Kaj korupcija pravzaprav sploh je? Težko jo je definirati in zato obstajajo različne
definicije, ki pa v glavnem zajemajo samo del korupcije (predvsem javni sektor).
V Sloveniji je beseda korupcija sopomenka za podkupovanje in se povezuje
predvsem z nepravilnostmi ali nezakonitimi dejanji v javnem sektorju. Podobno meni tudi Darden (2002, str. 4) in po njem naj bi bil načeloma izraz korupcija omejen na tiste slabe prakse državnih uradnikov, ki odstopajo od hierarhije poveljevanja ali spodkopavajo integriteto hierarhije poveljevanja; torej, spodkopavajo pravna pravila organizacije, za zameno doseganja osebnih ciljev (tu je mišljena predvsem osebna korist). Vendar pa je korupcija mnogo širši pojem, ki zajema, seveda ob kaznivih dejanjih, tudi samo moralno sporna ali sprevržena dejanja (ki kljub temu da niso kazniva, so vsaj vredna obsojanja), kršitev moralnih in etičnih norm tako v javnem kot zasebnem sektorju.
Beseda korupcija izhaja iz latinske besede corruptus, kar pomeni pokvarjen, in v
pravnem smislu pomeni zlorabo zaupanega položaja v eni od vej oblasti (izvršilni,
zakonodajni, sodni) ali v političnih oziroma drugih organizacijah z namenom
pridobitve materialne koristi, ki ni pravno utemeljena zase ali za druge.
Že v Svetem pismu je korupcija omenjena kot velik greh: »Ne jemlji podkupnine, ki
zasleplja modre in sprevrača besede pravičnika«. Dejansko pa je zgodovina
korupcije vezana na začetek nastanka prava in države ter se je že v času antike
smatrala za zlo, ki negativno vpliva na javno upravo in na funkcioniranje političnega
sistema. Najstarejši zapisi o korupciji segajo v 13. stoletje pred našim štetjem, v čas asirske civilizacije. Arheologi so iz najdenih ploščic, pisanih s klinopisom, razbrali
podatke, kako in kdo je sprejemal podkupnino. Vendar pa je v teh starih kulturah
veljalo načelo: daj–dam. Tudi v Knjigi kraljev (delu svetega pisma) je na začetku
poglavja navedenih kar nekaj takih primerov. Kot izrazit prikaz te vzajemnosti
(daj–dam) je prikazan primer, ko je saabska kraljica ponudila Salomonu 120 zlatih
talentov, začimbe, v do tedaj še ne videnih količinah, in drage kamne. Salomon pa ji
je v zameno ponudil vse, kar si zaželi, ne glede na to, da ji je že dal draga darila. Iz
časov več stoletij pred Kristusom izvira tudi misel kitajskega filozofa Zhuangzija:
»Ukradi iglo in boš obešen, ukradi kraljestvo in boš postal vojvoda.«
Korupcija in demagogija sta bili v mestu demokracije (Atenah) komplementarni in
klasično mesto korupcije je bilo sodišče, ki je bilo eno od najpomembnejših institucij
v republiki. Porotniki so se izbirali z žrebom in za marsikoga od njih je bilo to (da je
bil izbran) le priložnost za dobro prodajo njegovega glasu. Tudi Sokrat je nagovoril
Atence: »Dobro veste Atenci, da če bi se ukvarjal s politiko, bi bil že mrtev … noben
človek se ne more rešiti, če nasprotuje ne samo vam, ampak bilo kateri množici, z
namenom iskreno preprečiti veliko nezakonitih in nepravičnih dejanj, ki se dogajajo v
tem mestu«. Menander, eden od najpomembnejših komediografov 1 stare Grčije, se
je v svojih komedijah pogosto norčeval iz korupcije. Korupcijo pa so v stari Grčiji
obsojali tudi veliki misleci, kot sta bila Aristotel in Platon.
Akrostih R.O.M.A. (Radix Omnium Malorum Avaritia) pomeni: vzrok vsega zla je
lakomnost. In glede na dogajanje v starem Rimu ta akrostih tudi drži, saj je korupcija
v antičnem Rimu poprijela velikanske razsežnosti, vendar pa so, temu navkljub,
strukture rimske države brez večjih težav preživele stoletja. In čeprav se čudno sliši,
so k temu pripomogli tudi nezakoniti dobički politikov in podjetnikov, ki so posredno
pripomogli k ekonomskemu razvoju in ustvarjanju bogastva, ne samo za
maloštevilne skorumpirane pooblaščence, temveč tudi za ljudstvo.
V rimskem pravu so kaznivo dejanje korupcije definirali kot dajanje, sprejemanje ali
zahtevanje koristi, z namenom, da se vpliva na uradnika v povezavi z njegovim
delom. Zaradi razširjenosti korupcije v državi so ta zakon še dopolnili z novim
zakonom, ki je za storilca skorumpiranega dejanja predvidel nadomestilo škode v
dvojni vrednosti škode in izgubi političnih pravic. Vendar tudi to ni pomagalo pri
zbijanju korupcije, predvsem zaradi dejstva, da so korupcijo najbolj prakticirali člani
Senata in visoki državni uradniki, tako v samem Rimu kot tudi v oddaljenih rimskih
provincah.
1 V grški tragediji in komediji je bila tema korupcija pogosto osrednja tema (npr. v
Aristofanovih Vitezih)
