Zgodovina uči, da je bila levica skozi zgodovino pripravljena storiti vse, da bi se dokopala oblasti. Socialisti in komunisti nikoli niso izbirali sredstev kako uveljaviti svoje interese in ideje, ponekod so prišli na oblast v imenu delavskega in kmečkega razreda (v resnici pa le za ozke interese posameznikov, ki sta jih vodila sla po moči in oblasti) z revolucijo, drugod z legitimno in legalno zmago na volitvah.
V prvem primeru je tekla kri tako imenovanih reakcionarjev. Toda to, kdo so reakcionarji, so določili vodje revolucije (ponekod so bili to navadni kmetje, drugod bogataši, tovarnarji, plemiči … skratka izbor je pač ustrezal trenutni situaciji. Taki primeri uspešno izvedene revolucije so bili v Rusiji, Kitajskem, Kubi, pa tudi v bivši Jugoslaviji). Ponekod pa revolucija ni uspela in je desnica začasno uvedla diktaturo (npr. v Grčiji).
V drugem primeru, ko so socialisti prišli na oblast z volitvami in začeli z uvajanjem socializma, pa so ponekod potegnili kratko in dejansko postavili na oblast kontrarevolucionarje, torej pogosto skrajno desnico (primer Čile ali Španija) ali pa so z uvedbo neke vrste lokalne oblike socializma pahnili ljudi v lakoto in bedo (Venezuela, Bolivija). Najbolj tragična je vzpostavitev, po volitvah, oblasti socialistov v Nemčiji, kjer je Hitler na čelu Nacionalsocialistične nemške delavske stranke v začetku leta 1933 prevzel oblast (čeprav ni imel večine v parlamentu) in pahnil Nemčijo v dvanajstletno diktaturo, za glavne sovražnike, v slogu sorodnih socialističnih diktatorjev, pa izbral jude.
Očitno je izbran sovražnik slovenske levice Janez Janša. Izključevanje, ki postaja patološka bolezen slovenske družbe, kaže na srdito borbo za ohranjanje privilegijev določenih interesnih skupin. Levica je pripravljena narediti, v strahu pred Janšo, vse, tako z legalnimi in legitimnimi kakor z nelegalnimi in nelegitimnimi sredstvi.
Legalno in legitimno je nasprotovanje sestavi vlade pod vodstvom Janeza Janše, sploh če gre za pošten politični boj v parlamentu, na očeh javnosti. Nelegalno pa postaja, ko se začnejo v ta boj proti Janši uporabljati staroudbovske metode: izsiljevanje, grožnje, prisluškovanje…, nelegitimno pa, ko se v borbi uporabljajo javni mediji, ki jih plačujemo davkoplačevalci, torej, ko se v ta boj vpletata javna televizija in radio. Če je pristransko poročanje ali pravilneje – ustvarjanje mnenja, nekako pričakovati s strani zasebnih TV postaj, kjer lahko prevladuje »navijaški interes«, povezan z denarjem, pa to za javno TV in javni radio nikakor ni dopustno, tudi zato, ker je med temi, ki ga financirajo, toliko in toliko ljudi, ki jim levičarska ideologija ne diši, pravzaprav jim smrdi. In že zaradi tega si zaslužijo objektivno poročanje.
Žal se sliši na javnem TV za levo stran le lepe besede, kot so človekove pravice, svoboda, enakopravnost …, medtem ko nasprotno stran etiketirajo z netoleranco, diktaturo in podobnim. Ne povedo pa stare levičarske resnice, ki se glasi: Svoboda za vse (toda mi vam bomo postavili njene meje), človekove pravice da (toda mi vam bomo povedali kaj in katere so), enakopravnost za vse (toda v socializmu smo eni bolj enakopravni kot drugi) … skratka vse ima svojo mejo! Kje pa je je ta meja, določamo mi, socialisti.
Pripravljen je ves arzenal, v napad so že poslali lahko konjenico, sestavljeno iz »uglednih akademikov«, večinoma upokojencev, ki so jih zmotili pri zasluženem uživanju v njihovih privilegijev. Zadaj pa čaka artilerija, katere glavni topničarji so zaposleni na POP-Tv, Delu, Večeru…, velika verjetnost pa je, da so v pripravljenosti tudi gverilske enote, ki bi jih poslali ulične boje v primeru sestave vlade.
Ja, boj za delavski razred, kmete in predvsem privilegije zahteva veliko žrtvovanja!
dr. Štefan Šumah
