»Koroški Maradona« je bil vzdevek črnjanskega nogometaša Sama Vidoviča, ki se je z različnimi slovenskimi in koroškimi nogometnimi klubi boril za visoka mesta v najvišji slovenski nogometni ligi. Inteligenten igralec z izjemnim občutkom za gol je veljal za enega najboljših in najbolj perspektivnih igralcev na Koroškem, konkuriral pa je tudi vsem preostalim slovenskim in jugoslovanskim nogometašem. Del svoje kariere je igral tudi po klubih na avstrijskem Koroškem, kjer danes tudi živi. Bivši odlični nogometaš, danes vodja nogometne šole NK Fužinar, v intervjuju za spletni portal e-Koroška pojasnjuje, da so se časi koroškega nogometa močno spremenili, ter opiše svojo nogometno pot, od začetka pa do današnjih dni.
Samo, ste z igranjem nogometa začeli v Črni na Koroškem?
Moj prvi klub, za katerega sem igral, je bil NK Peca iz Črne na Koroškem. Takratni trener je bil Alojz Kozar, s katerim sva se res dobro razumela.
Kakšni so bili takrat časi za šport na Koroškem?
Če si bil iz Črne, na izbiro nisi imel drugega kot nogomet ali alpsko smučanje. Za smučanje nisem bil ravno talent, čeprav je bilo v družini Plesec, iz katere izhaja moja mama, veliko smučarjev. Tako sem pač izbral nogomet.
Kako je takrat šlo črnjanskemu klubu?
V Črni sem igral za pionirje pred več kot 30 leti. Spomnim se, da nas je bilo takrat veliko, nismo bili razdeljeni na toliko kategorij, kot jih je danes, ko je za vsaki dve leti posebna kategorija. Bili so pionirji, kadeti, mladinci in člani. Takrat je v Črni živelo več mladih, in posledično je bilo tudi več igralcev. Za zabavo in prosti čas ni bilo računalnikov in telefonov, zato smo brcali žogo.
Vaš naslednji klub pa je bil NK Fužinar?
Da, pri Fužinarju smo z mladinci prišli v prvo slovensko ligo, kjer smo igrali tri leta. Takrat sem postal tudi kadetski in mladinski reprezentant. V tem obdobju sem bil tudi na turnirju republik in pokrajin v Foči, naslednje leto pa je bilo enako srečanje v Sloveniji, Mariboru in Murski Soboti. To je bila generacija Saša Udoviča, Marinka Galića, Igorja Benedejčiča, Boška Boškoviča. Do vojske sem igral za Fužinar, tudi za člane 2 leti, kjer smo bili v drugi slovenski ligi.
»Tako pač je v življenju, včasih pride kakšna priložnost, ki jo zgrabiš, ali pa jo zamudiš …«
Nadimek »Koroški Maradona« pa ste si prislužili na Prevaljah?
Da, to je bilo malce pozneje. Po vojski sem odšel v Ljubljano na študij, kjer sem igral za tri klube v nižjih ligah, in sicer so bili to Ilirija, Svoboda, Ljubljana. Lahko bi rekel, da sem vsako leto šel stopnico višje. Po razpadu Jugoslavije pa sem se odločil, da se za eno leto vrnem na Koroško, in tako sem igral v Pliberku. Leta 1991 pa sem odšel igrat nazaj v Ljubljano v istoimenski kljub, saj je bil takrat zelo dober. Na drugem mestu prve slovenske lige smo bili polovico sezone 1992/93, takoj za Olimpijo. Olimpija je bila takrat daleč najboljši klub, ker so imeli igralce iz bivše jugoslovanske lige. Maribor prva leta po osamosvojitvi ni bil konkurenčen. Šele pozneje so postali to, kar so sedaj – daleč najboljši klub v državi. V Ljubljani pa smo imeli nekaj bivših igralcev Olimpije. Na koncu smo bili četrti, ker so se tisto leto pojavili finančni problemi, menjali so trenerja, najboljši strelec je odšel v Beltince. Vse te spremembe so se kazale tudi v igri. Potem pa sem se vrnil na Koroško in takrat je nastal ta nogometni »boom«.
Na zelenicah pa ste zastopali tudi državo Slovenijo.
Od leta 1989 pa do 1991. sem bil na vseh akcijah slovenske reprezentance, ki je bila takrat še amaterska. Po teh letih se je že formirala prva profesionalna A-ekipa reprezentance. Jaz sem takrat na tekmi ob 70. letnici NZS, to je bilo leta 1990 v Izoli, kjer smo z reprezentanco Slovenije igrali proti Bosni, zadel prvi gol, končni rezultat pa je bil 2 proti 0. Tudi naslednje leto, ko smo igrali proti Udinam, sem zadel za izenačenje.
Tudi Maribor se je zanimal za vas.
Maribor se je zame zanimal že leta 1990, natančneje takratni trener Marijan Bloudek. Na vsak način je hotel, da pridem igrati za njih. Še danes ne vem, zakaj se takrat nisem odločil za Maribor. Tako pač je v življenju, včasih pride kakšna priložnost, ki jo zgrabiš, ali pa jo zamudiš. Še posebej pri športu je tako, da lahko priložnosti pride samo enkrat, in hitro jo lahko zamudiš. Časa pa ne moreš zavrteti nazaj.
V katerem klubu pa ste se najbolj dobro počutili?
V vsakem klubu sem imel dobre in slabe trenutke. Zelo lepo je bilo prvo in drugo leto pri Korotanu, ko smo igrali v prvi ligi. To so bili res lepi trenutki. Tudi pozneje z Dravogradom je bilo podobno, ko smo bili prav tako v prvi slovenski ligi.
V Dravogradu je bil vaš trener tudi Marijan Pušnik. V kakšnih odnosih sta bila?
Marijana Pušnika zelo cenim kot trenerja, ker je izjemno podkovan, spremlja sodoben nogomet in je veliko vložil vase. Imela sva dobre in slabe trenutke, tako kot je povsod. V Dravogradu nisva imela nobenih problemov, on me je pripeljal v Dravograd, in za to sem mu lahko samo hvaležen. Pripeljal me je tudi v Celje. V Celju je bila mogoče edina napaka ta, da me je po pol sezone zamenjal. Lahko bi še malo počakal. Tisto sezono se je Celje borilo za prvo mesto, izgubili pa so proti Mariboru, ko so v zadnjih petih minutah prejeli dva gola. Tudi proti Olimpiji so nesrečno izgubili pokal. Takrat bi mogoče lahko Marijan še kaj več potegnil iz mene. Ampak se je tako odločil. To je pač njegova odločitev, pri tem ne moreš nič. V Celju je bil zame problem, ker so »forsirali« mlade igralce in jih potem prodajali, jaz sem bil pa že starejši. Po eni strani je to tudi razumljivo, če je politika kluba taka. Žal mi je, ker bi se lahko na tak način poslovil od prve lige, takrat sem bil namreč star že 34 let. Neke perspektive več ni bilo.
Na Koroškem bi lahko imeli klub, ki bi se boril v prvi slovenski ligi
Kakšno pa je danes nogometno stanje na Koroškem?
Pred 15 leti smo imeli na Koroškem dve leti dva prvoligaša. Nato se je pojavila neka stagnacija, predvsem finančna. Zakaj se je to dogajalo, težko komentiram, ker vseh podrobnosti niti ne poznam, je pa žalostno, kaj se je izcimilo iz Dravograda in Korotana. Korotan je padel zelo nizko, Dravograd pa do tretje lige. Nepotrebno je bilo, da se je za ta dva kluba tako končalo. Če pogledamo današnjo situacijo, imamo tri močne tretjeligaše. Mislim, da je bilo na Koroškem vedno veliko talentov. Ampak nekako ni pravega sodelovanja. Lahko bi imeli prvoligaša, ob tem pa tudi enega drugoligaša. Poleg tega bi se morala tudi nekatera podjetja na tem območju bolj vključiti v šport. Če bi bil interes velikih podjetij, bi se lahko koroški klubi okrepili.
Kaj pa združitev koroških klubov v enega močnejšega?
To je na Koroškem po mojem mnenju precej težko, ker je lokalni patriotizem precej močan. Tisti, ki navija za Dravograd, bo težko navijal za Korotan, in obratno. Te okvire bi bilo treba preseči.
Včasih ste vi in vaš brat »orala ledine« koroškega nogometa izven Koroške.
Včasih so bili pogoji drugačni, tudi na Koroškem. Veliko je bilo dobrih igralcev, ki so imeli velik potencial. Težko pa se je bilo prebiti. V Jugoslaviji je bila Olimpija v prvi ligi, kjer je bilo 20 igralcev iz bivše Jugoslavije, in kamor je bil preboj za Slovence precej težaven. Pri Mariboru v drugi ligi so imeli prednost Štajerci, za Mariborom pa je bila že slovenska liga, pri kateri ni bilo več takšne perspektive. In ti dobri igralci, Marijan Pušnik je eden izmed njih, so več ali manj odšli igrat v Avstrijo, kjer so preživeli svojo celotno kariero. Zdaj pa je drugače. Mladega igralca hitro opazijo. Veliko Korošcev igra že po klubih, kot je Celje, in pri drugih prvoligaših. Prav tako je lažji preboj tudi v tujino.
Kaj pa Roman Bezjak? Njemu je uspel preboj s Koroške v svet nogometa.
Recimo. Roman Bezjak je v Celju obiskoval srednjo šolo, kjer je tudi igral. In iz Celja si je ustvaril zelo lepo kariero. Pozneje tudi, recimo, Marko Šuler, Robert Koren pa tako ali tako.
Ko presahnejo sponzorji, naenkrat vse skupaj propade
Kakšna pa je bila vaša nogometna kariera v Avstriji?
V avstrijskem nogometu na Koroškem sem delal do predlani. Celotno amatersko kariero sem naredil v Avstriji, bil sem igralec pri SAK-u, Dobrli vasi in Selah. Pri Dobrli vasi in Selah sem bil igralec-trener. Pri SAK-u pa sem bil v treh obdobjih igralec in pozneje dvakrat trener mlajših kategorij. Igra v teh klubih je približno na nivoju tretje, četrte slovenske lige. Od regionalne lige naprej pa se začne že nek profesionalizem. Avstrijci imajo polprofesionalno že tretjo ligo, drugo in prvo pa tako ali tako. Še vedno tukaj igra veliko Slovencev. Pri avstrijskih klubih je tako, da ko so sponzorji in denar, se lahko dvignejo zelo visoko, ko pa enkrat sponzorja ni več, nenadoma vse skupaj propade.
Kaj pa ste poleg športne kariere doštudirali?
Sem diplomirani ekonomist, opravil sem še prekvalifikacijo za učitelja. Deset let sem učil trgovce na MOCIS-u v večerni šoli, tako da imam izkušnje tudi s pedagoškim delom.
Kakšna je vaša vloga pri NK Fužinar?
Sem vodja nogometne šole, predvsem za nižje kategorije, do mladincev. Moj cilj je, da igralcem pomagam tudi individualno. Ne samo, da imam neko ekipo, ampak da določene igralce še dodatno individualno izboljšam. Mislim, da je morda ravno to tisto, kar manjka klubom na Koroškem. Če imaš ekipo 20, 30 otrok, se je težko, tudi če sta trenerja dva, posvetiti vsakemu posebej. Če imaš pa recimo od enega do štiri otroke, je pa to veliko lažje in boljše, poleg tega se naredi več ponovitev in vaj.
Ste tudi ljubitelj glasbe in pogosto obiskujete koncerte. Katere zvezdnike ste videli na glasbenih odrih?
Koncerti so mi že od nekdaj hobi. S starejšim sinom, ki je star 16 let, večkrat hodiva po večjih koncertih. Naslednji večji koncert, ki se ga bova udeležila, bo Deep Purple v Zagrebu, tudi v Avstriji si bova ogledala festival starejših rokerjev, med drugim bodo nastopili tudi Nazareth in Uriah Heep. Rad bi, da vidiva čim več glasbenih legend, bodisi domačih bodisi tujih.
Jon Petek
