Celotno dogajanje okoli Cimosa, še posebej če se ne bo našla rešitev, za kar pa trenutno ni ravno veliko upanja, bo imelo svoje posledice tudi na Koroškem. Livarna Vuzenica je del sistema koprskega Cimosa in stečaj ali kak drug črn scenarij bi imel za posledico tudi veliko brezposelnost v Zgornji Dravski dolini. Od vlade in ministra Počivalška te dni slišimo le obljube, dogodki ga dnevno demantirajo, na drugi strani pa je avstrijska slaba banka Heta že začela unovčevati Cimosove menice, kar številni analitiki opredeljujejo kot začetek konca.
Slovenska država kot velika naravna katastrofa
Livarna Vuzenica je v zadnjih dveh ali treh desetletjih tovarna nesrečenga imena. Nesposobna menjajoča se vodstva podjetja in menjavanje lastnikov so to družbo le potiskali iz ene agonije v drugo, delavci pa so se v teh letih obupno borili za svoje pravice, tudi s slovensko državo oziroma paradržavnimi institucijami, ki so hotele zaposlene in bivše zaposlene obrati do kosti. Slovenska država in njene institucije so se v primeru delavcev iz Vuzenice izkazale kot ena sama velika naravna katastrofa, saj so mislile, da lahko te ljudi na nekem podeželju preprosto »prinesejo okoli«, in da se gotovo ne bodo borili za svoje pravice. Kar 13 let so se delavci Livarne Vuzenica pravdali z državo glede odškodnin v zvezi z lastninjenjem podjetja, a ko so tožbo že dobili, jim državna Družba za svetovanje in upravljanje (DSU) zlepa ni hotela izplačati denarja.
Najprej so med letoma 1990 in 1993 prejemali prenizke plače, opehajeni so bili pri lastninjenju, vendar kakšnih 350 zaposlenih in bivših zaposlenih ni vrglo puške v koruzo ter se je dolga leta borilo z državo. Slovenska razvojna družba (SRD), ki je bila v javnosti znana kot grobar slovenskih podjetij, je kot predhodnik DSU vuzeniškim livarjem lagala in jih zavajala. Uprava tega sklada se je v letu 1996 v nasprotju z zakonom odločila, da bo terjatve sklada spremenila v lastniški delež, kapital v Livarni Vuzenica pa se je s tem zmanjšal in delavci dejansko niso imeli več kaj lastniniti. Delavci za te namere in te poteze niso vedeli; vse jim je postalo jasno šele takrat, ko je SRD svoj delež v Livarni prodal Surovini Maribor in podjetju TDR Ruše. Ker so zaposleni zelo naivno verjeli v poštenost državne SRD, takrat niso zahtevali vračila za premalo izplačane plače, zaradi zastaranja pa bi se obrisali pod nosom. SRD je delež prodal leta 2000, livarji pa so 2001. vložili tožbo proti SRD in zahtevali izplačilo premalo izplačanih plač iz obdobja od septembra 1990 do januarja 1993.
Dogajali so se absurdi, ki jim skorajda ni para. Prek sodišča so livarji že dosegli v povprečju po tri do štiri tisoč evrov odškodnine, ki so jim jo pred leti tudi začeli izplačevati, kar je potrdilo tudi višje sodišče. Toda DSU je še vedno nadaljeval s svojimi napadi na te delavce in vložil zahtevek za revizijo na Vrhovno sodišče Repulike Slovenije, ki je le-to tudi sprejelo, kar pa je pomenilo dodatno negotovost in možnost, da bi vuzeniški livarji na koncu že dobljeni denar morali tudi vračati. Ustavno sodišče je junija lani odločitev Vrhovnega sodišča RS glede revizije v enem delu tudi soglasno razveljavlilo (Up-524/14-32) in vrnilo vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.
Cimos dokončni grobar livarstva v Vuzenici?
Lastništvo in direktorji so se menjali, in z vsakim letom je bilo v Livarni Vuzenica slabše. Cimos v Vuzenico ni prinesel stabilnosti in razvoja, okoli 300 zaposlenih v Cimosovi družbi v Vuzenici je sedaj spet v veliki negostovosti. Kljub temu da je država v krovno družbo Cimos med letoma 2013 in 2015 vložila kar 126 milijonov evrov v različnih oblikah, poleg tega še za 35 milijionov evrov garancij, se to v Vuzenici ni kaj prida poznalo. Večina terjatev Cimosa je bila ob začetku delovanja slabe banke prenešena na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). DUTB in banke upnice so leta 2014 vložile zahtevek za prisilno poravnavo nad koprskim Cimosom, ta pa je kot upnik enak postopek sprožil za dve svoji hčerinski družbi, vendar je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu junija istega leta s sklepom zavrglo predlog Cimosa za začetek prisilne poravnave v Livarni Vuzenica. Sodišče je takrat obrazložilo svojo odločitev, češ da prisilne poravnave ne more dopustiti, ker se še niso iztekle obveznosti iz prejšnjega postopka prisilne poravnave, ki je bila uvedena junija 2002. Sicer pa je Cimos 2015. Livarno Vuzenica, ki je bila do tega leta samostojna družba, enostavno pripojil k Cimosu, d. d., kar naj bi pomagalo pri finančnem prestrukturiranju podjetja.
Kakšno je bilo finančno prestrukturiranje Cimosa, je danes več ali manj znano. Livarna Vuzenica pa je potovala od enega do drugega lastništva, od ene prisilne poravnave do druge, od pripojitve do več ali manj očitne – potopitve.
Jon Petek
