Darja Komar, doktorica geologije, ima kot mlada, 30-letna znanstvenica, za sabo že plodno in razgibano raziskovalno pot. Od odločitve za študij geologije »tik pred zdajci« do položaja mlade raziskovalke na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, medicinske geologije in raziskovanja zdravilnega blata na sosednjem Hrvaškem jo je pot popeljala nazaj na rodno Koroško. Tu skupaj z ekipo zagnanih strokovnjakov z različnih področij uresničuje in nadgrajuje enega od najbolj globalnih in daljnosežnih projektov na Koroškem, Geopark Karavanke, ki je del mreže geoparkov pod okriljem organizacije UNESCO, in zavoljo katerega se naša pokrajina počasi, a vztrajno in gotovo, vpisuje ne le na geološko karto Zemlje, ampak tudi na zemljevid kulturne, naravne in zgodovinske dediščine sveta v celoti. Za tokratni nedeljski intervju je spregovorila o karieri mladega znanstvenika-geologa na Koroškem, svojem delu, zabavnem in poučnem približevanju geologije širši javnosti, t. i. geoturizmu in geoizobraževanju, ter o neizčrpnih možnostih nadaljnjega pisanja že milijone in milijone let stare koroške geološke zgodbe, ki jo pomaga snovati s svojim znanjem, predanostjo in neomajno vero v svojo stroko.
Pot vas je od mlade raziskovalke na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer ste z odliko zagovarjali svojo diplomo in tudi doktorirali, popeljala nazaj na Koroško, oziroma natančneje – njen sosednji, avstrijski del. Vi ste torej dokaz, da lahko mladi doktor znanosti vendarle ustvari in nadgrajuje svojo kariero tudi na obrobju Slovenije; ustanoviteljice Geoparka Karavanke so namreč tudi slovenske koroške občine. Ali ste že v času študija razmišljali o povratku na Koroško?
Med študijem v Ljubljani sem se vedno z veseljem vračala na Koroško in za to izkoristila skoraj vsak prosti trenutek. Ves čas je bila prisotna predvsem močna želja, da si službo po končanem študiju poiščem v stroki, lansko leto pa se mi je po mesecih negotovosti priložnost ponudila prav v domačem kraju oziroma v domači regiji.
Ali vidite Koroško kot perspektivno pokrajino za mlade geologe? So kakšne prednosti zaposlitve na Koroškem?
Žal se mladi diplomanti na Koroškem težko prebijejo do prve zaposlitve, sploh do službe za nedoločen čas. In na žalost tudi geologi pri tem nismo izjema. Diplomantov geologije na Koroškem sicer res ni veliko, je pa vsaj zaenkrat število razpisanih prostih delovnih mest izredno, izredno majhno! Med prednostmi zaposlitve na Koroškem bi izpostavila bližino sosednje Avstrije in s tem večjo možnost čezmejnega sodelovanja, ki vedno bolj pridobiva na svojem pomenu, saj ne prispeva zgolj k povezovanju, ampak tudi k razvoju regij in ne nazadnje k ustvarjanju novih delovnih mest.
In kaj je tisto, kar pogrešate po vrnitvi, po enajstih letih bivanja v Ljubljani?
Vsekakor sem si v letih bivanja v Ljubljani ustvarila krog ljudi, katerih sedaj žal ne vidim prav pogosto …
Zakaj ste se odločili za študij geologije? Kaj vas je najbolj navdihnilo za to? Morda rudnik v domačem kraju?
Če sem iskrena, sem se za študij geologije odločila »tik pred zdajci«. Kot srednješolka sem bila zelo navdušena nad arheologijo in zgodovino. Ko pa nas je v 4. letniku gimnazije obiskal predstavnik oddelka za geologijo ljubljanske naravoslovnotehniške fakultete in podrobneje predstavil geologijo kot vedo in študij, me je ta popolnoma prevzela.
Ste bili pred študijem geologije tudi ljubiteljska geologinja, npr. ste zbirali kamnine, kar je med Korošci izjemno priljubljen konjiček?
Ne, nikoli. In tudi danes je moja zbirka kamnin in mineralov zelo, zelo skromna.
Posebnosti koroške geološke zgodovine so osupljive, segajo pa skoraj 500 milijonov let v preteklost
Za trenutek se ustaviva pri strokovnejši tematiki. Kaj bi pisalo na osebni geološki karti Koroške?
Izjemna, skoraj 500 milijonov let trajajoča geološka zgodovina, s številnimi osupljivimi posebnostmi – vse od blazinastih lav, železovih orudenj, sedimentnih kamnin s prek 300 svinčevo-cinkovih rudnih teles, kraškimi pojavi, ostanki nekdanjih morskih organizmov (školjk, polžev, morskih lilij in ihtiozavra …) do edinstvenih mineralov, kot so wulfenit, dravit in šorlit, nekdanjega vulkanskega delovanja, nahajališč premoga in Periadriatskega prelomnega sistema – najpomembnejšega tektonskega elementa celotnega alpskega loka!
Vaše diplomsko delo je temeljilo na Geoparku Karavanke, kjer ste trenutno tudi zaposleni. Lahko, nam laikom, na kratko opišete svoje glavne izsledke v nalogi? Kakšen je doprinos vaše naloge k razvoju geologije na Koroškem?
Naslov mojega diplomskega dela je »Inventar petroloških naravnih vrednot Geoparka Peca«; Geopark Peca je bil eden izmed možnih nazivov za današnji Geopark Karavanke, ki je bil v času izdelave diplomske naloge v vzpostavljanju. In izsledki raziskav so nedvomno potrdili izjemno pestro geološko zgradbo našega območja. Redko kje namreč na tako majhnem ozemlju najdemo tako raznoliko kamninsko sestavo, kot je pri nas, in ravno pestra geološka zgradba je bila osnova za vzpostavitev geoparka, namen katerega sta predvsem zaščita geodiverzitete in promocija geološke dediščine širši javnosti.
Raziskovalno delo pri snovanju doktorskega dela pa vas je popeljalo južneje, k sosedom Hrvatom, pri čemer ste se posvetili raziskavam morskega sedimenta iz zaliva Makirina. Kaj vas je navdušilo za to področje?
Morski sediment v zalivu Makirina, ki je bil osrednja tema moje doktorske disertacije, je pravzaprav peloid; ta izraz je v javnosti bolj poznan kot zdravilno blato, nahajališč te vrste blat pa je vzdolž vzhodne obale Jadranskega morja kar nekaj. Glavni namen je bil določiti geokemično sestavo peloida, predvsem sta me zanimali vsebnost in mobilnost potencialno toksičnih elementov, kot so arzen, kadmij, baker, svinec idr. S tem sem želela pridobiti podatek, kateri potencialno toksični elementi bi lahko ob uporabi peloida prehajali v človeško telo. Gre za področje tako imenovane medicinske geologije (tudi Geomedicine), ki v osnovi proučuje vpliv naravnih geoloških materialov na zdravje ljudi in živali. Za vpis na doktorski študij me je navdušila ravno ta inderdisciplinarnost oziroma preplet različnih raziskovalnih področij ter ne nazadnje tudi sama aplikativnost/uporabnost dobljenih rezultatov.
Ali lahko vaše raziskave v disertaciji prispevajo k uresničenju kakšnega večjega projekta na Hrvaškem?
Nedvomno – podrobne, predvsem pa interdisciplinarne raziskave peloidov oziroma zdravilnih blat lahko bistveno prispevajo k razvoju zdraviliškega turizma.
Trenutno ste zaposleni kot vodja projektov pri Geoparku Karavanke. Kakšna je vaša vloga?
Zaposlena sem v Delovni skupnosti Geoparka Karavanke in trenutno največ delam na projektu EUfutuR, v katerem smo vodilni partner. Projekt EUfutuR se izvaja v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija-Avstrija v programskem obdobju 2014–2020, ki je sofinanciran s sredstvi Evropske unije (Evropski sklad za regionalni razvoj). Glavni cilji omenjenega projekta so ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), krepitev bilateralne identitete in mednarodna uveljavitev Geoparka Karavanke.
Zabavno, poučno, nič mučno
Imate že kakšne načrte za v prihodnje? Vas morda zanima tujina, če izvzamemo Avstrijo, kjer ste trenutno zaposleni, ali tudi v prihodnosti vidite Slovenijo, celo Koroško, kot ugoden kraj za plodoviti razvoj kariere znanstvenika-geologa?
Slovenija mi je všeč, kljub temu da v zadnjih letih ni bila najbolj naklonjena mladim znanstvenikom, zaradi česar veliko uspešnih raziskovalcev deluje v tujini – tudi geologov. Se pa situacija, po zaslugi raznih javnih razpisov za spodbujanje raziskovalne dejavnosti, obrača na bolje, in prav zaradi teh ostajam optimistična!
Del vašega dela pa je tudi dokaz, da lahko geologijo na zelo zanimiv in netežaški način predstavimo širši laični javnosti, moč jo je približati tudi najmlajši populaciji. Namreč nedavno je bil v otroški izdaji priljubljene revije National Geographic objavljen članek, katerega soavtorica ste bili tudi vi, poleg tega pa ste v času študija veliko ur namenili turističnemu vodenju v mežiškem rudniku. Ali je geologijo torej moč približati nestrokovni publiki in na kakšne načine?
Seveda, v Geoparku Karavanke imamo sklop izobraževalnih aktivnosti pod sloganom »Zabavno, poučno, nič mučno«, v okviru katerih se geologija in geološke posebnosti geoparka spoznavajo prek igre. Nestrokovni publiki se lahko geologija na zelo interaktiven način približa tudi v obeh infocentrih Geoparka Karavanke (»Svet geologije« v Železni Kapli in »Podzemlje Pece« v Mežici) ter na številnih interpretacijskih točkah in učnih poteh, vse od Smrekovca – ugaslega velikana, TIC Tople, Bistriškega potoka (Feistritzbach), Sv. Heme do Alpinskega centra v Selah (Zell).
Geopark Karavanke povezuje prebivalce Slovenije in Avstrije ter krepi turizem
Poleg vsega ste novopečena predsednica Turističnega društva Mežica. Tudi geologija in turizem sta tesno povezana, o čemer priča tudi geopark. Ali menite, da geopark predstavlja velik doprinos k razvoju turizma na Koroškem? Je mogoče na tem področju še veliko postoriti?
Vsekakor! Geopark Karavanke je leta 2013 postal član Evropske (EGN) in Globalne (GGN) mreže geoparkov, z novembrom 2015 pa je dobil laskavi naziv »Karavanke UNESCO globalni geopark«. Pomembna dodana vrednost našega geoparka je, da je to čezmejni geopark, ki povezuje prebivalce 5 slovenskih in 9 avstrijskih občin. Območje nima le izjemne geološke dediščine, ampak tudi naravno in kulturno. Cilj geoparkov je spodbujanje trajnostnega razvoja, predvsem s pomočjo tako imenovanih geoturizma in geoizobraževanja; geoparki tako privabljajo vedno več obiskovalcev, vse od ljubiteljev narave in kulture do kolesarjev, pohodnikov …
In kaj zapolnjuje vaše proste trenutke, ki jih ne posvetite geologiji, čeprav vemo, da je delo malodane vsakega znanstvenika hkrati tudi njegov prosti čas?
Poleg dela v turističnem društvu sem aktivna tudi v Združenju za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije (kratko Združenje RUDA), ki povezuje društva in posameznike, ki s svojim delovanjem skrbijo za ohranjanje in popularizacijo rudarske dediščine v njenem najširšem pomenu. Čas, ki mi ostane, z veseljem namenim družini in prijateljem, pogledam kakšen film, še raje pa preberem dobro knjigo.
N.P.
