Korošci so si dolga stoletja z rokami služili kruh, železarji, rudarji in gozdarji. Zgarana roka rudarja in železarja je oblikovala to industrijo ter doline okrog Pece in Uršlje gore, ki je vse preveč pozabljena od države in boga. Različnih pomenov in simbolike roke in prstov je na stotine, kipar Janez Grauf iz Mežice, ki ustvarja lesene skulpture in mu je lik roke najbližji – konec koncev, roka je vedno pri roki –, je le-temu postavil svojevrsten spomenik. Roke iz koroškega lesa, narejene z dletom z vso natančnostjo, ali roke, bolj robate in mojstrsko stesane z motorno žago domala v eni potezi, opozarjajo, da je včasih treba vzeti stvari v svoje roke. To lahko ustvari le umetnik, ki ima odnos do dela, umetnosti in lesa.
Janez, izdelovanje lesenih skulptur je zelo zanimiv in redek hobi. Kaj vas je navdušilo ravno nad ustvarjanjem umetnin iz lesa?
Moj oče je bil mizar, prav tako je mizar tudi tast, ki pa je poleg tega tudi slikar. Vse skupaj se je začelo leta 1981, ravno v času, ko se je rodil moj sin Domen. Svojo prvo skulpturo sem naredil v Murski Soboti, kjer so doma starši moje žene. Ko smo rezali les, je tast dejal: »Poglej, Jani, to je pa lipa. Iz lipe je mogoče dobro delati, boš poskusil?« In tako sem ustvaril svojo prvo skulpturo. Že naslednjič, ko smo bili ponovno v Murski Soboti, pa sem se lotil izdelave roke.
Zakaj ravno roke? Če pogledamo vaše skulpture, se motiv roke zelo pogosto pojavlja.
Ker mi je to izziv. Prvič, model imam vedno pri sebi. Drugič, že dolga leta so mi pred očmi utrujene rudarjeve ali kmetove roke. Tretjič, veliko razmišljam o simbolnem pomenu roke. Simbol roke lahko namreč pomeni marsikaj, od prijaznosti do topline, zavetja in ljubezni. Sicer lahko včasih predstavlja tudi grobost, ampak jaz to izključim.
Ste član kakšnih kulturnih društev?
Pred leti mi je tast dejal: »Če boš dobro delal, te bomo včlanili v LIKOS v Murski Soboti.« Moje skulpture je pokazal drugim članom društva in so me sprejeli. Sicer sem tudi član KDKL – Kulturnega društva koroških likovnikov, Karinte na Prevaljah ter ustanovni član Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije.
Udeležujete se tudi likovnih kolonij.
Pred leti sem prvič nekje zasledil dogodek Forma viva Makole in sem se prijavil. Če povem po pravici, niti nisem vedel, kje so Makole in kakšna je tema kolonije. Vedno, ko se lotim izdelave neke skulpture, je nikoli ne izdelam brez predhodnega načrta. Ker so Makole in okolica vinorodni kraji, sem si za izdelavo izbral nekakšno stilizirano prešo, ki v višino meri okrog tri metre. Pred kolonijo pa sem doma izdelal miniaturno skulpturo te preše, saj sem imel tremo. Na koncu je super izpadlo, prejel sem celo nagrado. Tudi pozneje sem se udeleževal kolonij; naj izpostavim tisto leto, ko so na veliko sekali drevje kostanja. Izdelal sem opomnik, in sicer dve roki, ki držita kostanj.
Janezov največji kritik je sin Domen.
Za tako visoke skulpture si morate verjetno postaviti tudi oder?
V Cirkovcih, kjer sem izdeloval geometrijska telesa, ki so visoka okoli tri metre, sem delal na tleh. To mi je največja muka, ker je skulptura, ki v izdelavi leži, videti drugače kot potem, ko jo postaviš pokonci, in včasih je lahko rezultat katastrofalen. Večinoma vse delam v takšni legi, v kakršni bo na koncu. Je pa seveda težje postavljati odre in lestve.
Kaj pa odnesete od udeleževanja na kolonijah?
Na kolonijah se spoprijateljiš s preostalimi umetniki, ki ti med drugim tudi pomagajo. Spoznaš veliko ljudi, pridobivaš nove izkušnje. Doma v svoji delavnici je vsak umetnik najboljši, popolnoma drugače je, ko stopi na ulico; ko pa pride na kakšno kolonijo, kjer so še kakšni kustosi ali kritiki, ga to postavi na realna tla. Takrat šele lahko vidi, kje je in kaj je. Moj največji kritik pa je moj sin Domen.
Se je ob vašem delu tudi sin Domen navduševal nad obdelavo lesa?
Da, Domen pa je izdeloval letala. Ob svojih prvih modelarskih korakih me je prosil za pomoč in meni je bilo seveda v užitek pomagati. Ko sva naredila prvo jadralno letalo, sva ga močno polakirala, da se slučajno ne bi zmočilo; prvi izdelek je le prvi in pomemben. Pozneje, ko se je že naučil dobro modelirati in ni več želel, da bi mu jaz govoril, kako je treba kaj narediti, pa je dejal: »Oče, veš kaj. Kaj pa če bi še jaz bil malo učitelj?«
Koliko pa ste imeli razstav?
Samostojne razstave sem imel samo štiri, in to vse v Mežici v nekdanji galeriji Štiblc. Skupinskih imam ogromno, ne štejem več. Bolj sem štel na začetku, še vedno pa vodim evidenco in imam vse dokumentirano v fasciklih.
»Zaenkrat les še ni tako drag, da bi moral zanj mastno plačati.«
Načrtujete še kakšno razstavo?
Rad bi imel še eno, vprašanje pa je, kje bo mogoče razstavljati. Če naredim svojo razstavo, jo želim dobro pripraviti, ob tem izdati tudi kakšno zloženko ali kaj podobnega. Denimo v Šmihelu, kamor sem bil že dvakrat povabljen, v glavni avli občine pripravljajo čudovite razstave, in tudi obisk je dober. Prav tako pa imamo tudi pri nas na Koroškem veliko dobrih potencialnih galerij.
Kako pa pridobivate les za izdelavo?
Zaenkrat les še ni tako drag, da bi moral zanj mastno plačati. Večji problem je, kam ga hraniti, ker se mora malo osušiti, saj je lahko izdelovanje iz mokrega lesa polomija, saj se že ob izdelavi pojavljajo velike težave. Na srečo imam lahko les shranjen pri bližnjem mizarju, kjer lahko zunaj pod streho tudi delam. Doma v delavnici namreč ne morem, saj skulpture večinoma izdelujem z motorno žago.
Kateri les pa je za izdelavo najbolj primeren?
Jaz delam praktično iz vseh vrst lesa. Za skulpture, ki so razstavljene zunaj, je po mojem mnenju najboljši les hrast. Tudi jesen je primeren. Problematična je bukev, tudi lipa je vprašljiva za zunaj. Čeprav sem na koloniji s prevaljskim društvom Karinta pri Polhovem mlinu naredil dve roki, pa les še vedno drži.
Tudi prevaljska glasbena senzacija, duo BQL, se fotografira ob Janezovih skulpturah.
S Karinto še sodelujete na kolonijah?
Vsako leto je tabor na Poljani pri kozolcu. Prvo leto sem tam izdelal dve roki, ki simbolizirata prijateljstvo med slovenskimi in avstrijskimi Korošci. Naslednje leto je bila 350. obletnica rudnika v Mežici, za to priložnost sem izdelal rudarsko roko s karbidovko. Lani pa sem izdelal »Victory«, ki ga je za fotografijo uporabil tudi prevaljski duo BQL. Prav prijetno sem bil presenečen, ko sem videl, da sta se fotografirala poleg moje skulpture.
Ali so se vaše metode izdelovanja skulptur skozi leta spreminjale?
Na začetku sem vse izdeloval z dletom in kladivom, pri tem, kar je bilo treba odrezati, sem obvezno uporabil žago. Konec koncev sploh ni pomembno, ali je izdelano z motorno žago ali z dletom, glaven je končni rezultat. Udeležujem se tudi izobraževanj pri kiparki Dragici Čadež. Ona večinoma vse izdeluje z motorno žago in me je nad tem tudi navdušila. Čadeževa me je glede tega sprostila, namreč da ne delam več vsega z dletom in kladivom.
Včasih je bil že skoraj greh, če si želel postati umetnik.
Niste nikoli pomislili ali si želeli, da bi kiparski hobi postal vaš poklic?
Ne, nikoli, to mi je bil vedno hobi, saj sem imel redno zaposlitev. Mogoče, če bi se začel prej začel ukvarjati s kiparstvom, ampak v časih, ko sem odraščal, bi bil skorajda pravi greh, če bi se odločil postati slikar ali kipar. Takrat je bila mentaliteta staršev in vzgojiteljev popolnoma drugačna, postal si lahko praktično samo elektrikar, strojnik ali pa rudar – in konec. Zelo malo je bilo takšnih, ki so ubrali kakšno drugo pot.
Imate kakšen tak izdelek, da bi zanj rekli, da ste nanj najbolj ponosni?
Nimam najljubše skulpture. Vsako delo mi veliko pomeni, še posebno če je bila izdelava bolj zahtevna, in če mi le-ta seveda kolikor toliko uspe. Da pa bi bil na katero skulpturo posebej ponosen, pa ne morem reči.
Kaj pa ustvarjate pozimi, ko je zunaj premrzlo za delo z motorno žago?
Zelo zanimive so mi koroške kašte. Rad bi jih čim več na spravil na les, da ostanejo podobe zapisane. Tako v zimskem času in mrzlih dneh izdelujem kašte, ki pa so narejene samo z dletom.
Jon Petek
