Ko je psiholog Kristijan Musek Slovence primerjal z drugimi narodi, je ugotovil, da smo celo nekoliko bolj introvertirani kot Britanci, ki po mednacionalnimi primerjavami sodijo med relativno bolj introvertirane. Za podobno introvertirane veljajo tudi srednjeevropski in skandinavski narodi. Izsledku študije pritrjuje pregovorno dejstvo, da Slovenci pri bolj ekstravertiranih sosedih, narodih bivše Jugoslavije, Srbih, Dalmatincih, Bosancih, Makedoncih, veljajo za zaprte, resnobne, otožne in vase usmerjene.
Glede nevroticizma Musek ugotavlja, da slovenski narod spada v skupino srednjeevropskih držav, zato bi lahko rekli, da smo povprečno nevrotični ali celo, da smo nevrotični do mere, ki velja za Avstrijce. To pomeni, da smo malce bolj nevrotični v primerjavi z mediteranskimi in južnoslovanskimi narodi, a tudi nekoliko manj v primerjavi z vzhodnoevropskimi narodi, Američani, Egipčani, Indijci in Korejci. Značilne poteze nevrotičnosti naj bi bile občutljivost, zamerljivost, prepirljivost in zavistnost.
K tej čustveni labilnosti pa bi lahko prišteli še nagnjenost k potrtosti, depresiji, malodušnost, obsojanje samega sebe, tankovestnost in pikolovstvo v izpolnjevanju dolžnosti. In ravno zavistnost je lastnost, ki jo je socializem s svojim pozivanjem k enakosti (predvsem v denarnicah) uspešno potenciral. Bog ne daj, da bi imel sosed kaj več. In to »skrajno« leva stran potencira še danes. V Sloveniji se oprošča vse, razen (finančnega) uspeha. In zato nas tudi udarci po naših denarnicah bolijo manj, ker vemo, da bodo po denarnicah tistih, ki zaslužijo več od nas, udarili še bolj. Torej gre v slovenskem volilnem telesu v velikem delu za neke vrste prirojen mazohizem, saj bi težko drugače poimenovali lastnost takega človeka, ki voli tistega, ki mu že pred volitvami obljublja višje davke. In ta mazohizem se kaže tudi skozi molčeče prenašanje vedno večjega odvzema svoboščin,
omejevanja svobode govora, nižanja osebne varnosti… Skratka očitno smo Slovenci pripravljeni zaradi zavisti potrpeti marsikaj. Boscarol in Akrapovič sta za nas samo motnja v sistemu. Motnja v smislu, da imata podjetja v Sloveniji, ki sta jih sama ustanovila, torej, da sta bogata od svojega dela in, da sta v Sloveniji. In ker sta bogata v Sloveniji, je prav, da se ju odre z davki.
Sploh levičarji, ki v veliki večini živijo od davkoplačevalskega denarja pa pozabljajo, da pa je veliko uspešnih Slovencev svoj domicil ravno zaradi visokih davkov preneslo v druge države. In namesto, da bi davke plačevali doma, jih zaradi le tega, da jim ostane več, plačujejo drugje. Samo en tak preprost primer. Pogačar, na katerega smo vsi ponosni, da je iz Slovenije, zasluži okoli 5 milijonov evrov letno, domicil ima v Monacu in tam od te vsote plača do 8 % davkov, torej slabega pol milijona. Slovenija pa od tega ne dobi popolnoma nič. Če pa bi živel v Sloveniji, pa bi mu država pobrala skozi dohodnino približno polovico (skorja 2,5 milijona).
Odločitev o domicilu je torej zelo racionalna. Vendar pa, če bi bili pametni in ne toliko zavistni, pa bi lahko do enega milijona obdržali obstoječo dohodninsko lestvico (ki je že itak zelo visoka) in postavili neko kapico za znesek nad enim milijonom, recimo 5%. Tako bi Pogačar, če bi ostal v Sloveniji plačal namesto 2,5 milijona davka le slabih 800.000 evrov.
Verjetno v tem primeru ne samo Pogačar, pač pa tudi veliko drugih ne bi sililo v davčne oaze in bi raje plačevali davke v Sloveniji. In ne samo Slovenci, v takem primeru bi Slovenija postala zanimiva tudi za bogate državljane drugih držav, ki bi, z veliko verjetnostjo, svoje bogastvo rade volje prenesli v Slovenijo. In ne samo to, ljudje bi v Slovenijo ob svojem denarju verjetno še kaj tudi investira. Vendar pa so tako nizki davki za naše levičarje bogokletni in raje ostajajo brez denarja, ki bi se z davki stekal v državno blagajno, kot pa da bi dopustili, da bi kdo obogatel, pa čeprav s svojim delom.
Pa saj je naši »skrajni« levici na vladi itak vseeno, važno je da gulijo ljudi do gole kože v imenu solidarnosti, ki to sploh ni, hkrati pa uspešno še naprej gojijo zavist. J… ga, pa ostajamo tako brez Pogačarja, kot tudi njegovih milijonov in raje nimamo nič, kot pa, da bi uvedli davke po zdravi pameti.
