Najbrž ne bom odkril tople vode, če napišem, da je bila slika naše reprezentance dokaj, dokaj bleda. Glede na to, da so nas z borbenostjo ter taktično dovršenostjo reprezentanti na čelu z Matjažem Kekom na evropskem prvenstvu navdušili, so nas v izteklih se kvalifikacijah precej razočarali. Ekipa je skozi večino tekem delovala dokaj nezainteresirano, prestrašeno in izgubljeno.
Če začnem pri našem Janu Oblaku, ki je seveda najbolj zveneče ime, je tudi sam ob nerazpoloženih soigralcih na določenih tekmah deloval nebogljeno, celo nemotivirano. Je pa absolutno med top pet svetovnih vratarjev. Obrambna linija je izgubila tisto čvrstino in stabilnost, ki jo je krasila v prejšnjih kvalifikacijah in na samem evropskem prvenstvu. Največje presenečenje evropskega prvenstva Drkušić je bil predvsem z zadnjih tekmah neprepoznaven. Je pa treba priznati, da je k slabšim igram zadnje linije botrovala vezna linija, ki je roko na srce popolnoma razglašena in izven forme. V fazi napada so bili vezisti bolj ali manj pasivni in brez idej, še posebej pa so bili nekonkretni v fazi obrambe, kjer je zaradi njihove slabe forme trpela cela zadnja vrsta. Ko seveda ne delujeta zadnja in srednja linija, ne moremo pričakovati vrhunske izvedbe napadalcev, saj so zelo odvisni od zgoraj omenjenih linij. Zavedati se moramo, da nimamo Messija, ki bi lahko sam reševal tekme, zato ne gre napadalcem pretirano zameriti. Morda se je le smiselno vprašati zakaj se forsira Mlakarja, če fant v tej generaciji fantov ni neka dodana vrednost. Matjažu ni lahko, saj je po enem takem uspehu na evropskem prvenstvu fante zelo težko zmotivirati do vsaj približno istega nivoja, kot je to na velikem tekmovanju, kjer so prisotni vsi, ki v evropskem nogometu nekaj pomenijo. Zaključek? Nič bit jezni in razočarani na ekipo in selektorja, saj je to za eno tako malo državo, kot je naša, nihanje v igri in rezultatih nekaj povsem normalnega. Podprimo jih in jim ne obračajmo hrbta.