Na terenu se namreč opaža naslednje dejstvo, ki povzroča kar nekaj stisk pri starejših občanih. Ljudje so bili evakuirani zaradi neposredne grožnje plazov oziroma poplav. Tistim osebam, ki so samostojne in zmorejo zase poskrbeti, je bilo v večini preko občin zagotovljeno bivanje v hotelih, hostlih in podobno. Tudi hrano so imeli zagotovljeno. Med evakuiranimi osebami pa je tudi nekaj starejših in invalidnih oseb, ki potrebujejo oskrbo, saj zaradi bolezni ali invalidnosti ne zmorejo biti nameščeni v zgoraj navedene oblike namestitve. Tako so bili nameščeni začasno v domove za starejše občane.
Ob sami namestitvi v domove je bilo govora o tem, da bo potrebno plačati oskrbo, ki pa se, v kolikor ne bodo zagotovljena sredstva iz proračuna (če ne bo te možnosti financiranja vključene v interventni zakon), izvaja v skladu z veljavno zakonodajo (torej enako kot ob “redni” namestitvi v institucionalno varstvo).
Iz tega je razvidno, da so osebe, ki so iz ranljivih skupin prebivalcev (starejše, invalidne osebe) v neenakovrednem položaju z ostalimi, ki so imeli možnost brezplačne namestitve v druge organizirane oblike.
Moje mnenje je, da je že tako težko starejšemu človeku, da se mora umakniti iz svojega doma in sprejeti namestitev v dom za starejše občane, kaj šele, da bo moral to namestitev plačati, ko pa je vendar že tako veliko izgubil, nekateri med njimi se niti ne bodo mogli več vrniti domov. Kako bodo lahko plačali, če nimajo dovolj sredstev?
Menim, da bi bilo potrebno za določeno obdobje omogočiti za te osebe plačilo oskrbe iz proračuna RS.
Alenka Helbl, poslanka Državnega zbora RS
