Na spletu sem zasledil članek Levi politiki in njihovi številni sopotniki so zasvojeni z oblastjo. Dober. Vendar pa bi ta članek malce razširil in poskušal podati širše pojasnilo, zakaj se socialisti še vedno , ne glede na pogubne napake socializma, ki so privedle do družbenega razsula, ekonomskega pomanjkanja, človeškega trpljenja, smrti in celo genocidov v takem obsegu kot jih doslej nismo poznali, prodajajo kot prodorni intelektualci, da lahko socializem kot veda še vedno ohranja nek intelektualni ugled in s tem poskušal pojasniti tudi njihovo zasvojenost z oblastjo, sploh če so jo enkrat že imeli.
Hayek (Nobelov nagrajenec za ekonomijo) je postavil teorijo, da izvira iz človeške želje, verjeti, da lahko razumsko načrtovanje, ki se ga lotijo veliki umi, spremeni svet. Kot je razložil, da razumniki oz. ti, ki se imajo za razumnike, niso pripravljeni soglašati z modrostjo in izkušnjo navadnih ljudi, ki bolje od vseh razumejo, da se človeške narave ne da spremeniti niti pripraviti družbe, da se podredi volji enega samega. Torej, hotel je povedati, da inženirji duš ne morejo obstajati, vsaj na dolgi rok ne. Očitno pa so, vsaj nekateri tako imenovani slovenski razumniki (kot imenujejo sebe) oziroma ugledni intelektualci ali akademiki (kot jih imenujejo mainstreet mediji) še vedno obsedeni s to idejo in kot sopotniki levih politikov poskušajo prodajati razne oblike socializma, ne glede na to, da njihov akademski ugled in domet sežeta le do Karavank in Škofij.
Mogoče še boljšo, pa manj prizanesljivejšo razlago, pa je postavil von Misses (prav tako Nobelov nagrajenec za ekonomijo). Zatrdil je, da privlačnost, ki jo razumniki gojijo do socializma, izvira iz njihovega lastnega občutka osebnega neuspeha, iz katerega se je izcimila nekakšna kronična intelektualna negotovost, ker jim ne gre v račun, kako, da so oni, ki so (predvsem po lastnem mnenju) tako dragoceni za družbo, tako slabo plačani napram neizobraženim ljudem iz zabavne industrije in športnim zveznikom, ki zaslužijo sto ali še višji večkratnik njihove plače samo s tem, da zabavajo množice. In ti intelektualci so prepričani, da bi v socializmu njihova prava vrednost šele zares zasijala, in bi gotovo dobivali velikanske vsote za razsvetljevanje množic in preoblikovanje družbenega reda.
Obe teoriji sta teoriji velikih umov, ki se med seboj dopolnjujeta. Dobra potrditev, da obe teoriji držita, pa je Slovenija. Levi intelektualci s svojimi peticijami in pismi javnosti posredno sebe razglašajo za pravzaprav edine pristojne tolmačenja dogajanja v državi, torej za inženirje slovenskih duš (narod je neumen, potrebno mu je razložiti, kaj je prav in zato smo mi tukaj) ali kot bi rekel R. A. Sirico, verjamejo, da imajo zaradi svojega statusa privilegiran vpogled v resnico in se vedejo kot novodobni gnosticisti, vendar pa je ves njihov intelektualni domet omejen na le en stavek: Levo dobro, desno slabo.
In zakaj pa desno slabo? Zato ker ne prepozna njihovega intelektualnega dometa! Zato, ker bi jim pobrali denar, zato ker bi zmanjšali ali celo ukinili dotacije vsem njihovim inštitutom, agencijam, nevladnim organizacijam… pa tudi vsej ostali navlaki, zato, ker bi umetnike dali na trg in bi njihovo umetniško ustvarjanje moralo tekmovati z zabavno industrijo za svoj kos pogače! Ali če zbanaliziram stvar do konca, Mirovniški inštitut ali Mukijev »Jutri je nov dan« bi morala na trg, kaj pa bi prodajala? In če bi levi NVO-ji bili odvisni od donacij trga in na tem trgu tekmovali za donacije npr. z prostovoljnimi gasilci, kaj mislite, kdo bi potegnil kratko. Ali pa še bolj zbanalizirano, če bi za sredstva na trgu tekmovali pasja dojilja in Tanja Žagar, si lahko predstavljate, kdo ne bi imel niti za burek?
Levi politiki pa vedno potrebujejo podporo, znanstveno in umetniško potrditev njihovih idej, ki so potrdilo njihovemu vladanju, potrebujejo nekritične dvorne norčke z akademskimi nazivi. In če se levi politiki še nekako, vsaj začasno odrečejo oblasti (do naslednjih volitev), pa se ji njihovi politični sopotniki ne morejo. Ne morejo živeti na dovolj visoki nogi s socialno pomočjo ali pa plačo prodajalca v McDonaldsu. Hočejo biti zvezde, njihov intelektualni ali kulturniški potencial mora blesteti (in predvsem morajo biti za to dobro plačani), tudi na račun drugih in tudi če gre za človeške žrtve. V socializmu pa je smrt človeka itak samo kolaterarna škoda in zakaj ne bi zbobnali nakup več tisoč kolesarje, čeprav epidemija še vedno preti. Ne razmišljajo o dolgoročnih posledicah svojih dejanj in delujejo materialistično, torej postajajo iz dneva v dan bolj socialistični, kajti socializem je religija materializma (povzeto po R.A.Siricu).
Skratka, kakor koli obračaš, vse se začne in konča pri denarju!
