem odkrit: vsi koroški glasbeniki se trudimo in ustvarjamo, radijske postaje pa nas ne vrtijo. Zakaj ne? Ali moramo res plačati, da nas zavrtijo vsaj enkrat na teden?! Ne pravim, da bi moral Koroški radio vrteti samo našo glasbo, problem je v tem, da je sploh ne. Radijske postaje dušijo koroške glasbenike, vzamejo jim voljo do ustvarjanja.
Jon Petek
