Mežica, Črna na Koroškem in NIJZ potrebujejo 8 milijonov evrov dodatnih sanacijskih sredstev, strokovne službe v Ljubljani pa ocenjujejo, da dolina do konca sanacijskega programa potrebuje le še 4 milijone evrov. Minister Jure Leben bo do onesnaževalcev pristopil z ničelno toleranco.
Neuspešnost sanacije s svincem onesnažene Zgornje Mežiške doline je posledica nedoslednega financiranja sanacijskega odloka, kar se kaže v zastrupljenosti prebivalstva. Moledovanje Mežice, Črne na Koroškem in ravenske enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje je pri prejšnji sestavi Ministrstva RS za okolje in prostor naletelo na gluha ušesa; narava vse sanira sama, se je glasil kontroverzen rek nekdanje okoljske ministrice Irene Majcen.
Novi okoljski minister Jure Leben je v svinčeno dolino prinesel nekaj upanja in optimizma, perečo situacijo, s katero se spopadajo v Mežici in Črni na Koroškem, je izpostavil že na zaslišanju za ministra. Nedavno sta župan Mežice Dušan Krebel in županja Črne na Koroškem Romana Lesjak za portal e-Koroška dejala, da verjameta, da bo Leben uslišal želje in potrebe Korošcev po dodatnih finančnih sredstvih, ki bi omogočala učinkovito in hitro sanacijo – po besedah Lesjakove bi zadostovalo okoli 8 milijonov evrov.
Po ocenah strokovnih služb Zgornja Mežiška dolina prejme še 4 milijone evrov.
A z MOP na vprašanje, ali bodo dolini namenili toliko, kot potrebuje, odgovarjajo neodločno. »Sanacija v Zgornji Mežiški dolini poteka na podlagi Odloka o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini, in sicer že od leta 2007. V teh letih (vlkjučno z letom 2018) je bilo za izvedbo ukrepov namenjenih okoli 9 milijonov evrov in pol. Za dokončanje vseh predvidenih ukrepov do leta 2022, je po ocenah strokovnih služb potrebno še okoli 4 milijone evrov,« se glasi njihov odgovor. Torej, strokovne službe v Ljubljani ocenjujejo, da Zgornja Mežiška dolina ne potrebuje dodatnih sredstev, čeprav v Mežici, Črni na Koroškem in na NIJZ opozarjajo, da sanacija brez teh ne bo učinkovita. Koliko sredstev pa si bo dejansko mogoče priboriti v tem mandatu vlade, pa bo bolj jasno po 16. oktobru oziroma po delovnem sestanku ministra Lebna z Zgornjo Mežiško dolino.
Okoljsko ministrstvo tudi na druga naša vprašanja odgovarja precej splošno in nekonkretno. Leben je na zaslišanju dejal, da mora stroške sanacije okolja pokriti onesnaževalec. V primeru onesnaženosti Zgornje Mežiške doline je onesnaževalec Rudnik Mežica, ki ne deluje več. Delujejo pa zasebna podjetja TAB, MPI in Gradbeni materiali, katerih vodstvo trdi, da za onesnaženost niso odgovorni in da za sanacijo ne čutijo dolžnosti. Ministrstvo smo povprašali, ali se bo Leben potemtakem soočil z zasebniki in od njih zahteval poplačilo sanacije. »Minister Leben poudarja, da bo tudi sanacija degradiranih območij ena od prioritet njegovega ministrovanja in da bo deloval po načelu ničelne tolerance do onesnaževalcev,« odgovarjajo. Tako kljub Lebnovi ničelni toleranci ni jasno, ali bo zahteval od potomca mežiškega rudnika, podjetja TAB, da s sredstvi priskoči na pomoč pri saniranju doline.
JP
