Valentin Inzko, letnik 1949, živi v Svečah na avstrijskem Koroškem. Za njim je odlična diplomatska kariera, deloval je v Mongoliji, na Šri Lanki, BIH, Beogradu, New Yorku, Pragi, na Dunaju. Med leti 2005-2009 je bil avstrijski veleposlanik v Sloveniji, nato pa je postal sedmi Visoki predstavnik Združenih narodov za Bosno in Hercegovino. Mandat je končal lani. Poročen je z argentinsko Slovenko, operno pevko Bernardo Fink Inzko.
E-Koroška: Za vami je dolgoletna zelo uspešna diplomatska pot. Kako bi jo na kratko sami ocenili?
Inzko: Diplomacija je eden od najbolj fascinantnih poklicev. Srečaš ljudi, ki jih ne bi nikoli srečal, kot so predsednik Clinton, njegova soproga Hillary ali pa Vladimir Putin. Presenetljivo pa je, da celo v najbolj oddaljenih kotičkih sveta, kakor recimo v Mongoliji, kjer sem služboval za Združene Narode štiri leta, najdeš zanimive in dobre ljudi, predvsem med tistimi „preprostimi“. Družiti se z njimi je kar največja nagrada, ki si jo lahko predstavljaš.
E-Koroška: Zadnja leta ste kot visok predstavnik Združenih narodov delovali v BIH, najbrž vam je bilo težko delovati med tremi različnimi entitetami, kjer ste nekako morali zadovoljiti vse tri. Oziroma niste ste smeli zameriti nobeni?
Inzko: Seveda ni bilo lahko. Če je v Ukrajini do sedaj nekaj tisoč mrtvih, kar je strašno, je bilo samo v Sarajevu ubitih preko 11.000 prebivalcev, v celi Bosni pa okoli 100.000. Vse tri armade so imele kakih 400.000 vojakov, ki jih je bilo treba razorožiti. Jasno je, da v takih okoliščinah ni bilo lahko. Ampak, da se ponovim. Med Bošnjaki, Hrvati in Srbi je ogromno dobrih ljudi, med katerimi imam veliko prijateljev. Manj pa med politiki.
E-Koroška: Kdaj vam je bilo na tej funkciji v BIH najtežje? Na kaj ste najbolj ponosni?
Inzko: Najtežje je bilo videti, kako med predstavniki treh narodov ni zaupanja, kako se ne izkoriščajo vsi potenciali Bosne in Hercegovine in kako zato, predvsem mladi in talentirani, masovno zapuščajo državo. Bosna bi lahko bila mala Švica, Hercegovina v isti državi, pa mala Kalifornija. Država je dva in pol krat večja od Slovenije, je pa od nje gospodarsko daleč za njo. Tu ne gre samo za sposobne ljudi, ki delajo čudeže. Gre zato, da ni pravne sigurnosti, da je korupcija prisotna povsod, da ni politične stabilnosti, ki je potrebna za investicije.
Najbolj ponosen sem, da sem odgovoril na kakih 9.000 pisem državljanov, ki so iskali pomoč pri meni, v mojem uradu, na višji ravni pa sem ponosen, da mi je do precejšnje mere uspelo braniti državo in državne ustanove. Recimo državno Centralno banko, državno Volilno komisijo, državno lastnino, državno Ustavno sodišče, državno davčno upravo, Visoki državni sodnijski in tožilski svet, skupno armado in celo državno elektroenergetsko omrežje. Vsa ta področja so bila pod stalnim pritiskom Milorada Dodika, ki je v raznih funkcijah hotel omenjene pristojnosti prenesti v Republiko Srpsko, v Banja Luko. Treba je vedeti, da je Dodik politik brez značaja, saj je v prejšnjih letih glasoval za pristojnost države na vseh omenjenih področjih. Na to sem ponosen, saj je država še vedno zelo krhka in se njene kompetence osporavajo z raznih strani. Zato jo je bilo treba braniti!
Ponosen sem pa tudi na mojih 25 nastopov pred Varnostnim Svetom OZN, kjer sem svaril mednarodno skupnost, jo rotil in opozarjal, da mora posvetiti več pozornosti Bosni in Hercegovini. Imam za sabo kakih 200 obiskov v glavnih mestih sveta in samo v Nemčiji sem bil dvanajstkrat, od tega štirikrat v kabinetu Angele Merkel, ki sem jo osebno srečal dvakrat. Tema je vedno bila ista. Ne pozabite na Bosno Hercegovino.
E-Koroška: Tik pred odhodom iz Sarajeva ste sprejeli sklep, pri katerem ste v kazenski zakonik vključili zanikanje genocida in odlikovanja vojnih zločincev za kazniva dejanja. Verjetno ste dolgo razmišljali o sprejetju tega sklepa, ki je povzročil burne reakcije na vseh treh straneh?
Inzko: Zares, dolgo sem premišljeval. Istočasno sem pa hotel dati domačim politikom priložnost, da sami sprejmejo tak zakon. Vendar do tega ni prišlo, vsi poizkusi so se izjalovili, hkrati pa je prišlo do eskalacije poveličevanja vojnih zločincev in negacije genocida. Šolski razredi so se slikali pred grafiti vojnih zločincev. Moral sem ukrepati. Na drugi strani pa sem moral počakati na pravnomočne obsodbe v slučaju Radovan Karadzić in v slučaju Ratko Mladić. Mladić je recimo dobil pravnomočno obsodbo šele 8. junija 2021. Prej nisem mogel ukrepati. Odločitev je torej bila civilizacijska, osnovana na mednarodnih normah in principih, recimo onih o prepovedi negacije holokavsta. Mnogo mi je zato pomenila podpora mednarodnega Auschwitz komiteja ali pa Svetovnega židovskega kongresa. Bila je pa to tudi odločitev moje vesti. Ne bi mogel mirno spati brez te odločitve. Na dan podpisa sem odšel ob peti uri zjutraj v Srebrenico in sem imel notranji dialog z osem tisoč fanti in možmi, ki so tam pokopani, oz. kjer so pokopani ostanki njihovih trupel. Včasih se je našla samo noga ali lobanja. Po metodi DNK se je potem določilo, od koga so posmrtni ostanki. Po tem obisku v Srebrenici ni bilo več dvomov. Podpisal sem zakon. Pri diplomatih nisem imel veliko podpore, vendar moraš v življenju včasih narediti to, kar je prav.
E-Koroška: Kaj se je v BIH spremenilo na bolje od vašega prihoda leta 2009 do vašega odhoda lani?
Inzko: Kot sem že omenil, se je do neke mere posrečilo obraniti državo in njene institucije in dokazati, da je politični in pravni boj proti njihovi obstojnosti brezploden. Pri Varnostnem Svetu OZN sem tudi uspel v tem, da tematika Bosna in Hercegovina ni padla v pozabo. Ne smete pozabiti, da obstajajo starejši konflikti, kot Bosna, mlajši konflikti in predvsem večji konflikti. Med njimi pa se odvijajo neke vrste tekmovanja. Sirija je trenutno pozabljena, v ospredju je seveda Ukrajina, vendar je tudi Balkan deležen vedno več pozornosti. Še nikoli zadnjih 5 do 7 let ni bilo toliko politikov na obiskih v Sarajevu.
Najlepši spomin me pa veže na leto 2010, ko sem bil tudi Posebni poslanec Evropske Unije v Sarajevu in ko smo dosegli brezvizni režim za vstop v Evropo za vse prebivalce Bosne in Hercegovine. To je bil pravi praznik!
E-Koroška: Kaj se bo z BIH dogajalo v prihodnje? Bo ostala enakopravna država treh entitet ali se bo razbila na več različnih etničnih držav?
Inzko: Bosna se ne bo razbila in s proaktivno pomočjo mednarodne skupnosti se bo razvila v normalno državo, ki bo zopet živela po starih tradicijah. Ne pozabimo, da so v Bosni pred 500 leti sprejeli Žide, ki jih je pregnala Španija. Torej je bila Bosna Hercegovina vedno kraj, kjer so v miru skupaj živeli Židje, pravoslavci, katoličani in muslimani. Mala Evropa. To bo spet mogoče. Ampak ne z mednarodno skupnostjo, ki deluje neodločno.
E-Koroška: Veliko prahu je lani v Sloveniji dvignil tako imenovani non-paper, neuradni diplomatski dokument. Nekateri so trdili da je bila v nastajanje le tega vmešana tudi slovenska vlada. Vi ste nazadnje razkrili pravega avtorja non-paperja, člana ameriške tajne službe CIA Stevena Mayerja.
Inzko: Dejansko ne razumem, kako je bilo mogoče kriviti slovensko vlado za papir tega sodelavca CIA – e. Steven Mayer je bil namestnik oddelka za Balkan v CIA-i v vladi Donalda Trumpa in njegovo glavno področje zanimanja je bila Srbija in Kosovo. Zagovarjal je premikanje meja, kar bi bil zelo zelo nevaren razvoj. Vzemite samo Vojvodino, kjer živi 15 narodov, ali pa Sandžak v Južni Srbiji. Meje se ne smejo spreminjati niti za milimeter, morajo pa postati nevidne.
V neki daljni bodočnosti, ko bodo vsi narodi Balkana pod isto streho EU, velika Albanija, Velika Srbija ali Bosna ne bodo noben problem. Tako kot Tirolska, ki obstaja iz treh delov. Iz Južne Tirolske, severne Tirolske in Vzhodne Tirolske z glavnim mestom Lienz. Ena regija, ampak brez premikanja meje.
E-Koroška: Nekateri, predvsem levo usmerjeni časopisi in portali, so za nastajanje tega dokumenta obtožili tudi slovenskega premierja Janeza Janšo, ki je aprila lani po telefonskem pogovoru obvestil bošnjaškega člana predsedstva BIH Šefika Džaferovića, da ne obstaja non-paper, ki bi ga bilo mogoče povezati s slovensko vlado. Vendar je bila škoda že narejena, sej so te medije povzemali tudi v tujini, v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem. Ko ste vi objavili pravega avtorja non-paperja, so se te obtožbe nehale. Kaj menite o tem, zakaj so to počeli.
Inzko: Najprej bi morali dotični iti v arhive in pogledati, od kod ta non-paper, star sedaj že štiri leta. Potem bi se šele smeli oglasiti. Verjetno so pa hoteli škodovati slovenski vladi in njenemu predsedniku. Slišim tudi, da nekateri osporavajo obisk predsednika vlade Janeza Janše v Kijevu. Res, da je bil po besedah direktorja ukrajinskih železnic nepreviden poljski premier Morawiecki, ki je prehitro twittal o tem obisku, ko so trije predsedniki vlad članic Evropske Skupnosti še sedeli v vlaku v smeri Kijev. Janša, kot bivši obrambni minister je vedel, kako nevarno je to.
Vendar je obisk sprožil zanimanje po celem svetu in vse televizijske oddaje so vrtele poročila o tem obisku, predvsem CNN. Najbolj ugledni nemški časopis Frankfurter Allgemene Zeitung pa je v posebnem uvodniku imenoval obisk kot korajžen.
Najbolj važna in edino merodajna pa je bila reakcija predsednika Zelenskega. Prisrčno se je zahvalil trem predsednikom vlade in poudaril, da bi bilo najhujše, če bi Ukrajino pustili samo, jo pozabili.
Podobne občutke so imeli tudi slovenski politiki za časa vojne za samostojnost pred tridesetimi leti. Vsak obiskovalec je bil dobrodošel, od koroškega deželnega glavarja Christofa Zernatta, do Erharda Buseka ali Aloisa Mocka. In seveda nemškega ministra Genscherja. Prijatelje prepoznaš predvsem v stiski. Ko si na svetu sam.
E-Koroška: Kako se bo po vaše razpletla ruska agresija na Ukrajino?
Inzko: Tragična, bratomorna vojna se bo končala z zmago Ukrajincev. Predsednik Putin je mislil, da bo pokoril Ukrajino v 24 urah, pa je ni uspel dominirati niti v 24 dneh in z vsakim dnevom se situacija za Putinovo armado slabša. Predvsem pa se strahoviti, 60 kilometrov dolgi konvoj tankov ruske vojske ni nikamor premaknil, se upočasnjuje ali celo nazaduje. Edino, kar “napreduje”, je grozansko in strahopetno bombardiranje nekaterih mest z daljave, predvsem v Mariupolu. Pa tudi drugod. Ne glede na vojaški poraz pa je Putin že sedaj izgubil stik z vojno in javnomnenjsko konfrontacijo. In če misli, da Ukrajinci niso narod, potem je on omogočil, da se ravno sedaj, na starodavnih temeljih, rojeva moderna ukrajinska država.
Nisem vojaški strokovnjak, vendar je predvsem utemeljitev napada na Ukrajino popolnoma absurdna. Češ da je treba demilitarizirati Ukrajino. Zakaj sploh? Ali nima vsak pravico, da brani svojo hišo, državo? Naj Putin začne z demilitarizacijo in dobrim zgledom kar doma v Rusiji ali pa naj predlaga demilitarizacijo celega sveta pri Združenih Narodih, ampak ne pa z invazijo Ukrajine. In kako demitalizirati, z vojnimi sredstvi, z napadom na soseda? To je skregano z vsako logiko.
Druga utemeljitev je ravno tako absurdna, da je namreč potrebno denacificirati Ukrajino, ko cel svet ve, da je predsednik Ukrajine židovskega rodu, ki je izgubil v drugi svetovni vojni zaradi nacizma kar nekaj sorodnikov v holokavstu. In če bi bilo vse res, kdo daje Putinu pravico, da uničuje mesta in ubija ljudi v drugi državi? V imenu koga? V imenu velikega ruskega sveta? Vse se bo končalo na žalost po strašnih žrtvah, tako kot med Davidom in Goliatom, končalo se bo tako kot za Amerikance v Vietnamu in Ruse v Afganistanu. Ali tako kot v bivši Jugoslaviji. S porazom navidezno močnejšega.
E-Koroška: V pomoč Ukrajini se zelo aktivno vključuje slovenski premier Janez Janša. Kako vi vidite to njegovo prizadevanje za pomoč Ukrajini?
Inzko: V pomoč Ukrajini se je zelo aktivno vključila cela Evropska Unija in tako tudi Slovenija in njen predsednik vlade, Janez Janša. Je pa Janša verjetno edini aktivni politik v Evropi, ki ima kot bivši minister za obrambo za sabo konkretne in uspešne vojne izkušnje, saj je kot rezultat Slovenija postala samostojna država. Slovenija je bila vojno in politično uspešna. Jugoslavija je razpadla. Te izkušnje in analize lahko premier Janša da na razpolago Evropi, organizaciji NATO, konec koncev pa tudi Ukrajini. Zato se je predsednik Ukrajine Zelenski Janši tudi osebno zahvalil za njegovo pomoč in njegov obisk v Kijevu. Vojne v Ukrajini še ni konec, ampak jasno je, da bo svet po tem tragičnem konfliktu drugačen.
E-Koroška: Pred odhodom v Sarajevo ste bili štiri leta veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Inzko: Lepe. V Slovenijo me je poslal predsednik avstrijske vlade Dr. Wolfgang Schuessel, ki je menil, da naj bi bilo normalno, da zastopa v Ljubljani Avstrijo koroški Slovenec. Še prej me je pa kot zunanji minister poslal v Sarajevo, kjer sem po vojni bil tudi veleposlanik.
Lepih spominov je bilo ogromno, izstopa pa gostovanje Dunajskih filharmonikov v Cankarjeven domu, za časa prvega slovenskega predsedovanja EU. Z velikim naporom, smo prepričali Bank Austria, da je prevzela levji delež stroškov. Podobno kot gospod Colarič, ki je s Krko omogočil nedavno gostovanje Berlinskih filharmonikov v Ljubljani. To je bil tudi zadnji večji dogodek pred invazijo Rusov v Ukrajino.
Druga imenitna stvar je bila izročitev najvišje avstrijske nagrade Dragu Jančarju v rezidenci avstrijskega ambasadorja v Ljubljani. Neizbrisni so bili tudi dogodki okoli smrti svetovno znanega dirigenta Carlosa Kleiberja v juliju 2004. Spominski Koncert je dirigiral sam Riccardo Muti in na grob v Konjšici, kjer sta pokopana zakonca Kleiber, se je prišel poklonit kvartet Dunajskih filharmonikov. Vse te stvari sem nekako povezal, saj mi svet glasbe veliko pomeni in ker se preprosto spodobi, da se velikanom, kot so Kleiber, na ustrezajoč način zahvalimo.
Lahko bi še nadaljeval, moram pa reči, da so mi v kar najlepšem spominu obiski v slovenskih občinah, kjer sem doživel prekipevajočo slovensko gostoljubnost in prisrčnost. Od Kranjske Gore do Goričkega.
E-Koroška: Vseskozi ste se zavzemali za pravice koroških Slovencev. Kako ocenjujete trenutno stanje slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem?
Da bom kratek. Raste naša samozavest, naša kvaliteta, imamo „naše“ ljudi v položajih, o katerih si niti sanjati nismo upali. Recimo novi koroški škof je koroški Slovenec, tudi direktor v Burgtheatru na Dunaju, največjem gledališču nemškega govornega področja, Martin Kušej, je ponosen na svoje slovensko poreklo, imamo vrsto univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, pedagogov, odličnih pravnikov, absolventov v Oxfordu ali Harvardu in drugje in zanimanje za slovenščino raste. Na žalost pa številčno nazadujemo.
E-Koroška: Ob stoti obletnici koroškega plebiscita leta 2020 se je avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen opravičil koroškim Slovencem za vse krivice, ki so jim bile storjene. Kaj vam kot koroškemu Slovencu pomeni njegovo opravičilo?
Inzko: Že pred njim se je na eni spominski prireditvi ob 70. obletnici izseljevanja koroških Slovencev, leta 2012, za vse krivice opravičil bivši koroški škof Schwarz, 2020 pa še avstrijski predsednik. Opravičil se ja pa tudi za vse zamude. Mnogo navzočih ali pa na televizijskih ekranih je izbruhnilo v jok, saj, predvsem preživeli izseljeni, niso pričakovali take geste. Na žalost pa nobenemu ni prišlo na misel, da bi storjeno škodo popravil.
Recimo imamo manj kot 200 krajevnih napisov, po podpisu državne pogodbe leta 1955 bi jih pa bilo kakih 800, če vzamemo odločitve avstrijskega ustavnega sodišča kot osnovo, ki je določilo kot kriterij 10% deleža Slovencev.
E-Koroška: Zdi se, da se je v zadnjih letih politična klima na Koroškem spremenila, da je drugače, kot je bilo na primer v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kakšen občutek imate vi, ki ste vse to ves čas aktivno doživljali kot predstavnik manjšine? Je sožitje dveh narodov sedaj boljše?
Inzko: Sožitje je mnogo boljše, vzdušje je boljše in tradicionalno nemško-nacionalno usmerjene organizacije so vedno šibkejše ali pa so navidezno celo menjale kurs, tako kot Koroška domovinska služba, “Kärntner Heimatdienst”. Niso pa pripravljene vsaj deloma popraviti škodo. Recimo Heimatdienst je sodeloval leta 1958 pri brutalni ukinitvi obveznega dvojezičnega osnovnega šolstva na Južnem Koroškem. Tedaj je padlo število tistih, ki obiskujejo tudi slovenščino od 13.000 na 1.200. Heimatdienst bi recimo lahko zahteval, da se ta obvezni dvojezični pouk zopet uvede. Pa nič.
E-Koroška: V zadnjih desetih letih se je predvsem zaradi gospodarskih razlogov na južno Koroško preselilo kar nekaj ljudi iz Slovenije, tudi cele družine. Vendar se zdi, da se nekako ne vključujejo preveč v družbeno-politično-kulturna dogajanja Koroških Slovencev. Bi se lahko to spremenilo?
Inzko: Imate prav in nekako ne razumemo, kaj se dogaja v glavah teh sicer dobrih ljudi. Verjetno hočejo biti predvsem dobri Avstrijci. Ampak zato ni treba biti samo nemško govoreč. Lahko si tudi Gradiščanski Hrvat, Rom, Madžar, pa istočasno dober Avstrijec. Moramo biti bolj kreativni in včasih se vključitev te skupine preko konkretnih projektov kar posreči. Pri lutkovnih skupinah, ali glasbeni soli, pri pouku harmonike, itd.
E-Koroška: Poročeni ste z operno pevko Bernardo Fink Inzko, ki je argentinska Slovenka. Kakšne vzporednice bi lahko potegnili med obema manjšinama?
Inzko: Argentinske Slovence občudujem neskončno. Nimajo podporo argentinske države in niso imeli podporo matične Slovenije. To se je spremenilo šele, odkar je Slovenija svoja država in skoraj vsak minister za Slovence v svetu obišče tudi Argentino. Tako je bila tam nedavno izredno aktivna ministrica Helena Jaklitscheva. Ja, Argentinci so nosili Slovenijo v srcu in vse se je dogajalo na prostovoljni osnovi. Tako je recimo gospodična Angelca Klanjšček 62 let učila v slovenski sobotni šoli Franceta Balantiča brez plače. Ni pa bila edina. Nastali so kulturni domovi, tiskarne, časopisi in če se ne motim, je izdala argentinsko – slovenska skupnost preko Slovenske Kulturne Akcije (SKA) kakih 300 knjig. Med njimi kot prvi pesnika Balantiča in tudi publikacije akademika Zorka Simčiča, ki bo letos dopolnil 101 leto. Dali so pa svetu tudi kardinala Rodeta, Argentini nekaj škofov in pomožnih škofov, režiserje, zborovodje, zdravnike, profesorje, alpiniste, podjetnike, dali so Sloveniji predsednika vlade Bajuka, enega diplomata, športnike, mislim, da so se celo pojavili na eni olimpijadi, nogometaša Vombergarja, svetovno znan je misijonar Pedro Opeka v Madagaskarju, da omenim samo nekaj imen. Tudi pevcev je kar nekaj. Zares občudovanja vredno za tako malo skupnost! Argentinski Slovenci so dokaz, kaj lahko narediš, če nosiš v sebi plamen ljubezni do svoje materine besede. V bistvu so model male Slovenije, oddaljene 14.000 kilometrov.
E-Koroška: Znano je, da radi spremljate tudi šport. Je res, da ste vi ustanovili nogometni klub SAK? Ali je resnična tista zgodba o tem, da ste za prijavo kluba morali prodati svoj avto?
Inzko: Drži. Imel sem skromnega spačka, pri ustanovitvi kluba leta 1970 pa so nastali stroški. V današnji valuti je to bilo kakih 5.000 evrov. Razne takse, članarina pri Koroški nogometni zvezi, stroški pri ureditvi nogometnega igrišča, itd. Zato sem moral prodati moj sicer rabljeni avto. Nismo pa imeli niti svojih majic in smo si jih izposodili pri Koroški dijaški zvezi.
E-Koroška: Kateri športni rezultati koroških Slovencev so vas najbolj razveselili?
Inzko: Slovenski Atletski Klub (SAK) je uspel priti celo v drugo avstrijsko ligo, ki je obsegala moštva iz cele države in enkrat smo bili tudi v osmini finala za avstrijski nogometni pokal. Pa smo izpadli po streljanju enajstmetrovk. Sedaj SAK igra v najvišji Koroški ligi. Že ob ustanovitvi sem navezal kontakte z Olimpijo in z legendarnim profesorjem Brankom Elsnerjem.
Drugi uspehi so: trije šahovski mojstri Koroške (Singer, Lukan, Deisinger), nogometno moštvo Sele v Koroški ligi, slovenski košarkaši so bili prvaki v drugi avstrijski ligi, skakalci iz slovenskega društva v Zahomcu v Ziljski dolini pa so osvojili kar nekaj kolajn na mednarodnih tekmovanjih, tudi olimpijskih. Tudi bolder scena je zelo živahna in mislim, da imamo celo enega svetovnega prvaka, Uznika, ki je bil tudi zlat na avstrijskih prvenstvih.
E-Koroška: Ste spremljali tudi olimpijske igre, kjer je za Avstrijo v biatlonu nastopala Selanka Dunja Zdouc?
Inzko: Spremljal sem in sem vedno ponosen, ko vidim na avstrijski ali nemški televiziji ali pa na Eurosportu njeno ime. Tudi na zadnji olimpijadi v Pekingu. Je pa to zelo trd kruh !
E-Koroška: To poletje bo na Koroškem Europeada, nogometno prvenstvo avtohtonih manjšin. Si boste ogledali kakšno tekmo?
Inzko: Bil sem na zadnji Europeadi na Južnem Tirolskem in bom obiskal Europeado tudi letos. Glavni dosežek pri SAK-u ali pa pri košarkaših ne vidim samo v tem, da dosežejo visoko mesto v ligi, v kateri tekmujejo, ampak v tem, da imajo skupno kakih trideset moštev, predvsem naraščaja. To je bodočnost!
Del intervjuja je bil predhodno objavljen v reviji Demokracija.
