Jeseni 2009 sem imel manjšo prometno nesrečo. Šlo je za nalet, ko se mi je v
Avstriji, medtem ko sem stal v križišču, od zadaj zaletel avto, poln mlajših fantov, ki so šli ravno na zabavo. Naključje je bilo, da sem imel v trenutku tega naleta roke v iztegnjenem položaju in trdo stiskal volan.
Posledica tega je bila, predvsem zaradi neustreznega in površnega zdravniškega pregleda po nesreči, močna kalcinacija v obeh ramenih po nekaj mesecih. Ker sem zdravljenje že uradno končal, bolečine pa so bile premočne (zjutraj sem moral vzeti dve protibolečinski tableti, da sem lahko čez dan funkcioniral, zvečer pa še dve, da sem sploh lahko spal, roke pa sem lahko dvignil samo do ramen), sem se naroči pri ortopedu. Halo, čakalna doba tri mesece, jaz pa vsak dan v službo in še doma smo ravno urejali notranjost hiše. Ni mi
preostalo nič drugega kot samoplačniški pregled, saj sem le tako lahko prišel v treh
dneh do pregleda pri ortopedu.
In ravno med pregledom je zazvonil telefon. Ortoped se je javil in nehote sem
prisluhnil pogovoru, ki je potekal nekako tako:
»Dober dan, je tam ortopedska ambulanta ta in ta?«
»Da, ortoped ta in ta pri telefonu. Kako vam lahko pomagam?«
»Imam težave z nogo in bi morala na operacijo, vendar pa je pri nas v mestu tem in
tem čakalna doba za operacijo več kot devet mesecev.«
»Aja, pri nas je sicer čakalna doba približno pet do šest mesecev, vendar pa, če
pridete na samoplačniški pregled pri meni, bom uredil, da vas bomo v bolnišnici
urgentno sprejeli in boste operirani najkasneje v treh mesecih.«
»Koliko pa stane pregled?«
»Toliko in toliko. A vas kar naročim?«
In posel je bil sklenjen. Takrat se mi je ta zdravnik zdel dobri samaritan, ki pomaga
ljudem v stiski. Vendar pa sedaj, ko to gledam s kritične distance, lahko zagotovo
trdim, da je bilo v teh treh mesecih čakalne dobe, ki bi me doletela, če bi izbral
regularno pot, vsaj dva meseca nepotrebnega čakanja ravno zaradi takih »urgentnih
stvari«.
Sam sem v okviru raziskovanja za doktorsko disertacijo izvedel kar široko raziskavo,
nekaj z anketo in nekaj s strukturiranimi intervjuji. Tu so podane najzanimivejše
izjave treh anketirancev.
Prvi: »Ja, korupcija je. Res so občasno veliki posli, v katerih se delijo veliki denarji,
vendar je tega bolj malo. In tudi malo jih neposredno zahteva denar. Tega, da bi ti
kdo rekel, daj par tisoč evrov in posel je tvoj, še nisem doživel. Ti pa nakažejo že
drugi dan, ko začneš z delom, da bi moral kaj opraviti pri komu doma, kakšno
popravilo, novo okno, kakšen zid … Težava je v tem, da se pogosto z različnimi
zahtevami vključujejo na različnih nivojih, od skladiščnika, ki rabi kaj za domov, do
vodje gradbišča ali koga iz vodstva podjetja, ki pa hoče, da se mu opravi kakšno
večje delo.«
Drugi: »Sedaj pa meni vi povejte, ali je to, ko opravim kakšno vožnjo ali kakšno delo
za kako društvo ali kak športni klub, ob delu, ki ga seveda opravim za javno podjetje
ali občino, korupcija, ali pa je to družbena odgovornost. Seveda gre včasih za vezan
posel, vendar pa lahko rečem, da delamo tudi v korist skupnosti. Veste, tanka je
meja med družbeno odgovornostjo in korupcijo. Vsi imamo nekaj koristi od tega.«
Tretji: »Ko prideš v mlin, te zmeljejo, moraš pristajati na to, kako se bo sukal denar,
in ko gre preveč na veliko, lahko tudi padeš«.
