‘Heavy metal je izredno pomembna subkultura, ki prispeva k razvoju svetovne glasbene kulture’

Tilen Hudrap je preprosto rečeno heavy metal ikona. Največji metal glasbenik v zgodovini Slovenije (in po mnenju mnogih celotne nekdanje Jugoslavije), ki je igral v več kot petdesetih državah, ne le z enim ali dvema, temveč s petimi legendarnimi metal skupinami, ki so vsaka v svoji zvrsti definirale dotični podžanr (Pestilence, U.D.O/Dirkschneider, Testament, Vicious Rumors), prodale na milijone albumov in vplivale na nešteto metal glasbenikov.

V svoji karieri je koroški glasbenik, ki sicer že leta nastopa na ogromnih globalnih festivalskih odrih (z največjimi imeni kova Iron Maiden, Judas Priest, Helloween, Ozzy, Def Leppard, King Diamond in neštetimi drugimi) tekom svetovnih turnej, ki obsegajo več kot sto koncertov na leto, nastopil na vseh največjih metal dogodkih v Evropi, Južni Ameriki, Severni Ameriki/Kanadi kot tudi sredi Atlantskega oceana na Karibskem morju (festival 70 000 Tons of Metal). Hudrap  je tekom bogate kariere s svojimi skupinami izdajal albume preko slavnih založb npr. SPV/Steamhammer, AFM/Sony, Atlantic Records in stene le-teh s svojimi albumi deli z nekaterimi izmed največjih skupin na svetu (Scorpions, AC/DC, Judas Priest, Helloween, Motörhead, ZZ Top…).

 

E-Koroška: Kdaj ste se odločili, da se boste ukvarjali s heavy metal glasbo? 

Hudrap: Odločil sem se prvi moment, ko sem slišal Queen, Deep Purple in Black Sabbath. Odločitev, da bom igral pred tisoči ljudi po celem svetu in da mi tega ne bo preprečila nobena sila na svetu pa se je zgodila na rojstni dan mojega očeta, 10.2.1999, dan, ko sta se Bruce Dickinson in Adrian Smith uradno vrnila v skupino Iron Maiden. Seveda je takrat bila ta misel popolna utopija, v Sloveniji ni bilo (nikoli) enega samega glasbenika, ki bi živel od heavy metala. Zelo sem bil mlad, a sem že takrat brez dvoma vedel, kaj bo moja življenjska pot. Tega se seveda spomnijo vsi sošolci že iz zgodnjih osnovnošolskih klopi. Tudi sicer je ob igranju po svetu heavy metal univerza glavno bistvo mojega življenja: že pet različnih generacij metal mladine (kot gen. štejemo celotno SŠ obdobje) je šlo skozi moje učne metode, tudi tu postavljamo mejnike: na Metal Akademiji v Sloveniji sem dolga leta učil ogromno nadobudnih mladih glasbenikov, zasebno učim bas kitaro več kot desetletje, globalno smo izpeljali veliko mednarodnih seminarjev na temo “heavy metal skozi zadnjih 50 let”, učil sem tudi na drugih kontinentih (kot gostujoči profesor sem na univerzi v Sao Paulu v Braziliji učil par tednov pri predmetu kulturologija, dan po zadnjem predavanju smo začeli z Južnoameriško turnejo). Heavy metal je globoko intelektualna zvrst, v kateri se giblje nešteto velikih umov in ultra zanimivih umetnikov in prav to poizkušam že dve desetletji približati/predstaviti generalni slovenski družbi.

E-Koroška: Kakšni so bili vaši začetki v heavy metalu? 

Hudrap: Zelo naporni in težki, scene ni bilo, pogoji so bili nič kaj zavidljivi. Ti začetki so bili ekstremno pomembni, vse sem moral ustvariti iz statusa quo. Za heavy metal ni programa, ni ozadja, ni ustanov. Študiraš lahko klasiko, jazz, etno, solo petje itd., za heavy metal teh možnosti ni. Vse sem ustvaril iz nič, z lastnimi rokami, metodami in strategijo. Že takrat sem poskušal odkrivati vse zvrsti metala. Nasploh je bilo zelo, zelo pomembno, da nisem bil omejen na eno zvrst glasbe.

 


Tilen Hudrap (Foto: Isabel Hoyos)

E-Koroška: Kdaj ste se začeli s heavy metal glasbo ukvarjati profesionalno? 

Hudrap: Profesionalno sem začel igrati pri ameriški skupini iz San Francisca, Vicious Rumors. Spoznali smo se leta 2006. Povsem nepričakovano sem čez 6 let prejel klic G. Thorpea, ki je vodja skupine. Vprašal me je, če bi postal uradni član Vicious Rumors. Tega ne bi mogel napisati niti v filmskem scenariju. Isti moment, ko sem odgovoril z “da”, se je začela moja internacionalna kariera, saj smo par tednov za tem že igrali na ogromnem nemškem festivalu Bang Your Head pred tisoči oboževalcev. Izključno od heavy metal glasbe živim od leta 2012/2013.

E-Koroška: Skupina Vicious Rumors je bila vaša prva večja skupina. Potem ste igrali še v nekaterih, največji podvig pa je gotovo igranje pri ameriških thrash metal legendah Testament? 

Hudrap: V Vicious Rumors sem bil aktiven, ko sem hkrati igral tudi pri nemški skupini Paradox.  Leta 2015 sem pri skupini Testament nadomestil basista S. DiGiorgia. DiGiorgio velja za najpomembnejšega basista v zgodovini ekstremnih metal zvrsti. Od takrat naprej redno delam s Testament, predvsem z vodjo in ustanovnim članom Ericom Petersonom. Igral sem na njegovem solo projektu, snemal sem tudi za njegovo black metal skupino Dragonlord. Med leti 2017-2019 sem igral pri nizozemcih Pestilence, legendarni death metal entiteti, ki je eden izmed mojih najljubših bandov v življenju (prav tako kot Testament). Bralci, ki mogoče ne poznajo teh legendarnih skupin iz ZDA, Nizozemske in Nemčije, naj malce pobrskajo po spletu, da bodo razumeli za kakšne razsežnosti tu dejansko gre.

E-Koroška: Kateri koncert s skupino Testament bi omenil? 

Hudrap: Gotovo Heavy Montreal leta 2015. Headlinerji so bili Faith No More, Slipknot, Metallica, Anthrax, vključno z Iggy Popom, torej zelo raznolika dnevna razporeditev. Na koncertu je bilo 75.000 ljudi, poleg Sweden Rocka največji koncert, na katerem sem igral. V Evropi sem nasploh igral na večini največjih festivalov, ampak Heavy Montreal je bil nekaj posebnega. Anekdot je toliko, da bi lahko govoril vsaj eno uro. Prvo minuto v cateringu smo se srečali Don Dokken, Lita Ford in jaz. Na koncert sem priletel direktno iz Evrope, brez ene same vaje, ker sem bil pred tem na turneji z Vicious Rumors. Sprejem fanov je bil ultra pozitiven. Osmega avgusta 2015 sem bil v Vicious Rumors, Paradox in Testament simultano. Če bi 20 let nazaj komu v Sloveniji rekel, da se bo to zgodilo, bi dobil odgovor, da boš prej potoval v vesolje. Eden najboljših dni v mojem življenju.

E-Koroška: Kako ste prišli v nemško skupino U.D.O., kjer poje legendarni Udo Dirkschneider? 

Hudrap: Za U.D.O. je bila zgodba preprosta. Leta 2016 smo bili skupina Vicious Rumors na turneji skupine U.D.O njihova predskupina. Člani skupine so me med koncerti opazovali, tega takrat seveda nisem vedel. Ko se je leta 2018 dolgoletni basist Fitty, ki je bil član skupine 27 let, odločil končati kariero, so se najprej spomnili na mene, predvsem kitarist A. Smirnov. On je bil največji fan mojega igranja in odrskega nastopa. Udo Dirkschneider me je z managerjem poklical, povabili so me na Metal Hammer Awards Fest v Berlin na sestanek. Naslednji dan me je čakala letalska karta, odletel sem v Berlin, pregledali smo obojestranske pogoje, se strinjali in si stisnili roke. Vse internacionalne skupine v katerih sem igral so me poklicale samoiniciativno, na podlagi mojega igranja, dejanj in performansov iz preteklosti.

E-Koroška: Kako bi opisali Uda Dirkschneiderja, ki ima v svetu status heavy metal legende? 

Hudrap: Udo je ekstremno preprost človek. Bolj preprost, kot bi si kdorkoli lahko mislil. Po drugi strani je tipičen Nemec, disciplina itd., stvari morajo biti urejene, tipična nemška natančnost. Za sedanjo sceno mu je popolnoma vseeno. On v svoji glavi kar se glasbe tiče še vedno živi v šestdesetih/sedemdesetih. Je zelo spoštljiv človek. Star je 70 let, od mene je dvakrat starejši, bil je ikona in vplival na vse od Guns’n’Roses do Metallica, ko se sam pravzaprav še nisem niti rodil. Ob mojem rojstvu je imel prodanih preko deset milijonov albumov!!!  Ko sem prišel v skupino je do mene izkazal ekstremno spoštovanje, kot da sva vseskozi na istem nivoju. Nikoli me v skupini niso obravnavali kot nekoga iz srednje Evrope, Balkana, ampak na popolnoma isti ravni. Nima velikih rock star kapric, čeprav je igral z vsemi pomembnimi skupinami v zgodovini. Preprost, zelo discipliniran, tipično nemški.

E-Koroška: Če bi primerjal heavy metal z nogometom, bi lahko skupino U.D.O. primerjali s top klubi z vrha Bundeslige? 

Hudrap: Absolutno, brez dvoma. U.D.O je prva Bundesliga nemškega heavy metala ob Helloween, Blind Guardian, Running Wild, Kreator. Pomembno je tudi to, da jemljem igranje v skupini dejansko kot šport. Ne pijem alkohola, fizično se pripravljam, na turnejah sem vsak dan na teku, fitnesu, ponavadi z obema kitaristoma. Prisotnih ni nobenih rock’n’roll ekscesov, vse je totalno primerljivo s športnim življenjem, ki ga itak živim že celo življenje, kar vsi, ki me spremljajo dolga leta tudi dobro vedo. To je obrabljen stereotip heavy metala: alkohol, droge in podobno. Sem velik fan jazza (od malih nog), posedujem par sto jazz albumov, ne me razumeti narobe, a če omenjamo stereotipe o drogah in alkoholu si zapomnite, da je glasba, ki je najbolj alkoholno zadrogirana skozi zgodovino brez kančka dvoma jazz glasba/scena. Metal stereotip niti pod razno ne drži. (seveda z redkimi podpovprečnimi izjemami, kot povsod).

E-Koroška: Kateri so vaši najljubši basisti? 

Hudrap: Moja najljubša peterica je od nekdaj John Entwistle, Steve Harris, Geddy Lee, Geezer Butler, Chris Squire. V heavy metalu mi je izredno všeč tudi Marcus Grosskopf. Res je, da v zadnjih tridesetih letih ni metal basista novejših generacij, ki bi izstopal. Moji vplivi so iz sedemdesetih, osemdesetih let in bolj ali manj isti celo življenje. Nikoli ne spreminjam zmagovalnega recepta. Sicer celo življenje poslušam ogromno fusion jazza, bluesa, klasike, etno glasbe, 80’s popa, synthwavea, in v vseh najdem kvalitetne stvari, optimalne vplive. Ostali basisti, ki so ekstremno vplivali name, so Jaco Pastorius, Steve Bailey, Jeff Berlin, Stanley Clarke, Marcus Miller.

E-Koroška: V skupinah ne delujete samo kot basist, ampak tudi kot avtor glasbe, kar je še nadgradnja vašega dela? 

Hudrap: Absolutno, v skupini Pestilence sem napisal prvo solo bas pesem po letu 1993, v Vicious Rumors sem prav tako pisal pesmi in naredil prvi bas intro v zgodovini skupine. Na zadnji plošči skupine U.D.O. sem bil soavtor petih pesmi. Na vseh albumih, ki sem jih posnel v tujini, sem bil tudi avtor pesmi. Nikoli nisem bil samo studijski ali najeti glasbenik, v vseh skupinah sem bil polnopravni član. Nekaj posebnega je snemati albume v megalomanskih studijih v Ameriki, Nemčiji, na Švedskem in povsod drugod kjer sem do sedaj profesionalno deloval. Kot zanimivost naj omenim, da je večina mojih pesmi ustvarjenih na kitaro, ne na bas.

E-Koroška: Klasična heavy metal skupina je sestavljena iz dveh kitaristov, basista, pevca in bobnarja. Vsi morajo biti med sabo usklajeni, predvsem ritem sekcija. Kako to poteka na odru? 

Hudrap: Ritem sekcija mora delovati zelo usklajeno. Zopet naredimo primerjavo s športom: heavy metal skupino lahko primerjamo s košarkarsko ekipo. Isto število članov, band se premika v razne pozicije, treba je imeti strategijo. To nazorno vidiš v skupini Iron Maiden. Z bobnarjem moram biti kot basist seveda zelo usklajen, prav tako z obema kitaristoma. Pri U.D.O sicer najbolj sledimo pevcu. Udo je stara šola, ne zna igrati nobenega instrumenta, mi ga moramo “loviti”, se orientirati na njega. Osebno sem moral imeti pri vsaki skupini, kjer sem igral popolnoma drugačen pristop, tako glede igranja, kot tudi glede nastopa, saj so bile vse skupine iz popolnoma različnih metalnih zvrsti. Ravno to mi je prineslo ogromen napredek, nikoli nisem stagniral, vedno sem se moral prilagajati in razvijati na sto in en način.

E-Koroška: Koliko je pred turnejami vaje, ali obstaja med pesmimi improvizacija? 

Hudrap: Nobene improvizacije ni, nikoli. Komadi zvenijo kot na albumu. Če pride do napake, gre vlak naprej, ni zaustavljanja. Pred turnejami imamo deset dni vaj, vsak dan vadimo kot da smo na turneji: pride turnejski avtobus, roadiji, ki vsak dan pripravijo in spakirajo stvari, kot kasneje vsakodnevno tekom same turneje, vsakodnevno odigramo celoten koncert. Kasneje ta proces poteka skozi desetine in desetine držav.

E-Koroška: Katere heavy metal plošče so za vas najbolj pomembne? 

Hudrap: Najbolj pomemben heavy metal (live) album, ki definiral moje življenje, je Live After Death angležev Iron Maiden. Omenil bi tudi Stained Class- Judas Priest, Keeper of the Seven Keys 1 in 2- Helloween, Strong arm of the Law- Saxon. Iz prve roke. Na začetku kariere so bile zame zelo pomembne thrash metal skupine kot so Testament, Forbidden, Violence, Dark Angel, te skupine so pravzaprav še bolj ekstremno vplivale name.

E-Koroška: Ali bi nam lahko zaupali kakšno zanimivost, na primer kakšnega poznanega glasbenika, s katerim ste se srečali? 

Hudrap: Srečal sem pravzaprav vse znane rock in metal glasbenike na svetu. Specifično naj omenim srečanje s Steve Harrisom iz Iron Maiden. Zanimivo je, da se najprej nisva pogovarjala o glasbi, ampak o nogometu. Je velik oboževalec West Ham United. Pogovarjala sva se predvsem o zlatih časih tega kluba, West Ham mu je bolj pomemben, kot glasba. (smeh) Steve bi si “odrezal nogo”, da bi bil West Ham angleški prvak. O vseh ostalih (med največjimi so Metallica, Scorpions, Guns’n’Roses, Queen, Judas Priest, Rainbow…) bi lahko govoril par ur, a žal nimava časa.

E-Koroška: Ko sva ravno pri nogometu, je res, da ste igrali pri mlajših kategorijah Fužinarja skupaj s kapetanom slovenske odbojkarske reprezentance Tinetom Urnautom? 

Hudrap: Absolutno. Igral sem na poziciji napadalca, on (če me spomin ne vara) na mestu defenzivnega zveznega igralca. Sploh ni bil slab. Marsikdo je presenečen, ker tega ne ve. Kljub temu, da je prihaja iz najbolj odbojkarske družine v državi, je športno kariero začel kot nogometaš. Govorimo o letih 1997-1999, torej četrtino stoletja nazaj. Tudi sicer sem od nekdaj aktivno povezan z mnogimi panogami, s športom se ukvarjam vsakodnevno.

E-Koroška: Lani ste prejeli veliko Prežihovo plaketo Občine Ravne na Koroškem, kaj vam ta nagrada pomeni? 

Hudrap: S tem je heavy metal končno dobil zasluženo priznanje na Koroškem in v Sloveniji nasploh. Veseli me, da so župan in občinski svetniki to prepoznali. Več kot dvajset let delam v tej panogi, med 400.000! heavy metal skupinami, ki so zapisani v heavy metal enciklopediji,  sem prišel med nekatere izmed najvplivnejših skupin na svetu. Pred dvajsetimi leti je bilo to nepredstavljivo. Na našem območju ne samo da ni scene, ni niti populacije, ki to posluša na življenjskem nivoju (z redkimi izjemami). Sedaj se je metal prepoznal na državnem nivoju. To je ekstremno pomembno za umetnost kot tako. Na popolnoma objektiven način (brez pretiravanja ali arogance) lahko dodam, da tega, kar delam na globalnem metal/rock nivoju nikoli ne bo ponovil kakšen glasbenik iz Slovenije, ker je enostavno nemogoče. Za temi besedami stojim stoprocentno.

E-Koroška: Kaj bi lahko rekli o heavy metal glasbi nasploh, kako jo vi vidite? 

Hudrap: Heavy metal je izredno pomembna subkultura, ki prispeva k razvoju svetovne glasbene kulture. Ima najbolj intelektualna besedila od vseh glasbnih zvrsti, marsikdo se skozi njih nauči več, kot se je naučil v katerikoli kvazi izobraževalni ustanovi in to ni nobeno pretiravanje, temveč zelo pomembno dejstvo. Heavy metal se v mainstream vodah mnogokrat obravnava kot “nesmiselno dretje” (to trdijo izključno ignorantski jeziki in absolutni nepoznavalci), ampak je vse prej kot to. Metal je najdlje neprekinjeno delujoča subkultura moderne dobe, z milijoni oboževalcev po vsem svetu in ena najbolj kompleksnih glasbenih zvrsti v zgodovini glasbe. Definitivno ni za vsakega (tudi klasična glasba ali opera ni za vsaka ušesa) in metala enostavno ne moreš izbrati…metal izbere tebe.

E-Koroška: Veliko bolj vas cenijo v tujini kot v Sloveniji? 

Hudrap: To je seveda res.  V Sloveniji nekaj ljudi zganja glasbeni monopol, ko govorimo o glasbi nasploh. Banalno. V tujini na turnejah dobim več medijske pozornosti v enem tednu, kot celotna slovenska “estrada” v enem letu, zato mi je to medijsko področje nezanimivo in nekoristno. Dolga leta sem se slovenskih medijev izogibal, na mojo kariero nimajo popolnoma nobenega vpliva. V lanskem letu, ob dvajseti obletnici delovanja, sem se odločil za spremembo: v Sloveniji sem naredil sedemnajst intervjujev, vključno z (večino) vseh večjih časopisov. Za spremembo sem se odločil izključno zato, da dobijo ljudje drug, resničen pogled na heavy metal. V tujini je čisto drugače. Ko sem s skupino Pestilence prišel v Brazilijo, so nas oboževalci pričakali na letališču, jokali so od sreče, da smo prišli. Na Kostariki so ljudje mesece zbirali denar za karto, taborili so sredi ceste pred dvorano, kjer smo igrali. Na festivalih v Ameriki, Rusiji, Nemčiji, Skandinaviji nas gleda na desetine tisočev oboževalcev na vsakem koncertu. V Sloveniji so takšne stvari nepredstavljive, v glasbi nasploh, kaj šele v metalu. Generalna javna sfera te v Sloveniji začne opevati, poveličevati in ceniti potem, ko te ni več. Nič zato, umetniška dela živijo dolgo po avtorjevi smrti, veliki Mark Avrelij je dejal “kar delamo tekom življenja odmeva v večnosti”, v primeru glasbe to drži dobesedno, ne samo v prenesenem pomenu. Ne bom se pritoževal, tudi v Sloveniji čutim ogromno spoštovanja in cenjenega odnosa, za rumeno medijsko “pozornost” pa mi je tako ali tako vseeno.