O javnih naročilih se v Sloveniji izve izredno hitro. Novice o tem se širijo kot gozdni požar. Vsi zainteresirani so takoj tudi informirani in iz vseh koncev se pritepejo priskledniki, ki hočejo svoj del kolača. Tako je bilo tudi v primeru, ko smo na »komunali« začeli razmišljati o nabavi novega tovornjaka za odvoz odpadkov.
Princip prodajalcev (v Sloveniji jih je več in včasih delujejo v konzorciju) teh
tovornjakov je, da so si razdelili teren in vedno vnaprej (vsaj takrat, ko sem bil še
direktor komunale, je bilo tako) pošljejo oziroma so poslali eno starejšo gospo
(krepko čez sedemdeset let je štela že takrat, ampak videti je bila fantastično, kot
dobro ohranjena petdesetletnica), ki se je celo življenje ukvarjala s prodajo
tovornjakov, da malo potipa teren. Pozanima se, kdaj bo razpis pripravljen in
objavljen, kakšne bodo glavne zahteve in nato ponudi, glede na njene dolgoletne
izkušnje, čisto neobvezno, pomoč pri izvedbi javnega razpisa. Nato se pojavi še
enkrat, malo pred objavo razpisa, ko je le-ta že pravzaprav v zaključni fazi.
»Gospod direktor, bom kar neposredna. Provizije pri teh poslih so med 4 in 5 %.
Razpis je lahko popolnoma odprt, le noter daste eno specifično zadevo, kot je npr.
določena medosna razdalja.«
»Kako to mislite?«
»Glejte, cena avtomobila je med 130.000 in 150.000 evrov, provizija pa je čisto
normalna pri teh poslih. Med 4 in 5 %. Samo kako specifično zahtevo daste v
specifikacijo.«
»Glejte gospa, ta razpis bo popolnoma odprt. Dobil ga bo najboljši ponudnik.
Seveda bodo zahteve, ki jih bodo predlagali naši zaposleni, vendar pa, kar se tiče
podvozja, bo tu zadeva popolnoma odprta, razen da se bo zahteval štirikolesni
pogon!«
»Razmislite malo!«
»Glejte, ne bom nič razmišljal, razpis bo odprt!«
»Verjetno se ne bo nihče prijavil.«
»Bomo pa ponovili razpis!«
S tem se je najin razgovor o javnem razpisu končal. Par minut sva še vljudnostno
kramljala in nato je odšla. Vendar pa je imela skoraj prav, na razpis se je prijavilo
samo eno podjetje, ki pa je imelo dokaj ugodno ceno.
Mi je pa, kot zanimivost, po nekaj dneh zazvonil mobilni telefon, neznana številka. In
ko sem prevzel klic, nisem mogel niti pozdraviti, saj je znani glas takoj začel govoriti:
»Gospod …, moram vam povedati, da s poslom ne bo nič, saj vaš direktor hoče
popolnoma odprt javni razpis.«
»Gospa …, ste pomešali številke. Direktor na tej strani!«
Po moje je takrat ta gospa padla s stola, če je že ravno sedela. Je pa verjetno imela
mene in enega od zaposlenih v nabavi res skupaj, kot soseda v telefonskem
imeniku, saj imava enake začetne črke priimkov. Žal pa tudi v tem primeru nisem
pravilno odreagiral.
