Veliki skok-zeleni prehod

Na kaj vas spominja beseda Veliki skok naprej? Na zeleni prehod? Kar blizu ste, le da je bil konec velikega skoka planiran za leto 1972, konec zelenega prehoda pa je planiran 63 let kasneje in, da se je Veliki skok dogajal na kitajskem, Zeleni prehod pa se dogaja v nam ljubi Evropski Uniji. In kaj imata skupnega? V obeh primerih gre za neke, iz vrha izsiljene reforme s strani glasne (in militantnejše) manjšine, ki v določeni meri že mejijo na norost in so ali pa bodo pustile dolgoročne posledice.

 

Veliki skok, je bil poskus industrializacije podeželskih Kitajcev, ki je vključeval tudi uvedbo obvezne kmetijske kolektivizacije. Zasebno kmetovanje je bilo prepovedano, tisti, ki so se z njim ukvarjali, pa so jih označili za kontrarevolucionarje in jih preganjali.. Prednost je dobila industrializacija podeželja, ki je bila uradno prednostna naloga kampanje. Novembra l. 1957 je na konferenci komunističnih držav Mao Ce Tung v Moskvi izrazil mnenje, da je Kitajska sposobna v petnajstih letih po industrijski proizvodnji prehiteti Veliko Britanijo hkrati pa je Mao začel oblikovati lastne teorije o nenehni revoluciji in nenehnem razrednem boju, ki je napovedovala politično kampanjo proti »kontrarevolucionarjem« oziroma »desničarjem«, na gospodarskem področju pa mobilizacija množic, z ciljem hitrega prehoda v komunizem. V načrtovanju velikega preskoka niso bili vključeni ekonomisti ali intelektualna elita, ker je bilo nekaj sto tisoč le teh, zaradi protirevolucionarne kampanje že
ožigosanih za sovražnike ljudstva.

Največji pomen so namenili proizvodnji jekla, ki se je začelo tudi na podeželju, s taljenjem v domačih in tovarniških fužinah. Kakovost jekla je bila slaba in neprimerna za konstrukcije ter posledično za izvoz in nadaljnji industrijski razvoj. Z namenom povečati proizvodnjo jekla, so kmetom pobrali tudi poljedelsko orodje, ogromno kmetov pa poslali na prisilno delo, kar jih je odvrnilo od dela na polju. 20 milijonov ljudi je bilo preseljenih iz mest na podeželje. Ogromne površine gozdov so bile izkrčene za potrebe po lesu za pečeh. Pošiljanje kmetov na taljenje jekla in rekviriranje kmetijskega orodja, z namenom pretopitve v jeklo, je skupaj s programom brezplačne hrane v skupnih menzah hitro
povzročilo katastrofalno lakoto. Leta 1958, na začetku reform je bil kmečki pridelek še dober, vendar je zaradi pomanjkanja delovne sile za delo na polju večina nepobranega žita segnila na mestu. Število smrtnih žrtev zaradi lakote, ki je nastala kot posledica velikega preskoka naprej, ni znano. Ocenjuje se de je bilo žrtev najmanj 10 pa do 55 milijonov. Namesto, da bi poskušal rešiti problem, ki je zaradi reform nastal, je Mao zanj krivil »desničarje« in kontrarevolucionarje ter jih lažno obtoževal, da so kradli in delili žito. Oblasti so prikrivale resnico o razmerah na podeželju, in ko je ni bilo več mogoče prikriti, so uradno objavili, da je lakota posledica naravnih nesreč. Šele leta 1962 je bilo iz tujine kupljenih 6 milijonov ton žita, večina pa je bila poslana predvsem v mesta.

Podobno kot Veliki skok je tudi Zeleni prehod in njegovi cilji bolj ideološko-kulturna manifestacija ene od oblik marksizma, ki ga glasna manjšina vsiljuje tihi večini. Mogoče cilji v obeh primerih niso (bili) napačni, vendar pa so (bili) zastavljeni datumi dosega ciljev vsekakor prekratki in tudi sami ukrepi napačni. Oba prehoda pa, v marksistični maniri, za dosego svojih ciljev potrebujeta sovražnike, Mao je imel »desničarje« in »kontrarevolucionarje«, eko-teroristi in ostali eko-blazneži, ki so najglasnejši zagovorniki čimprejšnjega zelenega prehoda, pa imajo za sovražnike vse z zdravo pametjo, ki se ne strinjajo z njihovo agendo.

Ravno tako kot so se težave zaradi Velikega prehoda skrivale, se poskušajo skrivati tudi težave zaradi Zelenega prehoda. Vendar pa, kitajska komunistična partija je to lahko prikrivala, težave zaradi Zelenega prehoda pa se ne dajo več skrivati, saj zaenkrat demokracija še omogoča da informacije o klavrnih rezultatih Zelenega prehoda, ne glede na vse vplive mainstream medije, skozi družbena omrežja ali neodvisne medije vse bolj prihajajo v javnost.