Malo sociološke in politološke teorije za lažje razumevanje. Kaj je ugrabitev države? Če povzamemo trditev, da je ugrabitev države (tudi zajetje države ali s popularno tujko State Capture) oblika institucionalne korupcije in zakonodajne korupcije, kjer pri institucionalni korupciji določeni ljudje – pripadniki interesne skupine, državni uslužbenci – zlorabljajo položaj na način, da ta koristi interesni skupini ali članom v njej.
Takšni ljudje z dvojno vlogo so patroni (po slovensko – strici iz ozadja), ki imajo svoje varovance. Tovrstna korupcija tvori mrežo patronov, ki narekuje oblikovanje razmerij med državo, zasebnim sektorjem in državljani. Z njo pa je povezana tudi t. i. zakonodajna korupcija – korupcija poslancev, pri kateri ti sprejemajo zakone, ki so pisani na kožo tistim, s katerimi so koruptivno povezani. In če k temu dodamo še ugotovitve Shana in Schacterja (Combating corruption: look before you leap, 2004), da so glavni generatorji korupcije naslednji, lahko dobimo celovito predstavo, kaj dejansko pomeni ugrabitev države:
1. Spornost legitimnosti države kot varuhinje javnega interesa. V zelo skorumpiranih državah je zelo slabo strinjanje javnosti z idejo, da je vloga države, da se dvigne nad zasebne interese za zaščito širšega javnega interesa. Linija med tem, kaj je javno in kaj je zasebno, je nejasna, pogoste, skoraj rutinske pa so zlorabe javnih funkcij za zasebne interese.
2. Vladavina prava je šibka. Zakoni za ene veljajo, za druge ne, izvrševanje zakonov pa se
pogosto uporablja za izvajanje zasebnih interesov, namesto, da bi se varoval javni interes.
3. Neučinkovitost odgovornih institucij. V državah, kjer je korupcija nizka so institucije, ki so odgovorne za nadzor korupcije, močne. Te institucije ustanovi ali država sama (sodstvo,
revizorji, komisije …) ali pa nastajajo izven uradnih državnih struktur (mediji, civilne iniciative …). V skorumpiranih državah pa so te institucije zelo šibke in v njih obstajajo velike pomanjkljivosti.
4. Zaveze nacionalnih voditeljev (vlade, predsednika, vodij strank …) za boj proti korupciji so šibke ali pa jih sploh ni. V družbah, kjer je korupcija v javnem sektorju endemična obstaja sum povezanosti oziroma vpletenosti najvišjih državnih predstavnikov vlade v korupcijo in posledično ne bodo motivirani za boj z njo. In k temu moramo dodati še, da ima taka država ogromno zakonov in predpisov, ki so nepregledni, tolmačijo se različno in dopuščajo ogromno manipulacij v korist posameznikov, omejitve, prepovedi
in razne regulative pa se množijo iz dneva v dan. Sedaj pa preslikajmo zgornje trditve oziroma ugotovitve na stanje v Sloveniji (ob tem se ne sme zanemariti, da je Komisija za preprečevanje korupcije že leta 2010 ugotovila, da se v Sloveniji zaznava 12 od 13 indikatorjev, ki jih teorija našteva kot znak prisotnosti sistemske korupcije; v nasprotju z
državami z enako nizko ali nižjo stopnjo administrativne korupcije je v Sloveniji zaradi vrste razlogov, v veliki meri pogojenih s procesom tranzicije in izrazito šibkimi nadzornimi institucijami ter nizko stopnjo zaupanja v institucije pravne države, največji problem sistemska korupcija, za katero obstajajo močni indikatorji – KPK, 2010) in razmislimo, kaj dobimo z primerjavo: Dogajanje v Sloveniji ustreza vsem 4 točkam in se od leta 2012 samo še izrazito slabša. Zakoni in uredbe pa se množijo kot podgane.
Ob spremljanju dnevnega dogajanja se jasno vidi, da nekaj ne štima. Pa ne samo to, iz dneva v dan je le vse slabše. Če se je z vlado Alenke Bratušek vzpostavila kleptokracija (državo, ki ji vladajo lopovi, nepoštenjaki), kar se je nadaljevalo z vladami Šarca in Cerarja, po mnenju bivše opozicije (sedaj pozicije) tudi z vlado Janeza Janše, pa sedaj z tretjerazrednimi kadri, ki si prihajajo v politiko samo napolniti žepe, očitno prehajamo v kakiokracijo (državo, ki ji vladajo najslabši, smeti), saj če politiko kroji ulica, ki ji kraljujejo politkolesarji, kaj drugega niti ne moremo pričakovati.
In kdo je za to kriv? Če citiram popularno objavo na facebooku: NAROD, TI, KI SI TIHO! Ljudje godrnjajo, se živcirajo, včasih povzdignejo glas, na koncu pa vedno upognejo hrbet in glasujejo ravno za te, ki jim obljubljajo nebesa, vodijo pa jih v pekel. Novi in novi obrazi so samo še slabši, stare svinje pri koritu so najboljše že pojedle, novim pa ostajajo samo še ostanki, pa tudi teh je vedno manj in boj za njih vse večji.
Ljudje pa so tiho in nemo opazujemo ta boj (razen zopet politkolesarjev). Trpimo pa vsi in z nami tudi ugrabljena država. Zato rabimo kritično maso ljudi, ki bodo skupaj dvignili glas, saj se bo lahko le tako spremenilo stanje na bolje. Osamljeni jezdeci so premalo. Lahko le odjahajo v sončni zahod!
