Šanghajska lestvica je lestvica svetovnih univerz po akademskih merilih, ki se od leta 2003 vsako leto računa po posebni formuli. Akademska merila, ki se uporabljajo pri računanju indeksa za posamezno univerzo, so: število diplomantov, ki so prejeli Nobelovo nagrado in Fieldsovo medaljo, število največkrat citiranih raziskovalcev v 21 kategorijah, število člankov v revijah Nature in Science, vrednost Science Citation Index in Social Sciences Citation Index ter akademski dosežki na raziskovalca s te univerze. Kot najstarejša lestvica svetovnih univerz, ki uporablja več meril, je šanghajska lestvica med najvplivnejšimi tovrstnimi lestvicami in je nekako merilo kakovosti univerz.
Ljubljanska univerza je rangirana nekje med 600-tem in 700-tem mestu. Po lestvici pada iz leta v leto (pa je bila že med petsto najboljšimi). Mogoče sama po sebi uvrstitev, glede na to, da je verjetno na svetu več 10.000 univerz, niti ni tako slaba. V oči pa bije to, da je pred njo cel kup univerz iz tretjega sveta. Da sta pred njo zagrebška in beograjska univerza niti ni nepričakovano, da pa je pred njo cel kup turških, arabskih, celo afriški
univerz, je pa kar malo hudo.
Univerza je skupek fakultet in nekatere so (glede na Šanghajsko lestvico) uvrščene kar visoko, med 200 najboljših v svoji panogi (matematika, agrokultura, veterina), nekatere med 300 najboljših (fizika, strojništvo, živilska tehnologija). Vendar to kar bode v oči, je da gre predvsem in samo za naravoslovne ter tehnične fakultete. Nikjer humanistike, družboslovja, prava in ekonomije. Pri čemer gre pri naravoslovno tehničnih fakultetah za fakultete, ki še vedno temeljijo na humanistični kulturi, torej na skupku znanj in idej, ki so urejena, hierarhično zgrajena struktura in zahtevajo od študentov še vedno določeno disciplino ter imajo svoj skelet zgrajen iz osnovnih predmetov in glavnih tem.
Na drugi strani pa družboslovne in humanistične fakultete prehajajo (ali so že prešle) v mozaično kulturo, kjer se znanja gradijo iz ločenih delov, ki jih povežejo popolnoma naključni odnosi bližine v trenutku osvajanja le tega po sozvočju ali asociaciji idej, pri čemer se znanje bolj kot s samim izobraževalnim sistemom oblikuje s sredstvi množične komunikacije. Mozaična kultura deluje kot tovarna subjektov in proizvaja novega človeka, človeka množice, ki je idealen za manipulacijo, saj ne zna sestaviti celostne slike, pač pa jo zamenjuje z mozaikom iz množice ločenih in med seboj nepovezanih dejstev, kar vodi do zmanjšanja sposobnosti kritičnega razmišljanja. Mozaična kultura v spregi s kulturnim
marksizmom je pa itak ubijalska kombinacija. Zato tudi taka razlika v uspešnosti med posameznimi fakultete znotraj univerze.
Če bi hoteli v Sloveniji imeti neko renomirano univerzo, bi se morala ljubljanska univerza razcepiti na dve univerzi, na naravoslovno-tehnično in na univerzo, ki bi pokrivala ostale panoge. Takrat bi lahko ponosno dejali: no, pa imamo univerzo med najboljšimi 300 na svetu. Sama velikost univerze pri tem ni pomembna, tudi relativno male univerze so lahko zelo visoko uvrščene na Šanghajski lestvici (npr. Rockfellerjeva Univerza ali Karolinski institut, obe ozko specializirani z relativno malo fakultetami).
Vendar pa, glasni (in bistveno bolj akademsko neuspešnejši) humanisti in družboslovci v politiki vodijo glavno besedo, so ustvarjalci javnega mnenja, kot da bi bili samo oni poklicani za razlago stanja v državi in vodenje države. Zato zelo pogrešam pogostejše oglašanje naravoslovne in tehnične inteligence, ki je dejansko bolj zmožna kritičnega mišljena ter podajanja mnenj, ki temeljijo na dejstvih. Številke pač ne lažejo, sploh, če se jih pravilno razume in tudi pravilno razloži.
Lahko pa se seveda s številkami (v kombinaciji mozaične kulture in kulturnega marksima ) tudi manipulira in ustvarja neko post-resnico. Celo tako resnico, ki v besedi »družina« vidi fašizem (beseda družina ima dejansko v sebi zakodiranih veliko simbolov oziroma simbolnih sporočil in vsi nosijo neko pozitivno noto), med tem pa ljubljanska univerza tone vse nižje po Šanghajski lestvici.
