Rož (nemško Rosental) je ime za okoli 40 km dolgo in do 4 km široko dolino Drave med Gurami na severu in Karavankami na jugu v južnem delu Celovške kotline na avstrijskem Koroškem. Razteza se od rokava Drave pri Rožeku na zahodu do izliva reke Bela na vzhodu. Nizvodno dolina Rož preide v Podjuno. V smeri zahod-vzhod dolino prečka tektonski šiv, tako imenovani periadriatski šiv. Rož je bil in ostaja pomemben del poselitvenega območja koroških Slovencev.
Koliko variant poimenovanja lahko slišimo v vsakdanji rabi za to dolino ob Dravi! Naj
pojasnimo najprej izvor nemškega poimenovanja Rosental (Tal v nemščini pomeni dolina,
die Rose pa je vrtnica in od tu napačni prevodi). Ime doline izhaja iz romanskega
ledinskega imena Rasa, ki je bilo prvič omenjeno v listini leta 876 v današnjem Rožeku, tu
ob Dravi. Gospostvo von Ras oz. von Rasek je zgradilo Stari grad Rožek na grajskem
griču Rožek. Od leta 1227 se je tako ime Rastal uporabljalo za celoten Zgornji Rož. V
novejših listinah najdemo zapise Rast Thall, Rasstall, Raschtall, leta 1690 pa Rossenthal.
Osnova –rož– se je ohranila v ledinskih, gorskih in vodnih imenih in iz tega izhaja tudi
poimenovanje doline Rož.
Vodni biser Drava in železna žila železnica
Rož poživlja mogočen vodni tok Drave, zeleni gozdovi in pisana polja – nekdaj s
slovenskimi – danes pretežno z dvojezičnimi vasmi in večjimi naselji. Rož na vsej južni
strani spremljajo močno razgibane Karavanke, ki večinoma potiskajo v ospredje severno
gozdnato predgorje, in le v redkih krajih razkrivajo svoje pravo severno kamnito lice. Od
Drave segajo pod glavno karavanško verigo dolge in globoke doline z raztresenimi naselji.
Rož se deli na Zgornji Rož, ki se povezuje z Beljakom, in na Spodnji Rož, ki se končuje
vzhodno od največjega rožanskega kraja – Borovelj (Ferlach). Skozi Rož poteka glavna cesta, ki se pri Spodnjem Bregu pri Brnci odcepi od magistralne ceste Beljak – Trbiž, pri Strugi pa se priključi cesti Celovec – Ljubelj -Ljubljana.
Vodilni gospodarski panogi v Rožu sta jezerski turizem na Bistriškem zajezitvenem
jezeru – okoli 5 km², in Boroveljskem zajezitvenem jezeru – 3,5 km² ter na Šentjanškem
jezeru in gorski turizem po Karavankah.
Posebnost v poletnih mesecih so parni vlaki v Rožu. Za Miklavža in v božičnem času
tudi redno vozijo, in sicer iz Svetne vasi se lahko s starimi vagoni, ki jih vleče parna
lokomotiva, odpeljete v Borovlje, kjer je na programu ogled transportnega muzeja
Historama. Dolina Rož je kot gurmanska regija z imenom Rosentaler Carnica Biene, Regija rožanske kranjske čebele, članica avstrijske gurmanske regije, méd domače čebele, ki se tu tradicionalno prideluje, pa je tudi uvrščen v register tradicionalnih živil.
Širši pomen pojma Rož – od geografske regionalizacije do slovenskega narečja
Potrebno je razlikovati med geografskim pojmom “Rož”, ki zajame zgoraj opisano
ožje geografsko področje, ter pojmom “Rož” v smislu slovenske etnološke regionalizacije.
Pojem “Rož” v smislu slovenske etnološke regionalizacije zajame pravzaprav celotno osrednjo južno Koroško, torej poleg samega Zgornjega in Spodnjega Roža
tudi Gure, Celovško polje, del Beljaške kotline, Osojske Ture, Štalensko goro, Krištofovo
goro, Hreblje, Mostič, pobočja Velikovškega podgorja, Vršane v zahodnem
delu Podjune ter v zgodovinski perspektivi Gosposvetsko polje, Možberško gričevje in
severni breg Vrbskega jezera.
Ime “Rož” botruje območju rožanskega narečja, ki zajame zgoraj opisano etnološko
območje, torej tudi Karavanke in Gure, sega pa od spodnje Zilje do Velikovca in Žitare
vasi na vzhodu, na severu pa do občine Štalenska gora na Celovškem polju.
Dvojezično tržno mesto Bistrica v Rožu
Rož je razmeroma gosto poseljen, večja naselja so: Borovlje (največje),
Bače, Rožek, Loče, Podrožca, Bistrica v Rožu, Šentjakob Bistrica v Rožu, Šmarjeta
Bistrica v Rožu, Svetna vas, Struga, Slovenji Plajberk, Sveče, Apače, Galicija, …Eden
izmed večjih krajev je Bistrica v Rožu (Feistritz im Rosental), ki je dvojezično tržno mesto z okoli 2500 prebivalci v osrčju doline Rož. Mesto Bistrica se je razširilo na vršaju istoimenskega potoka, ki se tu, v ledeniški dolini, izliva iz vznožja Karavank v Dravo. Od tu
lahko dosežete po pokojnem deželnem glavarju Haiderju znane Rute (Bärental). Občina
se nahaja na nadmorskih višinah med 408 in 2237 metrov (Stol), torej je razpon višin
precej velik. Celovška koča je pravi pohodniški magnet, saj so na voljo številne
pohodniške poti, vključno z južno alpsko potjo, avstrijsko pohodno potjo na dolge razdalje,
itd.
Bistrica je bila tradicionalno industrijska: že v začetku 16. stoletja je bila ob potoku
Bistrica aktivna predelava železa. Kasneje se je industrija specializirala v izdelovanje žice.
Omembe vredno je, da je bila leta 1840 ustanovljena ena najbolj sodobnih žičnih valjalnic
v Evropi.
Po gospodarski krizi v 1930ih letih se je sem preselila tovarna akumulatorjev in
baterij, zaradi katerih je Bistrica znana po vsem svetu pod blagovno znamko “Bären-
Batterien”. Vendar tudi ta industrija ni preživela, proizvodnja je bila ukinjena leta 1998.
Po popisu leta 2001 je imela občina Bistrica okoli 15 % prebivalstva, ki je pripadalo
slovenski govoreči skupnosti, županja Sonya Feinig (SPÖ) pa je slovenski skupnosti zelo
naklonjena in Slovenci so v teh krajih zelo zavedni in dejavni.
Kulturne, glasbene, umetniške … predvsem pa slovenske Sveče
V Tržni občni Bistrica se nahaja prav poseben kraj – Sveče (nemško Suetschach)
Lepa in stara gručasta vas Sveče je svoje mesto našla v senci skalnih sten
Karavank. Da so res gručasta vas, kaže tudi podatek, da sta muzej parkljev in likovna
galerija na prostem komaj 70 metrov vsaksebi, kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bila
vmes še farovž in gotska farna cerkev.
Vrbnikovo domačijo si je slovenski kipar France Gorše (Dolenjska 1897–1986) leta
1973 uredil kot atelje, potem pa iz skednja naredil edinstveno galerijo. Na vrtu pred hišo v
Svečah je odprl kulturni park s kipi in s portreti znamenitih koroških kulturnikov, od
karantanskega misijonarja Modesta in bukovnika Drabosnjaka do pisatelja Prežihovega
Voranca in skladatelja Pavla Kernjaka. Zdaj ti portreti v polkrogu stojijo pred starim
cerkvenim zidom kot nekakšen koroški panteon. Umetnik Gorše je v oporoki prepustil svoj
park v varstvo domačemu Slovenskemu društvu Kočna.
Na robu vasi stoji lepo preurejena rojstna hiša Andreja Einspielerja (1813–1888), ki
se je kot duhovnik, časnikar in politik že leta 1848 zavzemal za Zedinjeno Slovenijo v
okviru Avstrije, izdajal časnik Slovenec, leta 1865 pa je izdal Politični katekizem za
Slovence.
Leta 1949 se je v vasi rodil avstrijski diplomat dr. Valentin Inzko, ki je aktiven
predstavnik Slovencev v Avstriji, kakor je bil tudi njegov oče, šolnik Valentin (1923–2002).
Sedaj pa v Svečah med drugimi živi domačin, znani glasbenik Tonč Feinig.
Slovenski duh Sveč očitno išče pot iz roda v rod. Zraven pa morda prastari slovenski
duh spodbuja bojevitost proti političnim “parkljem” iz vseh smeri…
