V eni od mojih predhodnih kolumn sem izpostavil problematiko delovanja t.i. GONGO (Government- sponsored non-governmental organizations – vladno organiziranih in sponzoriranih nevladnih organizacij) v sodobnem političnem sistemu, kjer je praksa uporabe nevladnih organizacij in »nedržavnih akterjev« kot orodij političnega boja notranjih elit ali zunanjepolitičnega vpliva in s tem pogojeno financiranje le teh s strani vlade oziroma politike.
Položaj GONGO organizacij v političnem sistemu ni povezan le z očitnim ali latentnim angažmajem z lojalnim odnosom do vladajočega režima, ampak delujejo tudi kot instrument državne politike za izgradnjo institucij civilne družbe ter je s tem hkrati tudi instrument politične reakcije in kolektivni akter družbenih sprememb. To pa vlado stane in ogromno davkoplačevalskega denarja se prelije v te »nevladne organizacije«, saj je status le teh potrebno vzdrževati, če ne se le te, navajene na razkošje in nekontroliran priliv davkoplačevalskega denarja, hitro obrnejo proti njim oziroma se prodajo najboljšemu ponudniku.
In kako onemogočiti GONGO organizacije. Brez težav, samo malce v zgodovino se je potrebno ozreti. Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je začel razcvet raznih dobrodelnih društev, kulturnih društev, planinskih in telovadnih društev, strelskih društev in društev, ki bi za njih danes rekli, da so v splošnem javnem interesu, kot so na primer prostovoljna gasilska društva. Vsako društvo je bilo hierarhično organizirano, s svojimi pravili, z znanim (predvsem prostovoljnim) financiranjem, članstvom in je temeljilo predvsem na prostovoljstvu. Danes bi vsa ta društva zmetali v en koš in bi se vsemu temu enostavno reklo nevladne organizacije. Te »organizacije« so se financirale predvsem z donacijami, prostovoljnimi prispevki, organizacijami raznih zabavnih prireditev in članarino. In takrat so bila ta društva oziroma organizacije res nevladna, sploh glede načina financiranja so bila popolnoma neodvisna od države. Zato pa os nekatera bila bolj, druga manj finančno uspešna, kakor so jih pač prepoznavali v lokalnem okolju, saj so bila društva predvsem lokalno delujoča (seveda pa so se nekatera tudi povezovala z drugimi sorodnimi društvi na pokrajinskem ali državnem nivoju).
Ljudje so torej sami prepoznavali društva, ki so bila za njih koristna, zanimiva ali pa so jim bila preprosto všeč. In tem so namenili svoj denar in tudi svoj prosti čas. Odločanje o tem, komu bodo namenili svoj denar, je bilo skoraj plebiscitarno: temu nekaj, temu malo in temu nič. Danes bi se temu lahko reklo tudi neposredna demokracija, saj je veljalo pravilo en človek, en glas, en prispevek ali donacija. In ta društva so temeljila predvsem na močnem množičnem prostovoljstvu. Nagrada, ki so jo prostovoljci prejeli, je bila pogosto samo hrana in pijača ter seveda njihovo zadovoljstvo z opravljenim delom.
In kako narediti nevladne organizacije znova nevladne ter s tem preprečiti nastanek GONGO. Lahko bi preprosto rekli: »Dajmo jih na trg!« Najenostavnejša rešitev, ne pa tudi najbolj optimalna. Ali bodo prostovoljni gasilci začeli za gašenje računati? Ali bodo razna kulturna društva lahko preživela na trgu? Konec koncev, ali bo na trgu preživel nek Mirovni inštitut ali Alpeadria green? Ali bo Muki s svojim »Jutri je nov dan« sploh še imel za žemljico (za burek zagotovo ne)?
Matematika je preprosta: v proračun neposredno iz naslova dohodnine nateče cca. dve milijardi evrov (natančneje, za leto 2018 dve milijardi in dvajset milijonov), nevladne organizacije pa prejmejo cca. 300 milijonov evrov (za leto 2018 je podatek 311 milijonov), kar znaša cca. 15 %. Sedaj lahko vsak prostovoljno donira katerikoli nevladni organizaciji, pa tudi političnim strankam 0,5 % od dohodnine. Prekinimo s tem in ukinimo možnost 0,5% donacije. Prav tako se naj neha financirati nevladne organizacije. Nič, nula, zero …! Uvede pa naj se 15 % obvezna donacija (iz dohodnine), vendar z možnostjo izbire s strani davkoplačevalcev, komu gre ta donacija. Vsak davkoplačevalec naj sam odloči, katerim organizacijam (doniral bi lahko do na primer petim različnim) bo doniral 15 % svoje dohodnine. Tudi sama izvedba ne bi bila velik zalogaj. Ob letnem obračunu dohodnine bi od podjetja, v katerem si zaposlen, prejel tudi obrazec, kjer bi napisal svoje donacije, ga vrnil v podjetje in le to bi ga posredovalo na FURS. Ali pa bi vse skupaj lahko potekalo elektronsko, saj sedaj pa ja živimo v informacijski dobi.
Moja donacija bi izgledala tako nekako: 7 ali 8 % bi šlo lokalnim gasilcem, 3 % enemu od lokalnih kulturnih društev in 2 % enemu od lokalnih športnih društev, po 1 % pa lokalnim borcem za pravice živali in mogoče kaj še komu, ki bi me prepričal. Pa sem zaključil. Verjetno bi vsaj na prvih dveh mestih velika večina postavila podobne prioritete. S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo kot koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne našega zaupanja in seveda našega denarja. Zagotovo bi se v tem primeru, z neposredno demokracijo oziroma možnostjo samostojnega odločanja, sredstva razdelila precej drugače, kot se
sedaj. Nekatere organizacije bi doživele pravi razcvet, druge pa bi le životarile ali celo popolnoma ugasnile. S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo (ali prepoznavajo) kot recimo koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne njihovega zaupanja in seveda njihovega denarja. Pokazalo pa bi se tudi, katere organizacije niso nič od tega.
Vendar pa se bojim, kako bi to sprejeli razvajeni levičarji. Verjetno znova kot napad na njihove »priposestvovane« privilegije! Kakšen napad, saj oni najbolj glasno zagovarjajo neposredno demokracijo. In ta predlog gre ravno v smer tega – en človek, en glas, torej res direktna, neposredna demokracija. Edino tako lahko ločimo zrnje od plevela. In kot sem že zapisal, nekatere nevladne organizacije bodo zacvetele, nekateri pa si bodo pač morali poiskati nove službe. Res je, da bodo precej slabše plačane od teh, ki so jih v svojih nevladnih organizacijah navajeni, ampak življenje je pač kruto. Ljudje so odločili. Ljudje pa imajo vedno prav (tudi če se motijo, jih ne moreš zamenjati). Ali pa, naj gredo na trg in naj tam poskušajo prodajati svoje mirovniške ali revolucionarne ideje, svoje nepotrebne študije in raziskave, ki so same sebi namen (oziroma je njihov namen sesati državni denar).
Prepričan pa sem, da jih bo trg (glede na njihove »bogate izkušnje« in »veliko znanja«)
postavil tja, kamor spadajo, torej na notranjo stran Mc Donaldsovega šanka. In s tem bi bile GONGO organizacije poslane v zgodovino.
Dr. Štefan Šumah
